Piše: Polona Rodič
Včasih je ravno poezija tista, ki s svojo krhkostjo, nežnostjo, hipnostjo zaveže rane preteklosti, postavlja vprašanja prihodnosti ter hkrati odkriva nove odtenke sedanjosti. Opisati vsakdanjost, posnetek trenutka skozi oči posameznika kot nekaj neizmerno lepega je ena izmed ustvarjalnih vrlin, ki jo s svojim delom brez dvoma izraža slovaška pesnica Mária Ferenčuhová. Knjiga, izšla leta 2019 v zbirki Mentorjeva prevajalnica, združuje dve v slovenščino prevedeni pesniški zbirki: Ogrožena vrsta (2012) in Imunost (2016).
Bratislavčanka Mária Ferenčuhová je diplomirala iz filmske scenaristke v Bratislavi ter nadaljevala študij na področju zgodovine in teorije filma, hkrati pa doštudirala lingvistiko v Parizu. Njeno delo poleg pisanja poezije obsega prevajanje leposlovja in esejistike iz francoščine, prav tako pa je kot avtorica in soavtorica izdala tri znanstvene monografije o filmu. Poleg zgoraj omenjenih pesniških zbirk je tudi avtorica zbirk Skriti podnapisi (2003) in Načelo negotovosti (2008).
Ferenčuhová je vsekakor svojevrstna pesnica, saj uspe v svojih pesmih nekaj tako navadnega, kot je pot z vlakom, vrvež ljudi na ulici, tok reke predstaviti v luči novega, približanega ne le očem, temveč tudi duši. Ob branju poezije imamo skoraj občutek, da držimo v roki kamero ali fotoaparat in nato nekaj ujetega, skovanega v trenutek opazimo v vsej njegovi lepoti. Ta tankočutnost pa ni pretirana, saj avtorica nikoli ne olepšuje ali dodatno okiti tistega, kar že leži na dlani: umetnost, ki jo obvlada, je opisati svet v svoji enkratnosti, zgodbi, ko jo nosi vsak izmed nas in ostane velikokrat v času hitenja neprebrana.
Ogrožena vrsta opozarja na človeka in njegov odtis v svetu: izčrpavanje planeta, rane preteklosti, blatenje lastnega doma so alarm za takojšnji padec v prepad uničenja. Idila je le še preteklost: Pokrajina: spomin. / Nagrizle so jo železniške proge, peroni, zapornice, zabrazgotinjeni nasipi […], vendar kljub nujnemu »ekološkemu« opomniku avtorica piše o naravi kot znanilki vseobsežnosti, sposobnosti večnega obstoja: Zidovje se je že zdavnaj predalo. / Iz njega rase samoraslo zelenje.
Imunost, ki jo je slovaški dnevnik Pravda razglasil za »knjigo leta 2016«, prinaša svežino, a hkrati grozečo realnost vsakdanjika. Človeška ranljivost je tu predstavljena kot skupek opisa bolezni, trpečih teles, boja za obstanek, kar strne avtorica v na videz neosebne diagnoze: Sindrom kronične utrujenosti. / Hipertenzija, / ponovno migrene. / Melisin čaj. Ibuprofen. A to omehča pridih človeškosti, čutnosti, ki je več kot le popisan papir: A s prvo žetvijo se / bom trdno zagozdila / v zemljo, odločena, / da od povsod spet vzkalim.
Rahločutnost do vsega tukaj in zdaj – človeka, njegovega doma, trpkih in jasnih dni, družine, otrok, materinstva – je lastnost, ki jo Mária Ferenčuhová s svojo poezijo vsekakor ima, to pa prav tako potrjujejo številni prevodi in nagrade, ki jih je prejela za svoje pisanje.
V izvirniku sta zbirki izšli 2012 (Ogrožena vrsta) in 2016 (Imunost), v slovenščini pa skupaj v eni knjigi leta 2019 v Ljubljani. Izšli sta v zbirki Mentorjeva prevajalnica v založbi Javni sklad RS za kulturne dejavnosti – revija Mentor.
Prevajalke so Maruša Avman Palermo, Eva Nežič in Veronika Šoster pod mentorstvom Andreja Pleterskega.
Recenzija: Katarina Bogataj
Lektura: Zala Vidic
Dodaj odgovor