Piše: Tamara Mlakar
V začetku poletja, ko so temperature čez dan že dodobra oteževale premikanje po mestnih ulicah, je javnosti svoja vrata za kratek čas odprla Akademija za vizualne umetnosti ali na kratko AVA. Študentke in študenti so se predstavili s svojimi deli, ki so med letom nastala v okviru študija ali kot njihove zaključne/diplomske naloge.
Moje prvo srečanje z akademijo je bilo sprva nemirno. Verjetno se lahko še kdo poistoveti s strahom pred neznanimi prostori in mrzličnim razmišljanjem, kam je treba zaviti ter kako karseda neopazno sproti spoznavati prostore.
Pri edinih odprtih vratih (na srečo tako ni bilo treba ugibati o vhodu) sedita dva študenta, katerih imena bom nevede prebrala ob ogledovanju razstavljenih del. Prijazen pozdrav pripomore, da strah pred neznanim izgine in da mirneje stopim v stavbo, kjer me že na stopnišču pričaka prvi niz razstavljenih del. Vzamem katalog prijetnega formata A5 in se odpravim na delo − kot nevrokirurg, ki malo pobrska po možganih umetnikov.
Slike, video posnetki, instalacije, fotografije, readymade, prostorske in performativne intervencije … Tako kot tehnike, se razlikujejo ideje, ki jih umetniki postavljajo v ospredje. Iris Čeh se s svojim diplomskim delom Synthetic memory formatpoglablja v definiranje spomina, ki je bil v preteklosti nekaj osebnega, intimnega, sedaj pa svoje spomine prenašamo v digitalne medije, kjer postanejo le še ena oblika mehanskih reprodukcij dogodkov. Kopije zmanjšujejo estetsko vrednost originala, hkrati pa jim − Čeh se tu sklicuje na delo Walterja Benjamina Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati − manjka ključni element, prisotnost prostora in časa. Tako nikoli nimajo enake avtoritete kot naš »organski« spomin, ki obstaja znotraj nas v specifičnem prostoru in času. Vse druge različice resničnost le poustvarjajo in prispevajo h kreiranju hiperrealnega, kar lahko najlepše vidimo na primeru družbenih omrežij.
S fotografijami idolov, ki vplivajo na našo lastno identiteto, se je v svojem diplomskem delu How to be a Wannabeukvarjala Mila Peršin, ki je v svojih vzornikih iz slovenske, balkanske in mednarodne popularne kulture iskala korenine lastne identitete. Koliko sebe smo vsi ustvarili na podlagi vzornikov, ki jih s pomočjo hiperprodukcije spremljamo od malih nog? Morda zavestno, največkrat pa nezavedno sledimo nekim vzorom, ki jih največkrat zavračamo, se jim posmehujemo, lahko jih za zabavo oponašamo v družbi, doma pa v ogledalu morda ne prepoznamo več sami sebe. Fragmentirane serije fotografij, ki se začnejo z »bazično« fotografijo umetnice, kažejo na razcepljenost njene identitete in čas spreminjanja subjekta, ki precej hitro skozi manjše spremembe prevzame drugo identiteto.
»Kaj pravzaprav si, če nisi to, kar hočeš biti?« se, podobno kot Peršin, v svoji instalaciji iz tekstila sprašuje Lara Zupan. Instalacija nam pričara udobno sobo, obdano s tekstilom, morda utopično domovanje umetnice, kamor nas vabi k razmisleku o lastni biti. Smo produkt naših misli? Smo posledica dejanj drugih? So naši spomini tisti, ki nas delajo nas, so sploh spomini ali izmišljene zgodbe, ki smo jih ponotranjili ob pogledu na fotografije? Smo izvirnik ali kopija, morda oboje hkrati?
V mislih se mi izriše Hitchcockov obraz in znan citat, da je slog samo plagiatorstvo samega sebe (self-plagiarism is style), kar lahko prenesemo tako v umetnostni slog kot v lastno življenje − vsak dan znova obudimo in kopiramo osebo včerajšnjega dneva, njena čustva, misli in način življenja. Morda spremenimo kakšno malenkost, a bistvo ostane. S to mislijo v glavi, kako linearno je lahko življenje, se odpravim v sosednjo sobo, black box s projekcijo Polone Ferjančič. Usedem se in čakam, a hitro ugotovim, da se zadeva ne predvaja brez moje vpletenosti. Na voljo imam več video datotek, navodila sugerirajo izbor poljubnih števil in ne zaporedja. V mojih rokah je usoda glavne junakinje, ki z rdečim ogrinjalom hitro razkrije svojo identiteto. Projekt prevprašuje glavno tematiko te stare pravljice, ki se je skozi razvoj družbe vse bolj približala otroškemu občinstvu, skozi stoletja je postajala vse manj agresivna, tu pa je ponovno prikazana v svojem krvavem originalu. Na katerokoli številko pritisnem, se Rdeča kapica znajde v grozljivem zapletu in nikoli ni tipičnega srečnega konca. Hitro se razkrije mizoginija pravljice − če mlado dekle, ki dozoreva in se mora podrediti družbenim pričakovanjem, tega ne stori, jo čaka brutalen konec, ki si ga zaradi svoje nezaželene emancipiranosti zasluži. Svoje čutne vtise, prenasičene s krvjo in nasiljem, lahko hitro potolažim z delom Nike Tomažič, ki v ospredje postavlja čutilo, pogosto zapostavljeno v vizualnih umetnostih, tj. sluh. Izjemno inovativna instalacija zopet zahteva gledalčevo interaktivnost, ki z dotiki rastlin materializira zvok. Prav združitev fizičnega in zvočnega je tematika dela, v katerem je umetnica ustvarila zvočno pokrajino, skozi katero se sprehodi gledalec in v kateri je zvočno prikazano kot nekaj otipljivega in nekaj, kar se prepleta z vizualnim.
Materializacija abstraktnega je v ospredju tudi pri seriji fotografij Stefana Veljovića z naslovom A Light Story, s katerimi izpostavlja zgodbo svetlobe, ki jo zgrešimo ob njeni vsakodnevni uporabi in izrabi. Na fotografijah ujame njeno fizično obliko in nam prikaže drugačno izkustvo tega vizualno polnega medija. Z njegovo materializacijo nam tako uresniči prvinsko, otroško željo po ulovu in oprijemu snopa svetlobe v svoje roke.
Otipljivost časa oz. njegovih posledic je tematika diplomskega dela Hannah Koselj Marušič. Zaodrje življenja: Kaj veš o času? najdemo v belem, sterilnem laboratorijskem okolju, kjer je pod drobnogledom čas, dan naravi, da ponovno osvoji ukradeno ji ozemlje. Koselj Marušič v svojih delih uporablja naravne readymade (avtoričino poimenovanje) stvaritve, ki so posledice igre narave z objekti, ki jih je za seboj pustil človek. Avtorica vstopa v zapuščene objekte in jih tako zopet zavzema ter hkrati ponovno prepušča naravi, da ta z njimi ravna po svoji volji. Tako nastaja dialog med človeško zapuščino, naravo in umetnostjo, povezovanje organskega in anorganskega, načrtna in naključna interakcija, kaos in zakon.
Po ogledu zadnjih sob razstave, ki se razteza skozi celotno stavbo Akademije, v najvišjem nadstropju pridemo do zatemnjene predavalnice, kjer so na ogled še video stvaritve študentk in študentov vseh letnikov. Kadri, polni intimnih trenutkov, posnetkov domačega okolja, prijateljev, družine (kar morda odseva lockdown družbo), so v moj spomin priklicali filme avantgardnega ustvarjalca Jonasa Mekasa. Ta je z ovekovečenjem preprostih trenutkov življenja na filmski trak iz njih ustvaril mojstrovine, ki v gledalcu med opazovanjem neznanih ljudi vzbujajo poznane občutke. Kot bi bili motivi na platnu ustvarjeni le za nas in bi zrcalili sliko našega življenja, pa čeprav nimamo ne črnega psa in ne dveh malih deklic na gugalnici pred hišo. Tako sem polna vtisov in novih idej v tišini in temi vstala ter zapustila predavalnico in razmišljala predvsem o tem, da je lahko, kljub stiski in razmeram v družbi, ki jih je prinesla epidemija, resničnost vseeno estetska.
Foto: Črt Piksi
Recenzija: Katarina Bogataj
Lektura: Maja Kovač
Dodaj odgovor