Piše: Lucija Klauž
Lahko pokomentiraš naslov Paralelni svetovi in nato Topeči se paradiž? Kako se ti dve seriji povezujeta, če se?
Naslov Paralelni svetovi izhaja iz ideje o alternativni resničnosti oz. obstoju vzporednih svetov. Hipoteza pravi, da pri vsaki prelomni odločitvi nastane alternativna realnost, kjer se vzporedno z našo realnostjo odvija druga in drugačna resničnost. Ob takšni ideji se začnemo spraševati, kaj bi bilo, če … Sama sem začela razmišljati o vprašanju, kakšen bi bil svet danes, če v naravo ne bi posegal človek. Na to vprašanje odgovarjam vizualno, z likovnimi deli, ko ustvarjam Paralelne svetove − ustvarjam svet, ki zrcali našega, vendar v alternativni resničnosti.
Naslov Topeči se paradiž izhaja iz okoljske problematike. Paradiž ali raj je metafora za naš planet, ki se zaradi konstantnega dvigovanja povprečne temperature ozračja in oceanov počasi »topi«. Zemlja je pred človeškim poseganjem res predstavljala raj in vir življenja. Ta raj je človek začel uničevati in vprašanje časa je, kdaj ga bo uničil do konca. Topeči se raj prikažem skozi analogne fotografije krajin, ki jih kemijsko in toplotno obdelam, da se površina emulzije začne topiti. Tako na neki način simbolično uničujem zemljo (kar so v tem primeru fotografije krajin), tako kot človek uničuje naravo.
Seriji se med seboj povezujeta s tematiko in sta si na neki način zrcalni. Ena prikazuje eno realnost in druga drugo. Serija Topeči se paradiž prikazuje posledice človeškega poseganja v naravo, medtem ko serija Paralelni svetovi prikazuje alternativno realnost, kjer človek ne posega v okolje.
Na kakšen način Topeči paradiž napoveduje tematiko globalnega segrevanja? Ali si ga lahko razlagamo kot občutek deziluzije realnosti v odnosu človeka do pokrajine?
Tako je. Zdi se, da se večina ne zaveda resnosti globalnega segrevanja in okoljske problematike na splošno. Zdi se, da si večina zatiska oči in se posmehuje ljudem, ki smo zaradi tega zaskrbljeni. Večini je najpomembnejše, da bodo v času svojega življenja živeli udobno, in večina ni pripravljena spremiti ničesar, kar bi lahko pozitivno vplivalo na prihodnost okolja. Sicer so največji krivci za globalno segrevanje industrija s kurjenjem fosilnih goriv in izsekavanjem deževnih gozdov in živinoreja. Kljub temu pa lahko vsak posameznik s svojimi dejanji povečuje ali zmanjšuje dodatno onesnaževanje okolja.
Kako medij analognega filma in tvoja obdelava le-tega pripoveduje zgodbo o globalnem segrevanju? S katerim postopkom uničuješ te fotografije?
Medij analognega filma pri pripovedovanju zgodbe o globalnem segrevanju odigra svojo vlogo veliko bolje kot digitalna fotografija. Analogni film je fizična oblika fotografije, medtem ko je digitalna fotografija zgolj virtualni prikaz posnetka. S filmom tako lahko fizično manipuliramo, kar daje popolnoma drugačne rezultate. Film »uničujem« z različnimi postopki, kot so »prekuhavanje« v vreli vodi, izpostavljanje filma visokim temperaturam v pečici, namakanje filma v različnih tekočih snoveh … Ko sem bila še na akademiji, sem imela možnost uporabljati temnico, v kateri sem eksperimentirala tudi z razvijanjem barvnih pozitivov. Z »uničenih« filmov sem na fotografski papir razvijala fotografije, ki sem jih še dodatno »uničila« z dodajanjem fiksirja in razvijalca ob nepravih trenutkih ter ne v pravih količinah.
Zakaj si se odločila za prikaz po svoje idiličnih podob, glede na to, da v seriji fotografij izpostavljaš problematiko globalnega segrevanja?
Idilične in rajske podobe prikazujem, ker prikazujem paralelni svet oz. alternativno resničnost, v kateri človek ne posega v okolje. Prikazujem, kakšen bi svet lahko bil, če bi človek spoštoval naravo. Pomembno se mi zdi, da o podnebju govorimo v jeziku, ki ni zmeraj mračen in poguben. Menim, da je pomembno, da ustvarjamo stvari, ki imajo pozitivno naracijo. Pozitivna vizualna komunikacija je bolj spodbudna in lahko deluje kot ciljna točka ter vliva upanje v bolšji jutri. Zelo ljuba mi je trditev nemškega slikarja Gerharda Richterja: »Art is the highest form of hope.«
Meniš, da ta serija fotografij učinkuje aktivistično? Zakaj?
Ta serija deluje aktivistično toliko, kolikor se gledalec vanjo poglobi. Vizualno umetnost si vsak posameznik interpretira po svoje. Gotovo serija ni aktivistična na prvi pogled. Da bi sprejeli njeno sporočilo, moramo gledati dlje časa in globlje. Direktni aktivizem zame deluje preveč vsiljivo, raje imam subtilnejše nagovarjanje.
Kako tehnika analogne fotografije utemeljuje tvoje načelo »think more, shoot less«?
Že s tem, ko smo se odločili v roke vzeti analogno kamero in film, smo morali sprejeti dejstvo, da bomo o vsakem motivu morali precej bolj razmisliti, preden bomo posneli fotografijo. Fotografski film ima na voljo pač 24 ali pa 36 posnetkov, film 120 še manj! V digitalni aparat lahko vstavimo spominsko kartico v velikost 64 GB in več, kar zadošča za več tisoč posnetkov. Tehnika analogne fotografije nas prisili, da se umirimo, razmislimo in bolj posvetimo izbiri motiva, kadriranju in nastavitvam. Pri meni je vedno, ko grem na foto ekspedicijo z analogno kamero tako, da pridem nazaj z veliko manj, vendar z veliko boljšimi fotografijami kakor takrat, ko grem fotografirat digitalno.
Kaj se ti zdi, da je drugače pri razstavljanju v javnem prostoru v primerjavi z razstavljanjem v galeriji?
Pri razstavljanju v javnem prostoru dosežeš veliko več tipov ljudi kot pri razstavljanju v galeriji. Nekateri ljudje nikoli ne stopijo v galerije, jih to preprosto ne zanima ali pa se jim zdi, da tja ne sodijo. Umetnost v javnem prostoru pa nagovarja vse mimoidoče, ne samo kulturne navdušence, temveč tudi trgovce, kmete, poslovneže, kuharje … To je pomembno predvsem takrat, ko želimo nekaj sporočiti večji skupini ljudi.
Ali je bila serija fotografij Paralelni svetovi glede na problematiko, ki jo obravnava, posebej namenjena postavitvi v javni prostor?
Serija Paralelni svetovi ni bila namenjena izključno in zgolj za javni prostor, je pa to, da sem imela možnost serijo postaviti v javni prostor definitivno zelo velik plus zaradi zgoraj omenjenih razlogov. Razstava bi se morala sicer iz zunanjega prostora nadaljevati tudi v notranje prostore Layerjeve hiše, vendar se zaradi zaostritve ukrepov proti koronavirusu t. i. notranji del razstave ni zgodil. Še vedno pa čakamo na sproščanje ukrepov, ki bi nam omogočili, da razstavo postavimo tudi v zaprtih prostorih. Optimistična napoved je, da se bo to zgodilo v sredini decembra.
Kaj meniš, da postavitev v javni prostor doprinese temu delu? Kaj umetnost v javnem prostoru doprinese prostoru samemu?
Umetnost v javnem prostoru ta prostor na nek način transformira. Prostoru, bodisi urbanemu ali naravnemu, doda značaj in prepoznavnost. Ljudje smo vizualna bitja in vizualni spomin je najmočnejši. Javna ulična umetnost tako pripomore k orientaciji po urbanem okolju. Ko pomislimo na Metelkovo, se vedno spomnimo njene barvitosti, ki jo označuje zaradi vseh umetniških del, ki tam stojijo ali so vkomponirana vanjo. Kadar gre za aktivistično umetnost, pa ta ne transformira zgolj prostora, temveč poskuša vplivati tudi na družbo.
S čim se še ukvarjaš? Delaš na kakšnih novih projektih? Kakšni so tvoji načrti?
Projekt Paralelni svetovi je brezčasen, nima ne začetka ne konca, je vedno v procesu nastajanja in se konstantno nadaljuje. Razstava v Layerjevi hiši definitivno ne pomeni zaključka tega projekta. Poleg tega pa se ukvarjam še z mnogo drugimi stvarmi. Trenutno veliko sodelujem z različnimi tujimi glasbeniki in ustvarjam grafična likovna dela za naslovnice albumov. Zaradi zaustavitve javnega življenja sem zadnje čase večino časa na računalniku in grafično oblikujem za naročnike. Pogrešam fotoekspedicije in odštevam čas, ko bom spet lahko svobodno fotografirala krajino. Po lockdownu bom tudi nadaljevala s fotografskimi tečaji, ki jih vodim v likovni šoli NIČ ART. Ne načrtujem na veliko, saj so trenutni časi negotovi. Poskušam živeti v sedanjosti in ohraniti mirno kri.
Imaš kak nasvet za mlade umetnike, ki se podajajo na samostojno pot?
Ko enkrat prideš ven iz šole, fakultete, je vse drugače. Postaneš samostojen in tudi svobodnejši. Ker mentorstva ni več, lahko začneš res ustvarjati tako, kot sam čutiš. Šola ti da znanje in širino, vendar te ne pripravi na zunanji svet. Mladim umetnikom svetujem, da si takoj po zaključenem študiju uredijo status kulturnika. Ustvarjajte vsak dan vsaj eno uro. Prijavljajte se na razpise. Poskusite služiti s svojimi umetninami in ne delajte brezplačno. Nikoli. Za svoje delo ali storitev postavite ceno. Veliko ljudi vam bo reklo: »Ah, saj ti to obvladaš in imaš narejeno v pol urice.« Ne pristajajte na to, vi to obvladate, ker ste talentirani in ste se za to učili 10 let. V Sloveniji je težko. Imam občutek, da je ljudem tukaj zelo težko plačati za delo, ki je kakorkoli povezano z umetnostjo. Vsem umetnikom želim, da bi lahko živeli od svoje umetnosti. Žal to ni vedno mogoče. Zato vas spodbujam, da se ne omejujete na Slovenijo. Tudi če boste imeli službo, ki ni povezana s umetnostjo, ne pustite, da vaša kreativnost zamre. Ustvarjajte v prostem času, čim več, vsak dan.
Prispevek je vezan na fotografsko razstavo Paralelni svetovi, ki je bila na ogled od 3.11.2020 – 30.11.2020 v Mergentalerjevi ulični galeriji Layerjeve hiše in Inštituta TAM-TAM.
Bernarda Conič je diplomirana oblikovalka tekstilij in oblačil ter magistrica oblikovanja vizualnih komunikacij. Spremljate jo lahko tudi na Instagramu!
Recenzija: Katarina Bogataj
Lektura: Maja Kovač
Dodaj odgovor