Piše: Maja Kovač
Roman Išmail je problematičen! Ne sodi v tradicionalne kategorije – mladinski roman, bildungsroman, psihološki roman, družinski roman, družbenokritični roman, strip. Čeprav ima značilnosti vsega naštetega, tem oznakam ne podlega, temveč se jim vsakokrat znova izmuzne. Gre za roman margine. Poigrava se z ozkimi opredelitvami in tako hodi po robu literarnovednih pojmov, ko v pričakovano gosto romaneskno besedilo vnaša znatno mero zračnosti, za katero poskrbijo nedokončane vrstice, pogosti odstavki, grafični poudarki v smislu podčrtanega in/ali krepkega tiska, vrhunec spogledovanja s stripom pa so številne risbe, s katerimi je razbito in hkrati podkrepljeno prozno besedilo.
Tehnični vidik tega eksperimenta je razložen v predgovoru, in sicer gre za sodelovanje dveh umetnikov, ki pripadata različnim sferam. Risar, stripar in animator Saša Rakezić s psevdonimom Aleksandar Zograf je namreč od pariških kolegov prejel vabilo, naj se pridruži ustvarjanju zbirke Black is beautiful, ki temelji na soustvarjanju ilustratorja in pisatelja. Nastanek romana je torej zazna ovala naključna pobuda, ki je iz prve skice vodila k obsežnejši zgodbi, ki sta jo z znamenitim pisateljem Vladimirjem Arsenijevićem posredovala vsak s svojim izrazom. Arsenijević je tedaj še jugoslovansko književno sceno dodobra pretresel s prvencem V podpalubju (Cankarjeva založba, 1997), za katerega je leta 1997 prejel Ninovo nagrado in ki je prav tako s svežim in neposrednim literarnim izrazom prinesel prvoosebno pripoved beograjskega mladeniča iz burnih devetdesetih let. Po obdobju emigracije se je v srbsko javnost leta 2004 tudi simbolno vrnil prav z objavo risoromana Išmail.
Prav tako kot oblikovno se roman tudi vsebinsko loteva obrobnega. Dogajanje je ponovno postavljeno v Beograd, časovno pa je opredeljeno z letnico 1979. Z njim se seznanjamo prek neimenovanega prvoosebnega pripovedovalca, ki gnevno oporeka svoji materi, fantazira o svojem pankovskem bendu in mednarodnih koncertih ter v mislih urednikuje fanzin, hrepeni po smislu in svobodi, medtem ko je obkrožen s povprečnimi odnosi in zatohlostjo mesta. Glavni lik edino duhovno zatočišče in privzdignjen zgled divjega zanosa prepoznava v svojem stricu, naslovnem junaku Išmailu, ki je bil revolucionaren, vendar samosvoj, neuveljavljen in predvsem nerazumljen umetnik. Z njegovo prisotnostjo in predvsem nenavadnimi okoliščinami njegove smrti, ki pomenijo osrednji zaplet, lik odpira pomembno temo novih umetniških gibanj v sedemdesetih letih, ko se je Jugoslavija seznanjala s konceptualnimi pristopi, predvsem v okviru skupine Oho iz Ljubljane, Kod iz Novega Sada, izstopata pa še Tomislav Gotovac in Marina Abramović. Išmail je predstavljen kot eden od pripadnikov novega toka, pri svojih performansih pa tako načelen in zanesen, da je pri projektih celo uničil svoje osebne dokumente. Prefinjeno ironijo lahko prepoznamo v tem, da je zaradi svoje obsedenosti s ponarodelim filozofskim prevpraševanjem, ali je bila prej kokoš ali jajce, ustanovil kokošji muzej, občeval s kokošjo, nazadnje pa z njo v naročju storil celo samomor. Resnico o njegovem angažmaju je avtor posredoval z uvajanjem vloženih besedil, kar je mojstrsko izvedel najprej s pismom in nato še recenzijo oziroma umetniško kritiko. Arsenijević dobro ohranja bralčevo pozornost, bralec se namreč lahko poistoveti s pripovedovalčevim uporniškim duhom ali pa se bori z njegovo naveličanostjo sveta in družinskih obveznosti, ki jih pomenljiva imena sorodnic Ljubica, Mila in Draga še dodatno oblagajo z vsiljivo sladkobo ter povečujejo njegov odpor. Tudi sicer je jezik na strani sporočila, s slengom in kletvicami zvesto prikazuje pripovedovalčevo doživljanje sveta, z grafično izpostavitvijo dopolnjuje vsebino, še večji odstop od zgolj jezikovnega znaka pa dodajajo risbe, ki imajo velik učinek na prebrano, poleg tega pa nenehno ohranjajo stik z vizualno umetnostjo, ki je ena od pomembnejših tem romana. Fabula se zdi dobro predelana s številnimi miselnimi digresijami in posledično kronološko anahronijo, kar se nedvomno izkaže za prednost, saj dogajanje, če ga zvedemo na osnove, ni tako bogato, da bi ostalo dovolj zanimivo, če bi bilo podano linearno. Vsekakor sta avtorja dobro sodelovala in združila elemente, ki sestavljajo pester risoroman, z besedo in podobo sta prikazala portret odraščajočega fanta konec sedemdesetih v Beogradu, njegovo identifikacijo prek strica Ivana Jevremovića, ki se je sam preimenoval v Išmaila in je bil predstavnik tedaj najsodobnejše umetnosti, posredno pa je prikazan tudi vzpon nove glasbene kulture.
Presenetljivo sta v delo vpletena še dva avtorja. Hrvaškemu pisatelju Borivoju Radakoviću je dodeljena vloga Dragca Bolfeka, poštenega, morda celo naivnega zagorskega železničarja, za katerega je delo najzveličavnejša vrednota, okarakteriziran pa je z intermedialno referenco na Dundeka iz kultne humoristične nanizanke Gruntovčani. Poleg humorja, ki je na račun potrjevanja etničnih stereotipov vpleten v prizore z Dragcem, je sem vključena še omenjena navezava odkrita kritika Radakovića in njegove vloge pri organizaciji Festivala alternativne književnosti, ki je pomembno populariziral tako imenovano domačo književnost na Hrvaškem in v Srbiji. Vloga mehiškega teoretika Germana Gervasa Dieza, ki je spisal obširno oceno Išmailovih stvaritev, je pripadla srbskemu kritiku Sveborju Midžiću, s čimer mu je pripisana spretnost, da prepozna veličino tudi morebiti spregledanih avtorjev in jim prizna zasluženo vrednost. Nemara bi lahko še eno, opaznejšo in krovnejšo povezavo med likom in dejanskimi osebnostmi prepoznali kar v glavnem liku, ki spominja na samega Arsenijevića, ki se je prav tako v zgodnji mladosti med odraščanjem v Beogradu navduševal nad pankom in nastopal v glasbeni zasedbi Urbana gerila. Poleg avtobiografskih elementov velja izpostaviti še moment ozaveščanja, ki kaže na usodne posledice vsakršnega skrajnega prepričanja in delovanja za posameznikovo okolico, še zlasti je poudarjeno poslabšanje družinskih odnosov,a vendarle roman ne pristaja na golo pedagoško moraliziranje, temveč opozarja tudi na sprejemanje drugače mislečih in tako slehernega bralca le vodi do spoznanja brez pretirane agitacije. In kaj to povzroči?
Vladimir Arsenijević in Aleksandar Zograf: Išmail. Prevedla Maja Novak. Ljubljana: Študentska založba, 2007.
Delo je bilo obravnavano v okviru bralnega krožka, ki ga prireja Društvo študentov Južnoslovanskih študijev. Namen bralnega krožka je izmenjava bralskih vtisov o prebrani literaturi, ki jo udeleženci izbirajo sami. Več informacij o naslednjih srečanjih lahko dobite na društveni Facebook strani https://www.facebook.com/drustvo.sjs/ ali elektronskem naslovu drustvo.sjs@gmail.com.
Uredniški pregled: Katarina Bogataj
Dodaj odgovor