Piše: Nika Klasič
»Brez spominov ni časa in ni prostora, brez spominov ni sveta.«
Ivana pred morjem je drugi roman pisateljice Veronike Simoniti, v katerem beremo o družinskih skrivnostih, intimnih vezeh in o dogajanju v času druge svetovne vojne. Njen prvi roman Kameno srce (2014) opisuje različne ljudi in njihove odnose, dogajanje romana je postavljeno na hrvaški otok. Roman Ivana pred morjem pa opisuje obdobje, ki se je že večkrat pojavilo v slovenskih romanih, vendar na malo drugačen način. Je roman, ki o drugi svetovni vojni govori s prikazovanjem vezi med ljudmi. Najpomembnejše je, da je glavna perspektiva ženska in da sta v ospredju ljubezen in družina.
Zgodba, ki jo spremljamo, se začne decembra v Parizu. Pripoveduje jo neimenovana pripovedovalka, ki se mora vrniti v Slovenijo, da bi pospravila in prodala družinsko hišo. Med pospravljanjem najde pisma in fotografijo noseče babice Ivane, ki za roko drži hčerko Pino. Zgodba se začne zapletati. Glavno junakinjo zanima kaj vse ji je družina prekrivala. Z najdbo pisem se nam hitro vzpostavi še druga vzporedna pripoved, ki prekinja dogajanje v sedanjosti in nas postavi v čas pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej.
V romanu se prepletajo življenja treh glavnih junakinj, tri močne zgodbe, ki naredijo roman veliko pristnejši. Vzporedne intimne pripovedi se berejo gladko, z lahkoto razločimo sedanjost in preteklost; Ivano, Pino in pripovedovalko. Odlomki iz pisem, ki jih v besedilu opazimo v poševnem tisku, so pomembni za razvoj literarnih oseb. Celotno zgodbo pa naredijo tudi dramatičnejšo in ostrejšo. Vse ženske so opisane kot samosvoje, malo trmaste in odločne osebe. Ivana velja, za svoje čase, za zelo moderno, samostojno in samosvojo žensko. Večkrat v romanu poudari, da ne potrebuje nikogar (»Ivana ne prosi nikogar, Ivana ne prosi ničesar.«) da zmore vse sama in to tudi v resnici počne. Pina je zelo podobna mami Ivani; ob prvi priliki se preseli v Pariz, vendar tam ne ostane predolgo. Pripovedovalka pa ima lastnosti tako babice kot mame, je odločna, uspešna in samostojna. Ko začne raziskovati preteklost, spozna svojo babico Ivano in mamo Pino oziroma, bolje rečeno, spozna Ivano in Pino kot dve odrasli ženski, hkrati pa najde sebe. Zato bi lahko ta roman uvrstili med ženske romane.
V ospredje ni postavljena grozota preteklosti in sedanjosti, ampak človeški odnosi. Roman prikazuje, kako so nekatere vezi krhke, a hkrati tako močne, da jih nič ne more pretrgati. Tako so prikazani različni odnosi. Odnos med Ivano in Adrianom, Ivano in Pino, pripovedovalko in starimi starši. Najzanimivejši, najbolj izklesan in najpomembnejši je odnos med Ivano in Adrianom. Pred poroko so njun edini stik pisma. Zaradi Kumerjevega poseganja in odtujevanja pisem je njuno razmerje večkrat na preizkušnji. Ko se končno poročita in dobita hčerko Pino, se začne druga svetovna vojna, ki ju loči, in spet je njun edini stik dopisovanje. Medtem se obema zgodi ogromno stvari, ki ju zaznamujejo za celotno življenje. Ivana se zaljubi v partizana Vitalija, z njim zanosi in veliko pretrpi. Adrian doživlja grozo vojne na lastni koži. Prebijeta se čez vojno, oba preživita, ampak sta spremenjena. »Adrijan živi mimo Ivane, ki živi mimo njega.« Živita v hiši na Primorskem. Adrjan sodeluje pri društvih in se umika Ivani, ker ji ne zna pomagati, ona pa kuha, pospravlja, pomiva. Ivana svoje ljubezni do Vitalija nikoli ne pozabi, večkrat se vrača v Ljubljano na obiske in zabave (na začetku z Adrianom, nato sama), želi uloviti življenje, ki ji je bilo zaradi vojne nedostopno, ampak to ni več mogoče. Adrian se njenega početja zaveda, vendar se najprej dela, da tega ne opazi. Potem jo večkrat prosi, naj ne počne tega, naj ne gre. Celo ko je v Ljubljani, ji napiše telegram, naj se vrne domov. Njuna zveza je prikazana zelo človeško in realno. Bila sta zaljubljena, zgodilo se jima je veliko hudega, oddaljila sta se drug od drugega, se spremenila, na koncu pa sta se vseeno vrnila drug k drugemu, ker je bila njuna vez močnejša od vojne, Vitalija, odsotnosti in Kumerja.
Treba je omeniti še stransko osebo v romanu, ki pa je Ivano najbolj zaznamovala. Verjetno veliko bolj kot Vitalij ali Adrian. To je profesor in ravnatelj ter med vojno nemški kriminalistični inšpektor Kumer. On je bil kriv, da je bila komunikacija med Ivano in Adrijanom oskrunjena, saj je skrival pisma, ki sta si jih dopisovala. Kriv je bil tudi, da je Ivana med vojno splavila deklico, saj jo je odpeljal in zasliševal, kar je Ivano popolnoma vrglo iz tira. Kumer je v romanu edini resnični antagonist. Če je roman prispodoba življenja, je Kumer vse tisto slabo, kar se nam zgodi v življenju in na kar nimamo nikakršnega vpliva. Ivana se z njim nikoli ni pretirano ukvarjala, niti po splavu, vedno je želela samo pozabiti.
Roman plastično prikazuje tudi razkol, ki se je zgodil v šestdesetih letih. Razkol med ljudmi, ki ga ni povzročila vojna, ampak tehnologija. V ospredju so tudi nasprotja med življenjem in smrtjo, usode posameznih ljudi, ki jih je prizadela enaka stvar, ki so doživeli nekaj groznega. Med vrsticami je roman tudi kritika današnjega časa. Nekako skuša nakazati povezavo med današnjimi vsakodnevnimi vojnami širom sveta, begunci in drugo svetovno vojno. Roman opisuje čisto navadne ljudi, ki pa jih je doletelo nekaj strašnega. Zato so drugačni in to drugačnost pisateljica umetelno zaobjame. Najbolj v prizoru, ko gre Ivana v Ljubljano, k Vitaliju. Adrian jo čaka doma. Vitalij ima zabavo s svojo ženo in prijatelji. Ivana si želi pobegniti, se vrniti v mladost, odživeti del svoje mladosti, ki je zaradi vojne ni mogla. Na zabavo pride z velikimi pričakovanji, vendar se ji ta v trenutku porušijo. V trenutku se ji stre srce, ker ni nič tako, kot si je ona predstavljala. Zato se vrne domov, nazaj k svojemu možu, nazaj k morju.
Pomembna je tudi navezava na morje, ki jo prvič srečamo že v naslovu in ki se čez roman večkrat ponovi. Glavni osebe živijo v hiši na Primorskem; tam odrašča pripovedovalka, tam umreta stara starša. Eden izmed pomembnejših pogovorov med pripovedovalko in njenim možem je ravno o morju. Vsak govori o svoji različici morja; po eni strani je strašno, po drugi pa lepo, brezmejno, domače. Morje je v romanu nekakšna rdeča nit ali celo simbol. Večkrat je omenjeno, da se Ivana sprehaja ob morju. Tudi pripovedovalka ima nekakšen poseben odnos z njim. Mogoče je morje navezava na življenje, saj je prihodnost in preteklost hkrati, torej je vse, kar že je, kar bi lahko bilo in še bo.
Ne glede na kvaliteto zgodbe in oseb pa me je na določenih delih v romanu zmotil slog. Na trenutke se mi je zdel zapleten, preveč prisiljen, saj je zmotil tok branja. Večkrat sem se morala vrniti in prebrati kakšno poved, da sem čisto razumela, kaj je želela pisateljica z njo povedati. Primer zelo dolge povedi z zapletenim slogom, ki bralca prisili, da se pri njej zadrži dalj časa, kot je potrebno: »V tistem skozi široka kolovozna vrata na dvorišče stopi razcapan moški: nosi predolge hlače in prekratke rokave, ima predolge spomine in premalo časa, da bi jih premislil, edina stvar, ki kljubuje zgodovini, je klobuk, ki ga zdaj sname z glave in z roko podrgne po njegovem krajcu, spod katerega se prikaže droben oguljeno zlat, rahlo zamaščen napis Borsalino.«
Ivana pred morjem je roman, ki obravnava različne tematike, od ljubezni med drugo svetovno vojno do družinskih skrivnosti ter intimnih razmerij na različnih koncih sveta. Osebe so kompleksne, večplastne in človeške. Vezi med njimi prav tako. Pripovedujejo intimne zgodbe, ki se umetelno skladajo z grozotami druge svetovne vojne in nemirov danes. V ospredju so ženski osebe, ki so predstavljeni kot močni in samosvoji. V ozadju je tudi sentimentalen odnos do doma (hiše, v kateri pripovedovalka preživi večji del svojega življenja) in domovine (Slovenije), tega v Parizu ali drugje na svetu ni. Če res pozorno beremo, lahko zaznamo tudi, da je pisateljica želela poudariti pomembnost časa. In da so na koncu spomini vse, kar imamo.
Veronika Simoniti: Ivana pred morjem
Cankarjeva založba
Leto izida: 2019
Recenzija: Katarina Bogataj
Lektura: Karolina Zgaga
Dodaj odgovor