Piše: Maja Kovač
Letos mineva že četrt stoletja od pokola v Srebrenici, grozote pa še danes niso pozabljene, kar se odraža tudi v leposlovju. Roman Kruh, prah Marka Sosiča uravnotežuje boren delež slovenskih literarnih del, ki obravnavajo vojno ob razpadu Jugoslavije oziroma še natančneje vojno v Bosni in Hercegovini. Gre za pomemben prispevek k popravljanju ne le površinskega zajemanja določenega pojava, temveč je refleksija in poziv k poglobljenemu razmisleku o posledicah tako regionalnih zgodovinskih dogodkov kot odločitev posameznikov.
V omenjeno tematiko nas pripoved vpelje postopoma in precej posredno, celo enigmatično. V tako zasnovani pripovedi prepoznamo učinek suspenza, obenem pa tudi dobršno mero avtorjeve intence, da bi poskrbel za subtilen prehod k bolečim delom polpretekle zgodovine, kar je ključno za razumevanje celote. Delo je sodobno in pripoved posredovana z današnjega stališča, česar niti ne prikriva. Časovni potek je zabeležen eksplicitno, kar na začetku vsakega poglavja, tako da ustvarja vtis dnevniškega zapisa, in sicer sega od 11. do 18. maja 2010, kljub opredeljenemu zgodbenemu času pa velja poudariti, da pripoved anahrono zaobjame mnogo širše časovno obdobje, še posebej izrazito pa je kronološko preskakovanje med vožnjo z vlakom, ki je pravzaprav odločilna za nadaljevanje. Neimenovani glavni lik oziroma pripovedovalec na vlaku proti Trstu preprosto ve, dojame, uvidi, začuti, da se mora odpraviti na pot v Bosno in Hercegovino. Nameni se obiskati daljne sorodnike, ki so v stiski pred leti prosili za pomoč, a jih je družina zavrnila, spomin na to pa glavni lik preganja, zato svojo pot doživlja kot neizbežno. Ob srečanju zasliši očitek »In potem ste pozabili na nas.« To potrdi pripovedovalčeve domneve in okrepi občutke sramu, a vendar doživi tudi katarzo oziroma kot pravi zaključni stavek »In potem mir.« Motivacija za potovanje torej ni le osebni vzgib glavnega lika, da bi pomiril svojo vest, temveč jasen poziv okolici in mednarodni javnosti k angažiranosti, k soočenju s posledicami grozodejstev oziroma še odločnejše priznanje sovpletenosti v prelomne zgodovinske procese, ki je prisotna tako na kolektivni kot ravni posameznika. Širjenje glavne teme zagotavlja univerzalnost, deluje pa odgovorno in v tem smislu angažirano, ko obravnava tudi trajne posledice vojne na duševnosti vpletenih ipd.
Pripovedovalec se precej prefinjeno loti že omenjenega pokola v Srebrenici, ko so bosanski Srbi pod vodstvom Ratka Mladića v dveh dneh ubili več kot 7000 tamkajšnjih moških in fantov, nizozemski bataljon Unproforja pa jim je pri tem s svojo pasivnostjo in neodzivnostjo celo pomagal. O občutljivi temi sicer ne spregovori odkrito, temveč uporabi aluzijo, in sicer kot nenavadno srečanje z nizozemskim gastarbajtarjem na mejnem prehodu.
Fragmentarnost vtisov in spominov je še dodatno prekinjena, pripoved pa upočasnjena z vtisi iz okolja, podobami krajine, nakar se pojavi dež kot znanilec obilnega deževja, ki je povzročil usodne poplave leta 2010. Ravno tedaj se je Sosičev pripovedovalec znašel na bencinski postaji na avtocesti, kjer ga prestreže premočena družina in prosi za prevoz do Beograda. To je za razvoj lika prelomna točka, saj se mu je znotraj nekakšne cikličnosti časa ponudila priložnost, da stori, kar je prav, pomiri svojo vest in na nek način popravi napako svoje družine.
Poleg povsem jasne vpetosti v stvarni družbenozgodovinski kontekst posebno vez z zunajliterarno stvarnostjo ustvarja prav glavni lik v celoti, saj močno spominja na avtorja Marka Sosiča, prav tako pisatelja, oba se ukvarjata s filmom, delita si tudi bivanjski prostor v slovenskem zamejstvu. Vse te vzporednice podčrta avtopoetično razpravljanje, v katerem se pripovedovalec razglasi za avtorja napisanega dela. Enkraten mise an abyme opazimo, ko v romanu pripovedovalec, ki je pisatelj, prijatelju umetniku pripoveduje o romanu, ki ga v pripovedovalčevem scenariju piše nek drug fant, lik v njegovi filmski zgodbi, ki vsebino svojega romana pripoveduje še prostitutki.
Zaradi številnih intertekstualnih navezav in celo intermedialnih elementov delo ni hermetično zaprto, temveč predvideva dialog z drugimi deli, a vendar tudi z bralcem, kajti glede na to, da je pripovedovalec razgledan ustvarjalec z visokim kulturnim kapitalom, to pričakuje tudi od implicitnega bralca, ki ima neposreden vpogled v njegove misli in življenje, tako da je neizogibno deležen tudi različnih prevezav. Omembe vreden je niz povezav z romanom Most na Drini Iva Andrića, ki je tesno povezan z zaključnim dogajališčem, ko je pripovedovalec na mostu na Drini v Višegradu, vendar s pripovedovalčevim zavzetim trdnim nekompromitiranim ali za oporekanja dovzetnim stališčem. Še zanimivejše pa so skupne točke z avtorjevim predhodnim ustvarjalnim opusom, na primer Balerina, balerina (1997), Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (2013) in Tito, amor mijo (2005).
Izjemno spretno so vkomponirani tudi glasbeni vložki in pa zgrajeni mostovi z arhitekturo, likovno oziroma vizualno umetnostjo nasploh, kar vnaša močne podobe, vendar bralec ni preobložen z intertekstualnimi in intermedialnimi vezmi, temveč jih je spretno posejal po že tako razpršeni pripovedi. Delo zaznamuje tudi neverjetno izpiljen in tenkočuten slog, ki umili ter olepša še tako grozljive in boleče podobe osebne, družinske, nacionalne in regionalne preteklosti. Roman Kruh, prah je torej roman o drobljenju in spajanju.
Marko Sosič: Kruh, prah. Novo mesto: Goga, 2018.
Uredniški pregled: Katarina Bogataj
Dodaj odgovor