Piše: Tina Bratina
Kje in kako se je začela tvoja umetniška pot? Te je kakšen dogodek oziroma dosežek še posebej zaznamoval ali celo podkrepil tvoje kreativno ustvarjanje?
Obdobje študija slikarstva na ljubljanski Akademiji je bilo zame formativno. Akademija mi je pomenila varen okvir in spodbudno okolje za raziskovanje različnih ustvarjalnih pristopov in tematik. Temu so botrovali predvsem angažirano mentorstvo profesorjev, debate s sošolci, skupno ateljejsko delo ter odzivi in kritike, ki smo si jih s sošolci izmenjevali. Študijska izmenjava v Pragi in kasnejše umetniške rezidence v tujini (London, Norveška) pa so razširile moja obzorja in mi ponudile izkušnjo delovanja drugačnih umetnostnih sistemov.
Kaj zate pomeni umetnost?
V najsplošnejšem smislu človek s pomočjo umetnosti izkuša in izraža, kako je biti človek. Dobro umetniško delo pa nas uspe povezati v občo človeško izkušnjo.
Od kod črpaš ideje? So to notranji vzgibi ali misliš, da skozi svoje delo reflektiraš družbo?
Človek s svojimi besedami in dejanji posredno vedno govori o sebi, se razkriva, izdaja. Tudi v umetnosti ni drugače. Obdarjeni oziroma omejeni smo z dometom svoje razumnosti, talentov, čustev, čutil, naše telesnosti. Poleg vsega tega naš pogled na svet in dojemanje resničnosti oblikujeta vzgoja in kulturno okolje, v katerem smo odraščali in v katerem živimo. Ne moremo zbežati onkraj teh determinant, pomaga pa, če se jih zavemo. Kadar se poskušamo približati resnici in karkoli izjavljati v svet, pa se tega vsaj bežno ne dotaknemo (kot nek “disclaimer” o naši človeški omejenost), si nadenemo vsevedni, avtoritarni glas in bojim se, da s tem izgubljamo prav na verodostojnosti. V svojem delu zato ostajam v prvoosebni pripovedi, z njo pa lahko načenjam marsikatero tematiko, celo izjavljam družbeno kritiko.
V okviru razstave v Galeriji ŠKUC predstavljaš dva projekta; Chinatown in Success is looking for a good place to stay. Zakaj si izbrala ravno ti deli? Kako ju sama povezuješ in kako želiš, da ju vidi publika?
Ko so me kuratorke iz šole Svet umetnosti povabile k sodelovanju, so imele razstavni koncept v grobem že pripravljen. Razstavo so želele posvetiti delom, ki se ukvarjajo z raziskovanjem materialnosti in procesualnosti. To sta pomembna elementa tudi v moji praksi in se lepo odražata ravno v delih Chinatown in Success is looking for a good place to stay, zato odločitev ni bila težka. Kljub temu pa vsako od teh del materialnost obravnava na svoj način.
Povod za nastanek dela Chinatown je bilo čisto navduševanje nad materialnimi kvalitetami in vizualnimi efekti, ki sem jih odkrila v nekaterih kozmetičnih produktih. Začela sem premišljevati, kako bi lahko te delikatne lastnosti materiala uporabila ter izpostavila v kontekstu umetniškega dela. Delo Chinatown je bilo tako zasnovano kot (na)mizna instalacija, ki svojo formo gradi s komponiranjem in aranžiranjem nekovencionalnih in neumetniških materialov na svoji površini. Ker pa so ti materiali, vzeti iz vsakdanjega življenja, obteženi s pomeni in konteksti, to samodejno prikliče vsebine, do katerih se moraš kot avtor opredeliti. Chinatown lahko za gledalca odpira vprašanja o potrošniški kulturi, ki producira cenene dobrine in se navdušuje nad izpraznjenimi, površinskimi efekti.
Ravno nasprotno pa je nastajalo delo Success is looking for a good place to stay, saj sem za izhodišče uporabila intimno vprašanje, ki sem ga želela raziskati z njegovim prenosom v polje vizualnega in materialnega. Z zavedanjem latentnih pomenov uporabljenih materialov, nastalih form ter simbolike same postavitve sem poskušala vzpostaviti preprosto vizualno-narativno strukturo, podkrepljeno z naslovom dela in prostorsko atmosfero. Ob tem pa sem si želela gledalcu bolj kot trdno, linearno strukturo pripovedi posredovati specifičen notranji občutek, ki nagovori tiste, ki jim je občutek znan.
Ko sem brala uvodnik razstave, sem opazila, da je delo Chinatown nastalo že leta 2013. Kako si se tokrat opredelila do dela? Si ga zaradi skupne razstave tudi dopolnjevala ali spreminjala?
Sodobna izvedba Chinatown je nadgrajena in formalno izčiščena verzija prvotne postavitve. Tokrat je bilo delo realizirano tudi s finančno podporo Zavoda SCCA in tehnično pomočjo Galerije ŠKUC, kar je odigralo pomembno vlogo. Kljub temu, da je vsaka postavitev dela Chinatown v osnovi neponovljiva in enkratna, priznam, da je bilo vračanje k sedem let staremu razstavnemu projektu poseben izziv. Svoje delo namreč doživljam najintenzivneje, ko ga pripravljam in razstavljam prvič. Toliko stvari gre lahko narobe, ko na licu mesta, dan ali dva pred otvoritvijo, postavljaš prostorsko specifično delo, kot je Chinatown. Z vsako naslednjo izvedbo pa si bolj suveren, veš, kaj pričakovati in kaj učinkuje. Dobra plat nekakšne čustvene distance je morda to, da si do svojega dela objektivnejši in ga zato lažje izboljšuješ.
Kako je bilo sodelovati s Saro Rman? V čem se združujeta vajina pogleda? Je zate sodelovanje z drugimi umetniki izziv, s katerim se želiš spopasti, ali so ti ljubše samostojne razstave?
Sara Rman se mi zdi zanimiva in kvalitetna umetnica. Njen ustvarjalni proces je v marsičem soroden mojemu. Bolj kot s Saro pa sta komunikacija in usklajevanje potekala s šestimi kuratorkami iz šole Svet umetnosti. V prostorih Galerije Škuc se najina dela ne prepletajo zares, pač je vsakemu delu namenjena lastna soba. Dela, ki se ukvarjajo z materialnostjo in izpostavljajo njene pretanjene odlike, potrebujejo veliko prostora in vizualno-informacijske tišine, da “spregovorijo”. Z večjo prostorsko avtonomijo lažje usmerjaš gledalčev pogled in gradiš prostorsko atmosfero. Sama zato najraje ustvarjam v mediju samostojne razstave.
Prispevek je vezan na končno razstavo 17. generacije Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti, 2018/2020.
12. 11.–25. 11. 2020*
Galerija Škuc
Umetnici: Maruša Meglič in Sara Rman
Kuratorke: Tia Čiček, Kristina Ferk, Katja Filovski, Lara Mejač, Anja Seničar in Rea Vogrinčič
Mentorica in mentor: Alenka Gregorič in Miran Mohar
Strokovna pomoč pri izvedbi razstave: Miha Kelemina, Lara Plavčak in Asta Vrečko
*Datum odprtja in trajanja razstave je odvisen od vladnih ukrepov.
Recenzija: Katarina Bogataj
Lektura: Maja Kovač
Dodaj odgovor