Piše: Eva Žibert
V nedeljo, 9. 5., sem si v gledališču Glej ogledala avtorsko predstavo plesalke in performerke Leje Jurišić, ki je del širšega projekta Ni mogoče čakati zaman v soavtorstvu umetnostnega zgodovinarja, pesnika in esejista Miklavža Komelja. Ni mogoče čakati zaman sestavlja tri avtonomne dele, in sicer predstavo, knjigo in pesnitev. Plod enoletnega sodelovanja se je pričel z Glejevo rezidenco, ki jo je prejela L. Jurišić, h kontempliranju lastne prakse pa je povabila Komelja in sceonografko Petro Veber, s katero tudi redno ustvarja. Premiera projekta je bila sicer že 4. 12. 2020, vendar takrat, zaradi epidemiološke situacije, zaprta za ljudi. Za koga pa je bila odprta? Za kamne.
Avtorja projekta sta se dogodek odločila izpeljati, kar jasno razglaša že sam naslov – kljub mnogim restrikcijam na poti. Eno izmed vprašanj, ki si ga avtorja postavljata, je: ali gledališče še obstaja brez fizične prisotnosti gledalca. Gotovo je bil ta razmislek sprva zagnan spričo zdravstvenega kolapsa, menim pa, da je čez čas dobil večjo širino. Če začnemo pri kamnih, jih lahko razumemo kot osnovo, temelj, gradnik, začetek, kot pra-bit sveta, kot predmet, objekt, s katerim se srečamo vsak dan, pa o njem (morda) pretirano ne razmišljamo. Ljudje so lahko preko spletne strani Gleja kupili vstopnice za svoje kamne in jih prinesli do gledališča, kjer so jih pred predstavo zaposleni posedli v dvorano. Leja Jurišić tako že pol leta izvaja predstavo izključno za kamne. Kljub temu da ljudi v gledališču ni bilo, se je predstava odvijala brez njih (nas) – the show must go on.
Vrh tega, da so publiko sestavljali kamni, ima Leja en kamen za so-nastopajočega. Z njim komunicira kot s “pravim” sogovorcem, saj ji tudi on odgovarja nazaj. Tako poleg raziskovanja mej, kje se gledališče in performativnost začneta in končata ter kako sta med seboj prepletena, avtorico zanima tudi odnos igralec – objekt in gledalec – objekt. Spomnimo se dramskega trikotnika, ki vlada v teatru: besedilo – igralec – gledalec (v notranjosti pa sta še prostor in luč). Na ta način, ko avtorica gledalca izključi iz enačbe, tako simbolno kot dobesedno pretrese temelje gledališča. Leja namreč precejšen čas projekta preživi tudi fizično na kamnih. Skozi “igro” kockanja (igra usode) s kamenčki večje kamne premešča glede na lego manjših. Poigrava se z razdaljami (skoraj tako kot naši vladajoči), pozicijo, višino in globino kamnov, na neki točki pa začenja na njih loviti ravnotežje. Tresejo se temelji teatra, tako kot so se nam v zadnjem letu in pol pretresli temelji življenja.
Ključno dilemo pa sem pustila za zaključek. Če je bil projekt namenjen kamnom, kaj smo na ponovitvi delali mi, ljudje? Menim, da cilj izvedenega ni bil v vizualnem, ampak v razmisleku in doživetju, ki ga je posameznik lahko imel, ko je prinesel svoj kamen do Gleja. Podobno prakso v sicer (strogo) umetniškem svetu lahko najdemo že v devetdesetih letih pri Janji Žvegelj in njenem delu Turist. Gre za delo, ki je bilo izvedeno v Tolminski knjižnici. V delu Turist je Janja Žvegelj kot turistka fotografirala po Tolminu. Fotografije je dala razviti in prosila zaposlene, da jih skrijejo po knjižničnih knjigah, kjer so jih našli naključni bralci. Jože Barši za branje njenega dela predvideva tri različne bralce/gledalce. Prvega naključnega bralca, ki se verjetno ne zaveda, da gre za umetniško delo, drugega obiskovalca razstave, ki le-to pričakuje, vse, kar dobi, pa je kratko besedilo o tem, kar je umetnica storila. To, da si o storjenem prebral, si delo videl. Bilo je dovolj, da je človek slišal “govorico” o tem, kar je umetnica storila in delo je doživel, in s tem Barši vpelje tretjega gledalca.[1] Na podoben konceptualen način, mislim, da deluje performativen del projekta Leje Jurišić. To, da smo mi njen projekt videli, je kakor da bi na razstavi dela Turist začel prebirati knjige zavoljo iskanja fotografij.
Vendar, gledališče Glej je vztrajalo in povabilo ljudi v dvorano, kar se mi zdi konceptualna napaka v dojemanju predstave Ni mogoče čakati zaman. Ali ni ravno Glej dovolj odprta in eksperimentalna institucija/prostor za take prakse? Že moja osebna “problematika” pri imenovanju L. Jurišić predstave projekt (zaradi širine pojma, ki jo ta s seboj prinaša) in zagata pri imenovanju avtorjev umetnika odraža odprto in fluidno formo, ki se je avtorja otepata in v kateri sta verjetno upala, da bo živela naprej. “Problem” takih performativno-konceptualnih projektov je, da se (kot) gledalci ne znamo na nič opreti in na vse pretege iščemo materialno, vizualno.
Hkrati pa odločitev Gleja razumem iz čistega preživetvenega vidika. Ob končnem odprtju performativnih prostorov si verjetno želijo čim hitrejšega okrevanja kot tudi regenereacije (rehabilitacije?) pre-covid občinstva. Bojazen, da bi se ljudje sprijaznili ali navadili na spletne oblike predstav, o kateri govori igralec Saša Tabakovič v četrtkovi Tarči, je legitimna.[2] Ampak menim, da kakor velja za koncertno ali razstavno dejavnost, prostorskega, socialnega in “v živo” elementa ne bodo prekosile spletne forme, kar pa še ne pomeni, da adaptacija ni povsem dobrodošla. Kvečjemu obratno, za Lejo Jurišić in Miklavža Komelja je bila inspirativna.
[1] Jože Barši, Turist, Janja Žvegelj, 2008, p. 10.
[2] https://4d.rtvslo.si/arhiv/tarca/174775439, dostop: 16.5.2021.
Naslovna fotografija je vzeta iz Lejinega fb-ja.
Recenzija: Katarina Bogataj
Lektura: Zala Vidic
Dodaj odgovor