Piše: Polona Ferjančič
Performans in najkrajša razstava z naslovom pre_več potekata v Galeriji Škuc od 4. do 8. junija. Dejan Koban v sodelovanju s 27 umetnicami in umetniki predstavlja 27 njihovih pesmi, vtetoviranih na svoje telo. Poezijo je v obliki tetovaž na njegovo telo prenesla Lina Sabari.
Ob vstopu na razstavo nas je pri vhodu pričakal kar umetnik, Dejan Koban, pesnik, pisatelj, organizator neštetih branj poezije ter ustanovitelj neformalne umetniške zadruge Ignor. Sedel je za mizo, kjer je vsakemu od obiskovalcev dal svoj podpis, košček zelo grobega brusilnega papirja ter kos belega papirja z majhnim madežem svoje krvi. Na njegovih rokah smo videli še sveže tetovaže besed, prekrite z zaščitnimi nalepkami. Takoj na začetku se osebno srečaš z umetnikom, takoj se umaknejo meje med gledalci, performerjem ter umetnostjo.
Razstavo, ki obkroža prostor njegovega performansa, so pripravile ustvarjalke Urška Preis, Nežka Struc, Nela Poberžnik, Urša Majcen in Gaja Naja Rojec, ta pa zelo dobro spremlja performans. Uporabljeni so preprosti materiali: vrvi, papir in projekcije ter močni, ponavljajoči se motivi: človeško telo, vezanje in zavezovanje ter seveda poezija, ki je na razstavi vseprisotna. Projektorji niso skriti, pač pa so aktivno uporabljeni v inštalacijah; čeprav se jih izogibamo, so namenoma postavljeni tako, da si ne moreš ogledati enega, ne da bi pokrival drugega.
Poezija je v vseh sobah razdeljena na majhne liste papirja, ponekod strogo urejena, ponekod raztresena in zmečkana. V zadnji sobi nas je pričakala majhna postelja, pisalna miza ter stol, na katerem je visela brisača. Ob izhodu smo bili povabljeni, da si ogledamo police z raznimi poganskimi drobnarijami z namenom, da jih obdržimo, pojemo, zakurimo itd. ter da si izberemo poljubni predmet in ga vzamemo. Na spodnji polici so v kozarcih tičale majhne podobe, na eni od polic več vrst majhnih posladkov, sama pa sem s police vzela ene od škatel z vžigalicami, na kateri so bili predmeti za požig. Ne spomnim se, kdaj sem zadnjič zapustila razstavo s polnimi rokami.
Otvoritev se je začela, kot pričakovano, z branjem poezije. Koban je avtorje povabil, da z nami, če si tega želijo, delijo kakšen izbor svoje poezije. Ni veliko dogodkov, na katerih lahko mladi pesniki berejo svoja dela. Vsaj ni veliko dogodkov, na katerih bi jih poslušala taka množica ljudi. V vsakem primeru je bila to lepa gesta, nekakšno nadaljevanje Kobanovega dela, ker pa je bila poezija (po mojem, na področju poezije zelo neizobraženem mnenju) dejansko dobra, je bil to dober uvod.
Koban je, oblečen v preprosto, dolgo, belo spalno srajco, stal med šopom vrvi, ki so, premazane z menstrualno krvjo, visele s stropa in bile pritrjene v tla. Eden po eden je vsak od avtorjev vstal, prijel mikrofon, preiskal njegovo telo, dokler ni našel svoje pesmi, ter jo prebral. Po platnu, tj. njegovem telesu, so iskali lastna dela, ki jih je s papirja na platno, prenesla tetoverka. Nekateri so samozavestno zakorakali do njega ter mu umikali obleko in premikali telo, dokler niso našli svojega besedila, spet drugi so si vzeli čas, nekaterim pa je bilo brskati neprijetno.
Tetovaže poezije (ki je zapisana tudi na listkih znotraj razstave) prekrivajo njegove roke, noge ter vrat, dotikajo se raznoraznih tem in so različne dolžine ter oblike. Koban po otvoritvi galerije ni zapustil, pač pa se je vselil v eno od galerijskih sob, kjer bo živel štiri dni, saj umetniško delo živi NA njegovem telesu.
Sama se bom gotovo še vrnila tja, ogromno vprašanj imam zanj … Nenazadnje, kako pogosto dobimo priložnost, da se pogovarjamo z umetniškim delom? Kako dolgo je tetoviranje trajalo? Zakaj 27? Kaj se zgodi po koncu razstave – bo performer obdržal ta umetniška dela na sebi ali pa bodo ta s koncem dogodka postala le običajne tetovaže?
Če si želite ogledati zelo zanimivo razstavo z dobrim konceptom ter se pogovorjati z živim platnom, lahko umetnika obiščete v Galeriji Škuc 5. ali 6. junija ter mu prinesete nujne življenske potrebščine. Njegov performans pa lahko prav tako 24 ur na dan spremljate prek spletne povezave s kamero v galeriji.
Preberite ga. Ne bo vam žal.
Foto: Dejan Kobal, Nela Poberžnik, Urša Majcen
Razstava je nastala pod okriljem Društva ŠKUC.
Recenzija: Katarina Bogataj
Lektura: Maja Kovač
Dodaj odgovor