Piše: Tamara Mlakar
Rok Kravanja in Daniel Petković se kot državljanki Dragana in Dragica po spoznanjih lanskega leta, ko sta se po ulicah sprehajali odeti v narodno nošo, udeleževali kolesarskih protestov in odpirali vprašanja o državi, naciji in simbolih slovenstva, selita v gledališče in nadaljujeta svoje raziskovanje v dialogu z občinstvom.
Jubilej vzpostavlja specifično obliko dialoga z gledalci, celotna predstava poteka ob zvokih dogajanja na odru ali glasbe, besedila ni in ga pravzaprav niti ne pogrešamo. Besedilo, ki ga klasično razumemo kot nosilca drame, je tu izločeno kot eno od več enakopravnih delov predstave, je enako pomembno oz. nepomembno kot gestikulacije, vizualije, glasba itd. Predstava tako ne vsebuje besed, se pa na podlagi dogajanja, na odru in med gledalci, vzpostavi metaforični skupni tekst, ki temelji na ostalih čutnih zaznavah dogajanja. Tako se gledališka igra ob vsaki uprizoritvi na odru ponavlja, skupno besedilo pa se neprestano spreminja. Narativa, ki ji sledimo v drami, je odprta lastnim interpretacijam, vsak gledalec na podlagi svojih političnih, moralnih, verskih prepričanj ter znanja in osebnih izkušenj doživlja izpostavljenost tako obilni nacionalni simboliki na drugačen način.
Predstava se začne brez zatemnitve luči, iz zaodrja slišimo približevanje pet, akterki se prvič prikažeta občinstvu ob postavljanju scenografije za potrebe igre. Tak vstop na oder deluje kot direkten prehod iz odprtega v zaprti javni prostor, kakor da sta pred minuto stopili z ulice in se postavili na oder pred gledalce. Dvorana pade v temo in s tem se performans, če lahko pogumno naredimo cezuro, prevesi v gledališko predstavo.
Državljanki sta oblečeni v žensko gorenjsko narodno nošo, ki se v zadnjem času pogosto pojavlja v umetnosti kot epitom slovenskosti in vračanja v preteklost. S tem opozarjata na težave, ki jih povzroči poveličevanje tradicije in njene vloge pri domoljubju. Domoljubje terja od vsakega posameznika, da kloni kot individuum in za kolektivno dobro sprejema delitve vlog po spolu. Ženska v narodni noši postane poosebitev države, heteroseksualni moški pa njen voditelj, s čimer se postavi na čelo države in spolne hierarhije. Zavestni prelom z binarnostjo znotraj domoljubne narative oz. z moškim v ženski narodni noši se vse spremeni. Narodna noša tako postane le še eden od kosov oblačil in ni več nacionalni simbol, ker država, ki se s to nošo predstavlja v svetu, ne podpira takega blasfemičnega kršenja točno določenih ospoljenih pravil v naši družbi. Temu sledi vprašanje, ali je narodna noša sama po sebi nabita z ideologijo ali ne, pri tem razmisleku nam lahko pomaga del predstave, pri čemer na neki imaginarni državni proslavi nastopi ena od državljank. Nosilka noše je, ko bi pričakovali, da bo zapela kakšno ponarodelo ali ljudsko pesem, poskrbela, da zapoje/spregovori oblačilo samo zase. S sunkovitimi gibi telesa, drgnjenjem blaga ob blago in preiskovanjem noše z rokami smo jo spoznali v drugačni luči. Vid, ki nam sporoča, da je pred nami neka nacionalna simbolika, se je premaknil v ozadje, zvok in materialnost sta prišla v ospredje in poskrbela za čisto drugačno razumevanje tega predmeta. Zvok blaga je prost simbolike, za nas ne predstavlja nobene korelacije z nacijo ali državo, in šele ko se posvetimo vidu, nas prevzame naučena simbolika specifičnih predmetov. Nastop druge akterke je precej komično zasnovan in deluje kot izsek katerega od filmov Charlieja Chaplina. Kot perica se loti odstranjevanja madeža s tekstila, večkrat poskuša z različnimi prijemi in sredstvi, a brez uspeha. Opravlja Sizifovo delo, saj je dotični madež slovenski grb in tekstil slovenska zastava. Prizor je metafora za težave, s katerimi se soočajo državljani, zanje je madež/grb ekvivalent nacionalizmu, ki se ga ne morejo rešiti, saj so mu na vsakem koraku nevede podrejeni. Posameznika na državo veže domoljubje, ki ni prirojeno, temveč priučeno, najprej skozi vzgojo, kasneje pa nas na naše domoljubne „dolžnosti” opozarjajo himne, zastave, grbi … Vsi državni simboli so posameznikom – državljanom – skupni, z navezanostjo nanje se ustvari duh skupnosti, ki pomaga pri vzpostavitvi nacije in skrbi za njen obstoj. Tudi če bi bilo pranje zastave uspešno in bi lahko odstranili grb, bi nam vseeno ostale barve, ki bi bile enake tistim na zastavah bivše Jugoslavije. Skozi to lahko ugotovimo, da ima ideologija več plasti in da se, ko odstranimo eno, hitro vzpostavi nova, saj prostor brez ideologije žal ne obstaja.
Poleg državnih simbolov, s katerimi se država predstavlja v svetu, so na oder postavljeni tudi tisti, ki so poznani le prebivalcem države in tujim opazovalcem običajno niso blizu. Tako se znotraj igre zgodi protokolarni dogodek, vojaška parada z marširanjem in manevriranjem s puškami, ki pa to niso. Puške so tu substituirane z legendarnimi smučarskimi palicami znamke Elan, ki so bile od nekdaj sinonim slovenske kakovosti. Slovenci so v Jugoslaviji veljali za pregovorno smučarsko nacijo, še pred tem pa za nacijo pohodnikov, ljubiteljev gora, katerih tradicija izvira iz 19. stoletja, ko so z osvajanjem vrhov Slovenci začeli z označevanjem slovenskega ozemlja.
Protokolarni del, nasičen s simboliko nacionalizma, se na polovici igre prevesi v intimno dogajanje, v katerem se nacionalizem razkraja, dekonstruira in se ljubezen do domovine spremeni v ljubezen do domovine v svoji prvinski obliki, do zemlje, na kateri živimo in njenih naravnih danosti. Vseskozi je v prvem planu odra postavljen mah – imamo kar šest zavarovanih avtohtonih vrst mahu oz. domorodnih vrst, torej rojenih na domačih tleh. Mah je tako pristen simbol naše zemlje in je z njo veliko bolj povezan kot človeško ustvarjeni indikatorji slovenskosti. (Kljub temu je za neslovensko razumljeno rezanje zastave in ne prekomerno nabiranje mahu za postavitev jasli.) Mah je tako tu kot tretji akter, kot povezovalni člen med naravo in ljudmi. Nanj se zliva voda, ki je kot krstna voda očistila obraz človeka in nakazala na prelom v zgodbi. Hkrati nas opozarja na aktualno problematiko vode, ki je, še preden je je narava deležna, oporečna zaradi človeškega posega vanjo.
Ponovno rojstvo državljank, ki se prelevita in odvržeta kot uniforma težko narodno nošo, se pred našimi očmi odvije kot izjemno čuten, mesen ples teles, ki v gledališču ustvari tako prijetno, intimno vzdušje, da gledalca povsem hipnotizira in ga nikakor ne pusti ravnodušnega. Obiskovalec se tako, kot akterki na odru, končno/ponovno prelevi v gledalca, osvobojenega spon preteklega leta in zastarelih tradicionalnih nacionalnih simbolov. Zaključno dejanje, ko se z bučnim aplavzom spojita oder in sedišča, je katarzičen, ponovno smo nazaj v gledališču, ki ga še nikoli prej nismo bolj potrebovali kot danes.
Recenzija: Katarina Bogataj
Lektura: Karolina Zgaga
Dodaj odgovor