Piše: Anja Guid
James Westcott, When Marina Abramović dies: A biography, Cambridge: MIT Press, 2010.
O Marini Abramović, leta 1946 v Beogradu rojeni samooklicani babici performansa, ki je v zadnjih letih apoteozo doživela tudi med laično, predvsem mlajšo publiko, je bilo napisanega že veliko. Pričujoča biografija, pri nastanku katere je z avtorjem Jamesom Westcottom, v Rotterdamu živečim umetnostnim kritikom, urednikom in nekdanjim asistentom Marine, tudi tesno sodelovala, pa je nedvomno eden najintimnejših portretov danes v New Yorku živeče radikalne srbske umetnice.
Biografija je razdeljena na tri dele; vsakega zaznamuje eno obdobje Marininega življenja in njenega sočasnega ustvarjanja v umetnosti. Prvi del obsega na trenutke teatralično opisana otroška leta njenega življenja in njeno zgodnje umetniško delovanje v takratni Jugoslaviji, drugi, kot epitaf poimenovano poglavje Ulay 1975–1988, njeno trinajstletno obdobje sodelovanja z istoimenskim nemškim umetnikom, tretji del pa njene ponovno samostojne projekte od leta 1988 pa do danes.[1]
Z izjemo uvodnega dela, v katerem opiše svoje prvo srečanje in interakcijo z umetnico, se avtor izogiba neposrednemu komentiranju njenega opusa. V splošnem gre za relativno poljudno napisano in kronološko urejeno nizanje spominov, anekdot in pripovedovanj s strani umetnice in njenih bližnjih, družine, prijateljev ter ljudi, s katerimi je sodelovala. Kljub očitni fascinaciji avtorja nad Marino Abramonić je bralcu tako vseeno omogočeno kritično oblikovanje svojega mnenja o umetnici in njenih delih.
Biografija je kljub nezanemarljivemu številu slovničnih napak in občasno že patetičnemu dramatiziranju, ob spremljavi mnogih, do sedaj neobjavljenih fotografij iz njenega osebnega arhiva, zanimivo in intimno branje. Ne ponuja le vpogleda v obsežen opus umetnice, temveč opisuje tudi ozadje nastanka njenih del in je tako nedvomno informativno branje za vse, ki jih ne zanima le življenje in delo ene najvidnejših in najpomembnejših umetnic našega časa, temveč tudi performativna umetnost sama, njena situacija ter ikonografija od druge polovice dvajsetega stoletja pa do danes.
Vredno branja.
[1] Knjiga je bila izdana v marcu leta 2010. Kot zadnji v knjigi je v enostranskem poglavju z naslovom Before Marina Abramović dies omenjen njen – takrat še zgolj v obliki ideje – projekt Marina Abramović Institute, ki ga je lansko leto, torej že po izdaji knjige, odprla v bližini New Yorka.
Dodaj odgovor