Piše: Tim Prezelj
Poletni hiti so že od nekdaj nepogrešljiv del popularne kulture. Skoraj vsako leto poletje zaznamuje nov komericalen hit, ki se kot za stavo vrti po malo da ne vseh radijskih postajah, klubih in zabavah širom zahodnega sveta. Tako so se uveljavili prenekateri popularni glasbeniki, od katerih so bili nekateri s svojim singlom zgolj »muhe endonevnice«, nekaj pa se jih je uveljavilo tudi z drugimi prepoznavnimi skladbami. Tako je svet leta 2012 zavzel južnokorejski glasbenik Psyz viralno uspešnico »Gangnam Style«, leta 2017 pa so mladi in tisti nekoliko starejši noreli na ritme uspešnice »Despacito«, portugalskih glasbenikov Luisa Fonsija in Daddyja Yankeeja.
V luči trenutnega dogajanja, ki smo mu priča na bližnjem vzhodu, je mojo pozornost posebej pritegnil lanskoletni (2020) hit »Jerusalema«, južnoafriškega DJ-ja in glasbenika Master KG-ja v izvedbi Nomcebo-e. Skladba je v Južni Afriki izšla že konec leta 2019 in hitro požela pozitivne kritike ter obnorela lokalno sceno. Pred izbruhom pandemije novega koronavirusa je bilo ravno dovolj časa, da so se nalezljivi gospel-house, disco-pop plesni ritmi skladbe Jerusalema razširili tudi v Evropo, ZDA in drugod po svetu. Kar zadeva besedilo, je to napisano v enem izmed lokalnih južnoafriških jezikov zulu. Kratko, zgoščeno duhovno sporočilo pesmi po obliki domala že rahlo spominja na molitveni vzorec. Glede na navedbe ustvarjalcev in založnika skladbe ta govori o izraelskem mestu Jeruzalem kot stičišču večih religij, ki si vse lastijo primat nad tem krajem kot svojim svetim mestom.
V popularni kulturi so se pesmi z religijsko tematiko že večkrat izkazale za uspešne. Religija in vera sta intimen del posameznikove identitete in narodnostne kulturne identitete. Zato se ljudje hitro in čustveno odzovemo ob nazivljanju verskih tematik. Praviloma religijsko vsebino popularne skladbe naslavljajo bolj ali manj provokativno in kontroverzno, kar je eden od razlogov njihovega uspeha in prepoznavnosti. Tako je bilo s sedaj že ikonično Madonino mojstrovino »Like a Prayer« leta 1989, ko je sprožila celo afero, s protestiranjem samega Vatikana. Nastop ameriške kraljice popa s to skladbo je na tekmovanju za izbor pesmi evrovizije prav v Izraelu leta 2019 ponovno sprožil burne odzive. Podobno v svojih zgodnejših delih, na dokaj kontroverzen način, krščanske simbole v besedilih in videospotih naslavlja svetovno znana izvajalka popularne glasbe Lady Gaga. Predvsem očitno v skladbah »Alejandro« iz leta 2010 in »Judas« leta 2011. Prav tako ne gre spregledati kristomorfne podobe lika Conchite Wurst, s katerim nastopa avstrijski izvajalec Thomas Neuwirth. Leta 2014 je Conchita Wurst zmagala na tekmovanju za izbor pesmi evrovizije s pesmijo »Rise Like a Phoenix«.
Kot mnogo ostalih bitij iz kraljestva živali smo tudi ljudje zvedavi in radovedni. Zato hitreje opazimo in se pozorneje posvetimo neobičajnim in oddaljenim stvarem. Podobno je tudi s kulturo in modnimi trendi, ki se praviloma razvijejo s prenašanjem eksotičnih motivov v oddaljene kulturne kontekste. Zato ni presenteljivo, da so vsi omenjeni »poletni hiti« nastali v za zahodno kulturo precej oddaljenih krajih in predvsem nenavadnih jezikih. Za vse to obstajajo danes že precej dobro poznani evolucijski razlogi in seveda nevropsihološko ozadje, ki pa ni predmet tega prispevka in ga bomo zato prihranili za kdaj drugič.
Pesem Jerusalema je do danes dobila že ničkoliko pripredb. Na podlagi še kar obsežne analize lahko dokaj suvereno zaključimo, da je bila že pred svojim rojstvom »obsojena« na uspeh v svetu zahodne popularne kulture in komercialne glasbe. Združuje namreč praktično vse opisane sestavine, potrebne za to, da skladba postane t. i. hit – preprosto, zapomnljivo besedilo v nadvse eksotičnem jeziku; nekoliko provokativno religijsko vsebino; predvsem pa preprosto in všečno glasbeno spremljavo, ki gre hitro v uho, človeku vzbuja pozitivno razpoloženje in željo po plesu ter zabavi.
Jeruzalem
Jeruzalem, moj dom
Reši me
Pridruži se mi
Ne zapusti me tu
Jeruzalem, moj dom
Reši me
Pridruži se mi
Ne zapusti me tu
Tu ni moje mesto
Tu ni moje kraljestvo
Reši me
Pridruži se mi
Tu ni moje mesto
Tu ni moje kraljestvo
Reši me
Pridruži se mi
Reši me, reši me, reši me
Ne zapusti me tu
Reši me, reši me, reši me
Ne zapusti me tu
Tu ni moje mesto
Tu ni moje kraljestvo
Reši me
Pridruži se mi
Reši me, reši me, reši me
Ne zapusti me tu
Reši me, reši me, reši me
Ne zapusti me tu
(Prevod iz uradnega angleškega prevoda v slovenščino: Tim Prezelj in Ines Skok.)
V luči trenutnih razmer na bližnjem vzhodu, ki so nadvse zaskrbljujoče in razdvajajo svetovno javnost, me omenjeni pop komercialni hit Jerusalema ves čas spominja na to tragično politično situacijo in dogajanje. Kot navaja palestinski novinar Fareed Taamallah v intervjuju za dnevnik Večer, so Izraelci še pred pričetkom resnejših vojaških operacij iz Jeruzalema, ki je protagonist skladbe, evakuirali Palestince. Konflikti na tem območju trajajo že več destletij in zgodovinsko si ne moremo več zatiskati oči, da za nastalo situacijo ni (so)odgovorna tudi zahodna družba in s tem njena kultura. Tako smo v samo dogajanje posredno vpleteni vsi mi – prebivalci ZDA, Evrope in drugih razvitih delov sveta. Zavoljo svoje lastne blaginje imamo določene interese in stališča glede trenutnega dogajanja, v katerega pa večina zre z zaskrbljenimi očmi in spremlja tragične zgodbe prizadetih civilistov.
To komercialni plesni hit leta 2020 – južnoafriško skladbo Jerusalema – nenačrtovano postavlja v zanimiv političen kontekst. Ta je nepredstavljiv in unikaten tudi v primerjavi z ostalimi omenjenimi popularnimi hiti iz preteklih let, do sedaj pa nisem zasledil, da bi se ga kdo sploh zavedel. Na ritme pesmi so v sklopu globalnega izziva plesali mnogi, od posadke avstrijske letalske družbe Austrian Airlines, pa vse do učiteljskega kolektiva Škofijske klasične gimnazije iz Ljubljane. Pesem je (bila) zelo popularna tudi v samem Jeruzalemu in Izraelu na splošno, kjer so se mnogi pridružili plesnemu izzivu in usklajeno plesali na ritme skladbe, ki naslavlja prav sveto mesto. Celoten kontekst zato odpira številna simbolna polja. Prvo, miselno nekoliko oddaljeno, pa vendar zanimivo se odpira že s samim kulturnim izvorom skladbe. Hit Jerusalema, ki izvira iz nekdanje britanske kolonije, danes samostojne republike Južne Afrike, je sedaj zavzel zahod, torej pretekle kolonialne velesile. Hkrati pa so imele ponovno, kot včasih prav te velesile, tudi največ koristi in zabave od samega dela in kulturne dediščine tega južnoafriškega ljudstva. Hkrati pa samo besedilo pesmi, postavljeno v kontekst napetega odnosa med Izraelom in Palestinci, nenačrtovano simbolno opiše palestinski položaj v tej kruti politični zgodbi. Namreč z evakuacijo Palestincev iz Jeruzalema, ki jo omenja Fareed Taamallah, skladba Jerusalema nepričakovano pridobi popolnoma nov, političen kontekst. Ta je posebej zanimiv v luči izraelske liberalizacije, ki se kaže tudi skozi veliko razvitost same popularne in komericalne glasbe v Izraelu.
Ne glede na vse verjetno mnogi popularne glasbe upravičeno ali ne – o tem presodite sami – nikoli ne bodo gledali skozi očala resne umetnosti. Kljub temu pa to ne spremeni dejstva, da se mojstrstvo komercialne glasbe in popularne umetnosti na sploh kaže predvsem v spretnosti pogosto nezavednega manipuliranja z množicami. Pri tem se ustvarjalci popularne glasbe poslužujejo vseh sredstev, ki so jim na voljo. Zato pri ocenjevanju in razumevanju tega kulturnega fenomena ne moremo ločeno vrednotiti zgolj glasbenega dela. Nujna je sočasna obravnava in analiza celotnega konteksta vseh vizualnih, zvočnih, psiholoških in drugih efektov hkrati. Kakšno moč ima popularna glasba pri podajanju jasnega (političnega) sporočila, je morda najčisteje pokazal ukrajinski glasbenik Andrij Mihajlovič Danilko. Ta je z likom Verke Serdučke leta 2007 svojo državo zastopal na že večkrat izpostavljenem tekmovanju za izbor pesmi evrovizije. Spektakel z naslovom »Dancing Lasha Tumbai« je na tekmovanju zasedel skupno drugo mesto in ob tem požel veliko mednarodno pozornost ter buren odziv v Ukrajini in sosednji Rusiji. Slednja je imela močan vpliv na tem, sicer avtonomnem ukrajinskem ozemlju, ki se je po volitvah leta 2010 še okrepil, kar pa je sprožilo spor med obema državama. Pesem »Dancing Lasha Tumbai« je sestavljena tako, da se refren, ki je hkrati tudi naslov skladbe, med izvajanjem prikrito razume kot »Dancing Russia Goodby« (pleši nasvidenje Rusija op. p.). S tem je Ukrajina svoji močni sosedi na izviren način s pomočjo popularne glasbe poslala zelo provokativno, drzno, vendar jasno sporočilo.
Namen in sporočilo sta bila v primeru skladbe Dancing Lasha Tumbai zelo dobro in natančno premišljena. Tega sicer v kontekstu trenutnih konfliktnih razmer na bližnjem vzhodu ne bi mogli reči za skladbo Jerusalema. Kljub temu pa večplastnost in multikontekstualnost nekaterih popularnih skladb odražata estetske in umetniške prvine tega kulturnega fenomena. Predvsem pa izražajo interpretacijsko moč, ki jo imajo orodja, s katerimi ustvarjajo glasbeniki iz sveta popularne kulture. Pri tem pa želim jasno poudariti, namen in sporočilo tega prispevka ni problematizirati skladbe Jerusalema. Ravno nasprotno, želim izpostaviti zanimivo dimenzijo popularne glasbe, ki se je premalo zavedamo. Kvaliteti umetnosti sta namreč tudi večplastnost in abstraktnost. Taka kontekstualizacija namreč doprinese k dodani vrednosti samega umetniškega dela in publiki dopušča precejšnjo mero svobode za subjektivno in individualno interpretacijo ter doživljanje sporočila. Zato je sama kulturna pot takih del nepredvidljiva, česar pa se večina umetnikov tudi dobro zaveda. Ne nazadnje je prav to pogosto tudi njihov cilj, saj je težko ujeti neko ravnovesje med abstrakcijo in jasnostjo osnovnega sporočila. Na podlagi same analize torej menim, da je ustvarjalcem skladbe Jerusalema uspelo omenjeno ravnovesje izvrstno ujeti. S tem pa se delo po mojem skromnem mnenju, ne glede na komercialno naravo, lahko uvršča med kvalitetna umetniška dela, o katerih si lahko vsak izmed nas ustvari svoje mnenje in predstavo.
Recenzija: Gašper Stražišar
Lektura: Zala Vidic
Dodaj odgovor