Piše: Tjaša Gajšek
Kdo stoji za prikupnimi možički v stripih karolineumetnine? Pogovor s Karolino, avtorico Instagram profila karolinaumetnina.
Kadar odprem Instagram in me na njem pričaka nov strip profila @karolinaumetnina, vem, da bo dober dan. Radovedna, kaj ima karolinaumetnina povedati tokrat, željna, da strip čim prej posrkam vase, ga najprej hitro preletim, se pošteno nasmejem in največkrat pomislim, oh, jaz tudi, in potem, ko ga že poznam, v miru in z večjo pozornostjo preberem še enkrat. In se nasmejem, kot bi ga brala prvič.
@karolinaumetnina je Instagram profil (v zadnjem času so objave dostopne tudi na Facebooku), poln zabavnih stripov, zapisanih v kraškem narečju, v katerih karolinaumetnina (samo)ironično, predvsem pa navihano in iskreno poroča o lastnih doživetjih, reflektira svoje misli in opisuje ves smisel in nesmisel življenja in sebe v njem.
Komarji
Za stripi stoji kakopak – Karolina. Karolina, ki je stara 24 let in je letos diplomirala iz primerjalne književnosti. Resno se ukvarja tudi z jogo, zaključuje učiteljski izpit, predvsem pa je navdihujoča in pronicljiva sogovornica tudi ločeno od svojih stripov, četudi sva se pogovarjali predvsem o njih. Čeprav sva v Ljubljani »cimri«, se pokličeva po Skypu. Oglasi se mi iz hiše svojih staršev na Krasu, iz Opatjega sela, kjer je odraščala. Pričakam jo oblečena v majico karolineumetnine, z napisom KEJ ČMO in njenim podpisom. Ura je pozna, od nje pa vejeta umirjenost in radoživost hkrati, razlaga mi o projektu, ki se mu trenutno posveča, povezan je z risanjem stripov, seveda, potem pa se vzravnava vsaka na svojem stolu in Karolinin obraz zažari, ko pripoveduje o svoji karoliniumetnini.
Začniva z dvema posebej markantnima lastnostma tvojih stripov. Glavni junaki karolineumetnine so njeni liki, ki jih imenuješ »možički«. Nenavadni so, z okroglimi belimi obrazi in rdeče obarvanimi lički, njihov prepoznaven detajl so zavita ušesa. Kdo so ti »možički«?
Glede na to, da večino idej za stripe črpam iz svojega življenja, sem največkrat jaz tista, ki igram v svojih stripih, torej sem jaz ta možiček z zavitimi ušeski in kdaj pa kdaj s podočnjaki, ker je življenje težko. (smeh) Po navadi so to še prijatelji oziroma največkrat družina, predvsem zaradi karantenskih stripov, ki sem jih narisala. V bistvu so to ljudje, ki pridejo z mano v stik. Tako postanejo tile možički. Kdo pa so ti možički, taki, kot so, tega pa ti ne znam prav dobro povedat. (smeh) So ljudje, niso ljudje, ne vem. Kar naenkrat so prišli v moj zvezek in ostali tam. Skozi njih se izražam.
Stripe zapisuješ v narečju, tvoji domači kraški govorici. Kako to, da si se odločila za tako potezo? Je kraško narečje jezik, v katerem »govoriš sama s sabo«, v katerem razmišljaš?
Res je, da govorim in razmišljam v svojem narečju, vendar kdaj v stripih z narečjem tudi pretiravam. Zanj sem se odločila, ker sem se pri risanju stripov ubadala s tem, da morajo biti napisani v pravilni slovenščini. In tiste vejice, kje so postavljene … Glede tega sem čutila velik pritisk, zato sem si rekla: »Ma ne, veš kaj, bom jaz kar pisala v našem narečju in bo še najboljše in se bom najlažje izražala.« Da se ne bom obremenjevala s tem, če je prav napisano ali ni.«
karolinaumetnina je polna humorja, ki ga ohranjaš ne glede na tematiko, ki jo s stripi prikazuješ. Se humor vanje prikrade nenamerno ali se zavestno odločaš za bolj vesel, razbremenjujoč pristop?
Zdi se mi, da nasploh gledam na svet s humorjem. S temi stripi ta svoj pogled samo še bolj izražam. Lahek pogled. Vsi smo nenehno bombardirani s pritiski in že tako je dovolj nesreče na svetu, jaz pa želim na svet gledati bolj lahkotno in to mi uspeva ravno s stripi. Oziroma – lahko, da kdaj govorim o resnih situacijah, ker se mi zdi, da vsi govorijo o tem, zato bom jaz raje predstavila neko smešno prigodo, da se ljudje spomnijo, da obstajajo tudi zabavne in lepe stvari, tudi v teh časih, ki niso ravno najlepši.
Zdi se, da skorajda ni pripetljaja, ki ne bi bil vreden prikaza v stripu, med drugim poročaš o svojem kolesu, o kači, ki jo mimogrede srečaš na sprehodu … – in dozdeva se, da velja tudi obratno; nobena tema za strip ni prevelika, pogosto recimo razpravljaš o smislu življenja. Kako izbiraš teme, ki se jih lotevaš? Obstaja kakšno področje, ki se ga načrtno izogibaš?
Zbiram tako, kot živim. Ali se osredotočim na zelo majhne stvari ali pa na veliko sliko, nočem pa se ukvarjati s stvarmi, ki se trenutno dogajajo. Načrtno se ne izogibam nobeni temi, o nekaterih stvareh preprosto ne razmišljam in se o njih ne pogovarjam. Razmišljam o velikih vprašanjih, s katerimi se veliko ljudi raje ne ukvarja, na primer o smislu življenju, od kje pridejo ideje. (smeh) Veliko se ukvarjam s svojim življenjem, z majhnimi pripetljaji v njem. Zdi se mi, da ne znam odgovoriti na to vprašanje. Sliši se zelo ignorantsko, vendar se raje ne ukvarjam s korono in podobnimi stvarmi, ker se mi zdi nesmiselno porabljati energijo za to, ker vem, da se te stvari stalno spreminjajo in zakaj bi o tem še več govorila, ker o tem že tako vsi govorijo in smo zopet z vseh strani bombardirani. Zato se bom jaz raje ukvarjala s tem, da se mi je pokvarilo kolo in da ga znam popraviti kot pravi »majster« in da bom tem težkim temam dajala nek lahkoten prizvok, kot sem se pač naučila v vseh teh letih mojega življenja. (smeh)
Sanjski moški
Kakšen je tvoj ustvarjalni proces? Kaj vse se mora zgoditi, preden se strip pojavi na Instagram profilu?
Prav veliko se ne zgodi, to moram kar priznati. (smeh) Na začetku sem še risala skice, zdaj tega ne počnem več. Če dobim idejo, se usedem za mizo in vzamem flumaster, niti svinčnika ne, ker potem bi mogla brisat in sesat tiste klobasice, ki jih pušča radirka. (smeh) Ne, saj bom resna. (smeh) To je bila resnica, ampak je ni treba napisat. (smeh) Ne delam nobenih skic. Samo usedem se za mizo, ko dobim idejo, in začnem risat s flomastrom. Ne vem, kam me bo popeljal strip, samo upam, da se bo končal na dober način. In potem samo rišem. Vem, da sem omejena na deset kvadratkov zaradi Instagrama, to upoštevam. Potem ko je strip zrisan, pobarvam lička. (smeh) Potem grem po vodo ali kaj takega, pridem nazaj v sobo, pogledam še enkrat, se nasmehnem, vidim, da je bilo delo dobro opravljeno (smeh). Potem strip poskeniram in ga nato objavim. To je to. Ni veliko razmišljanja ali dela, temveč bolj sledim inspiraciji.
Kateri del tega procesa je tvoj najljubši?
Ta, ko pridem nazaj in se nasmehnem stripu, ker je dobro opravljen. (smeh)
Koliko časa navadno preteče od prve ideje za strip do njene realizacije?
Dobim idejo in jo zrišem. Koliko časa to traja? Ravno pri zadnjem stripu, ki sem ga narisala, tistem o prehladu, sem videla, da je vse skupaj trajalo eno uro. Vključno s tem, da sem strip že objavila na Instagramu. Največ časa mi vzame skeniranje. Drugo je hitro opravljeno.
Malo si že nakazala odgovor na naslednje vprašanje, pa vseeno: si do svojih stripov zahtevna, jih pogosto popravljaš, pišeš in rišeš na novo?
Ne. (smeh)
Suvereno »ne«.
Ker rišem s flomastrom, bi morala začeti risati vse od začetka, če opazim napako na stripu. V nekem stripu sem narisala čuden klobuk, a je ostal tak klobuk. Nisem zahtevna in tudi če se zmotim pri besedilu, ga preprosto prečrtam, če je že slika že zrisana do konca. Če ocenim, da sem na tisti sliki ujela pravi izraz, stripa ne bom popravljala zaradi besedila, temveč bom besedilo prečrtala in ga še enkrat napisala.
Med lanskoletnim obdobjem socialne izolacije si posebej veliko ustvarjala, saj si po njem izdala zbirko 60 stripov, za vsak dan, preživet v karanteni, si ustvarila enega, in jo poimenovala Brezsmiselni smisli. Kako je vplivala izolacija, odmaknjenost na tvoje ustvarjanje?
Ko se je začela karantena, sem vedela, da potrebujem načrt, da ostanem prava, pristna jaz. Zdelo se mi je pametno, da bi razvila karolinoumetnino. Začela sem s stripom, v katerem čistim solato in najdem polžka. Zdel se mi je zelo simpatičen. Naslednji dan je nov strip nastal čisto spontano. Potem sem pomislila, zakaj pa ne bi poskusila vsak dan nekaj narisati. Mislim, da je bila to res dobra ideja, ker imam zato karanteno v lepem spominu, ker sem si zabeležila majhne trenutke z družino, na primer ko smo jedli pico in se smejali in zdaj se točno spomnim tistega trenutka, ki bi ga sicer verjetno pozabila. Če ne bi bilo izolacije, se ne bi odločila za to potezo in si ne bi s popestrila dni z risanjem.
Ma sm v pižami
In če sva že pri karantenskih stripih: knjižica Brezsmiselni smisli je dosegljiva z Instagram profila karolinaumetnina, s klikom na povezavo, in je prosto dostopna vsem. Ali v prihodnosti razmišljaš tudi o tiskani izdaji svojih stripov?
Že nekaj ljudi me je povprašalo o tiskani knjigi in o tem, če bom kdaj narisala daljši strip. Vse, kar rečem, je, da se pustim presenetiti, kam me bo peljalo. Nobenih načrtov nimam.
V Brezsmiselnih smislih si zapisala, da je tvoj »art amaterski«. Pa vendar, bi lahko rekla, da te ravno tvoj »art« – ali pa umetnost nasploh – kdaj rešuje, pomaga najti smisel? Ali je karolinaumetnina zgolj prostočasna dejavnost, prijeten hobi?
To je pa težko vprašanje. Pomaga najti smisel? Nisem ga našla. (smeh) Ali me rešuje? (premor) Joj, sem prav v zadregi. (smeh) Zdaj sem pomislila, kako bi bilo, če ne bi risala in mislim, da se moja osebnost zelo izraža preko teh risb, prej je nisem znala tako izraziti. Hkrati mi je to malo osmislilo svet, ker sem ugotovila, da se znam izražat preko nekega drugega medija, kot sem mislila, da se moram. V bistvu mi je pomagalo bolj osmislit mojo osebnost, ne pa sveta nasploh in zakaj sem tukaj nasploh. (smeh)
Na profilu karolinaumetnina se ne izpostavljaš s svojim priimkom, čeprav po drugi strani ne ustvarjaš v popolni anonimnosti. Lahko rečeš, da se je v tvojem življenju kaj posebej spremenilo, odkar tvoj profil vse bolj pridobiva na prepoznavnosti?
Nihče ne pozna mojega obraza. (smeh) Svoj priimek sem že objavila, ko sem delila intervju, v katerem sem bila gostja, tako da je res, da nisem prav anonimna, a mi je všeč, da ljudje ne vedo, kakšna sem. Kar se je spremenilo, odkar objavljam, je, da ljudje, ki me poznajo v realnem življenju, pridejo do mene, in mi rečejo, da niso vedeli, da je tako tih človek tako čudaški. (smeh) Da si niso mislili, da sem to jaz. S tem mislim ljudi, ki me poznajo na ulici, ne tisti, ki me poznajo tako, kot me ti poznaš. Zabavno je, ko srečam ljudi, ki ne poznajo mojega obraza, in jim povem, da sem Karolina in zatem da sem s Krasa, pa rečejo o moj bog, a si ti karolinaumetnina. (smeh) Prepoznajo me po tem, ko povem, da sem Karolina s Krasa, po navadi sledi to vprašanje, na katerega pritrdim. Sicer se ni spremenilo kaj dosti. Ravno zadnjič sem bila na prevozih in me je neka punca prepoznala. (smeh)
Imaš kakšno zanimivo zgodbo o teh prepoznanjih?
Ljudje so kar navdušeni. Želim jim povedat, da nisem nič posebnega, pa me ne poslušajo. (smeh) Po navadi so veseli, da vidijo, kdo je za temi možički.
Objavljanje na socialnih omrežjih ima svoje specifike. Čutiš kdaj zaradi tega pritisk? Imaš postavljeno kakšno kvoto glede števila in pogostosti objav? Ali da vprašam drugače: nastane kdaj kakšen strip, katerega namen je v prvi vrsti izpolnitev te kvote?
Vsi stripi so omejeni na 10 sličic, da jih lahko objavim na Instagramu. Če je kakšen strip daljši, ga razdelim na dve objavi, vendar mi ni všeč, da je strip razdeljen, zato se raje omejim na 10 sličic, kar mi po navadi odgovarja. Sicer mislim, da imam kar svobodo. Na začetku sem imela nekaj pravil, da recimo objavljam dvakrat na teden, kar mi je pomagalo zagnati stran, zdaj pa poslušam predvsem inspiracijo in se ne oziram, kateri dan objavim in ob kateri uri in tudi če naslednji dan znova objavim, če imam navdih za nov strip.
Prednost objavljanja na Instagramu pa je po drugi strani verjetno ta, da si s svojim občinstvom vsaj navidezno »bližje«, kot ustvarjalka si lahko z ljudmi, ki te spremljajo, bolj in pogosteje v stiku.
Ravno to mi je všeč pri Instagramu. Da sem lahko v stiku z ljudmi. Redno odgovarjam na vsa sporočila in komentarje, ki so mi zelo dober »feedback«. Všeč mi je, da pride do osebnega pristopa. Najbolj srčkano je, kadar mi kdo napiše, da ga je nek strip spomnil na neko zgodbo iz njegovega življenja in mi potem napiše vso zgodbo. Takrat sem res vesela, da to delijo z mano. Ali pa, da mi kdo napiše, da ga moji stripi vedno nasmejejo. Odgovorim ja, hvala, mene tudi. (smeh) Vse to mi je res lepo. Nisem vedela, da me toliko ljudi podpira.
Obstajajo stripi, ki jih karolinaumetnina obdrži samo zase?
Če so zelo osebni … Pa ne, po navadi vse objavim. Razen če so res zelo čudaški. (smeh) Takrat ne. (smeh) Osebne lahko objavim, če so zelo čudaški, pa raje ne. Svet še ni pripravljen. (smeh)
In kje so ti stripi?
V mojem bloku, ki mu rečem skicirka.
Kakšni so tvoji načrti s karolinoumetnino?
»Just go with the flow«. (smeh) Ničesar nočem obljubljat, ker si hitro premislim. In ker vse traja veliko časa in gre počasi. Tako da bom preprosto rekla, da je zaenkrat »go with the flow«.
Plan
Recenzija: Katarina Bogataj
Lektura: Zala Vidic
Dodaj odgovor