Piše: Eva Ule
Normalni ljudje je drugi roman mlade irske pisateljice Sally Rooney (1991), ki je nase prvič opozorila leta 2017 s prvencem Pogovor s prijatelji. Naslednji roman je izšel že leto kasneje in ji prinesel mednarodno priznanje ter razne nagrade, med drugimi nagrado booker, irsko nagrado za roman leta in žensko nagrado za leposlovje. Mednarodno razvpita zgodba, zaradi katere pisateljico označujejo kot glas svoje generacije, pa je lani dobila tudi televizijsko adaptacijo, ki jo je režiral Lenny Abrahamson.
Sledimo zgodbi Marianne in Connella, ki zaključujeta srednjo šolo na Irskem in se pripravljata na vpis na fakulteto. Glavna lika sta na začetku romana okarakterizirana kot polarni nasprotji v precej stereotipnem srednješolskem okviru: Connell je priljubljen športnik, ki skrivaj obožuje literaturo in izhaja iz revnejše družine, Marianne pa je nepriljubljena, zelo inteligentna in premožna. Spoznata se zunaj šole, saj Connellova mama dela kot čistilka pri Marianninih starših, in takoj začutita nerazložljivo močno vez, ki pa jo dolgo časa skrivnostno ohranjata zase. Skozi roman spremljamo razvijanje njunega odnosa, njune vzpone, padce in razhajanja v okolju univerze Trinity med letoma 2011 in 2015.
Tematika, ki se prerine v ospredje, je gotovo ljubezenska; to pa še ne pomeni, da je edina, ki je vredna bralčeve pozornosti. Normalni ljudje od pisateljičinega prvenca odstopajo predvsem v bolj prepričljivem razvijanju intimnega odnosa – prek dvojnega pogleda na dogajanje – ter v spretnejši rabi in razdelitvi obširnega časovnega okvirja, v katerega vstopimo in medias res. Kljub temu, da gre za ljubezensko zgodbo, v kateri najdemo klišejske motive, kot so prva ljubezen, raziskovanje spolnosti, will they, won’t they zapletanja situacije, Rooney vanjo spretno vpleta vprašanje družbeno-ekonomskega položaja, samopodobe, pomena literature, (ne)zmožnosti komunikacije ter identitete – njene spremenljivosti in prilagodljivosti – ki se odražajo tako v slogu kot v vsebini.
Pojmovanje ljubezni je v romanu nerazdružljivo povezano s širšim družbenim kontekstom, zato ni čudno, da je zgodba umeščena v negotovo in pestro obdobje tik pred študijem. Odnos med protagonistoma temelji na dinamiki moči, ki se v različnih okoljih spreminja (»All these years, they’ve been like two little plants sharing the same plot of soil, growing around one another, contorting to make room, taking certain unlikely positions.«). Sprva njun odnos ostaja skrivnost, saj je Connell priljubljen in želi ohraniti svoj ugled, ki bi ga lahko čudaška intelektualka omadeževala. Na fakulteti pa se situacija obrne – Marianne postane priljubljena in samozavestna, Connell pa se v novem okolju ne znajde, počuti se osamljeno, zapuščeno in manjvredno, saj univerzitetno okolje izžareva elitizem, s katerim se zaradi svoje finančne stiske ne more poistovetiti. Prav tu pa avtorica najbolje izpostavi tematiko družbenih razredov, ki jo je načela že v prvencu, in njihov pomen pri grajenju identitete, samopodobe in samozavesti. Connel ne izhaja iz premožne družine in se ne zanaša na pomoč svoje mame samohranilke in čistilke po poklicu. Ugled in poznanstva mu pomenijo veliko, saj ve, da si svojo študijsko in karierno pot gradi neodvisno, brez opore ali finančne pomoči družine. Slednje najbolje ponazori vnema za pridobitev štipendije, saj je ta zagotovilo za njegovo študijsko pot; Marianne pa štipendija služi zgolj kot žepnina in potrditev njene nadpovprečne inteligence. Rooney drzno posega v prepričanje splošne meritokracije in jo s temami, kot so družbeni status, kapital in izbira študija postavlja pod vprašaj, mestoma pa se temu povsem zoperstavi. To najbolje ilustrira Connellova stiska na literarnih dogodkih, kjer se, kljub svoji akademski uspešnosti, počuti tuje, kot da je to elita zunaj njegovega dosega. Tovrstni dvomi odpirajo vprašanje identitete, njene spremenljivosti in metamorfoz, s pomočjo katerih se lika prilagajata času, prostoru in družbi, ki ju obkroža in v kateri se razvijata. Prav razvoj je verjetno ključna beseda celotnega romana, saj nič ni stalno – protagonista pa se v čustvenih, mentalnih, finančnih in osebnostnih nihanjih neprestano sprašujeta, ali sta sploh normalna (»I don’t know what’s wrong with me, says Marianne. I don’t know why I can’t be like normal people.« (181)). Zdi se, da zgodba želi posredovati idejo, da so spremembe konstitutiven del življenja, ki ga moramo sprejeti. Iz takšnega pojmovanja izvira tudi fluidnost njunega odnosa oziroma ljubezni, ki se nenehno levi in spreminja. Tega se lika zavedata in močan medsebojni vpliv tudi reflektirata: »It’s funny the decisions you make because you like someone, he says, and then your whole life is different. I think we’re at that weird age where life can change a lot from small decisions.« Roman se v skladu s fluidnostjo jedra zaključi in medias res in njegov konec je glede na vsebino ter sporočilo smiseln (verjetno celo nujen), a tudi predvidljiv. Negotov konec, ko se Connell odloči za študij v tujini in za nedorečen razhod, ne pomeni definitivnega zaključka, kakor poudarijo tudi zadnji trije stavki, ki zaključijo roman: »You should go, she says. I’ll always be here. You know that.« Življenje teče naprej in njuna tesna vez bo ostala – vprašanje je le, kam ju bo življenje poneslo in kdaj ju bo zopet združilo.
Tematsko večplastnost dopolnjuje še premišljen slog in avtorefleksija romana. Slednja se kaže z vključevanjem literarnih del, s pomočjo katerih lika reflektirata lasten odnos (na primer: »It suggests to Connell that the same imagination he uses as a reader is necessary to understand real people and to be intimate with them.« (69)). Posamični naslovi pomenljivo aludirajo tudi na vsebino ter slog. Tematiko družbenih razredov neposredno izpostavi z omembo Komunističnega manifesta, ki ga Marianne Connellu hipokritično predlaga v branje, čeprav ga sama ni prebrala in čeprav se zaveda razlike v njunem finančnem položaju. Citate in parafraze Marxovega besedila lahko zasledimo v njunih pogovorih, ko poskušata ubesediti svoja prepričanja o svetu in začrtati svoj položaj v njem. Bolj simbolično vlogo na ravni sloga pa ima roman Jane Austen Emma, ki ga Connell preučuje na univerzi. Ta velja za enega prvih romanov, ki uporablja pripovedovalno tehniko prostega indirektnega diskurza oz. free indirect discourse, ki se ga poslužuje tudi Sally Rooney. Dvojni pogled, predstavljen s perspektive odsotne tretje osebe, izvrstno uporabi za grajenje konflikta, saj nesporazume vidimo iz obeh perspektiv. Takšen slog je izjemno učinkovit in omogoča poistovetenje s tesnobnostjo situacije in hkrati z občutkom frustracije ob nesporazumu. Pogovori, ki predstavljajo glavnino romanesknega dogajanja, kljub svoji (navidezni) banalnosti niso patetični, ampak delujejo pristni. Pomen pogovora kot gonila dogajanja podkrepi tudi slogovna odločitev za opuščanje narekovajev, kar z vidika berljivosti misli ni moteče. Slog je učinkovit, saj je v dialogu z glavnim zapletom zgodbe: ponavljajočim se nesporazumom.
Sally Rooney uspe pristno prikazati stisko milenijcev v negotovih življenjskih in ljubezenskih situacijah v času prelomnih točk odraščanja ter samospoznavanja. S svojo neposrednostjo pri opisovanju težkih, a realističnih duševnih stanj in konfliktov (medsebojnih ter notranjih), ustvari zgodbo, ki bralca očara in drži njegovo pozornost vse do konca. Roman je s svojim realističnim prikazom ljubezni, njene zapletenosti in zmenkarij v 21. stoletju ter s svojevrstnim slogom presenetljivo svež, predirljiv in vsekakor vreden branja.
Sally Rooney: Normal People. Založba: Faber & Faber Ltd. Prvič natisnjeno: 2018. Leto izdaje: 2019.
Slovenski prevod: Normalni ljudje. Založba: Mladinska knjiga (2019). Prevod: Vesna Velkovrh Bukilica.
Recenzija: Gašper Stražišar, Monika Jerala
Lektura: Maja Kovač
Dodaj odgovor