Piše: Monika Jerala

Margaret Eleanor Atwood se je rodila 18. novembra 1939 v kanadskem glavnem mestu Ottawa kot druga od treh otrok materi Margaret Dorothy in očetu Carlu Edmundu Atwoodu. Njena starša sta bila strastna bralca, in čeprav je nikoli nista posebno vzpodbujala, da bi postala pisateljica, sta jo opogumljala, naj izkoristi svojo inteligenco in sposobnosti za stvari, ki bi jih v življenju rada počela. Pisati je začela že pri rosnih petih letih, vendar je med osmim in šestnajstim letom pisanje opustila. Ta čas je sama opisala kot temno obdobje. Pri šestnajstih je ponovno začela pisati, ne da bi vedela točno zakaj, vendar je naenkrat začutila, da je to edino, kar si želi početi. M. Atwood je v Torontu najprej obiskovala srednjo šolo, potem pa se vpisala na Victoria College, kjer je diplomirala iz angleškega jezika in literature. Še v času študija je pisala recenzije za fakultetni časopis in oblikovala programe za dramska društva. V svojem zadnjem študijskem letu je izdala svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Double Persefone (1961), ki je tudi osvojila nagrado E. J. Pratt Medal, izdana pa je bila v zasebni založbi Hawkshead Press. Magistrski študij angleške literature je nadaljevala na Radcliffe College Harvardske Univerze. Leta 1966 je sledil izid pesniške zbirke The Circle Game, ki je osvojila najpomembnejšo nagrado za poezijo v Kanadi Governor-General’s Award. Nagrada ji je odprla vrata do kanadskega Oxford University Pressa, katerega uredniški direktor William Toye je M. Atwood ponudil izdajanje njenih naslednjih del. Njen prvi roman The Edible Woman, ki je izšel leta 1969, je bil pri kritikih izredno dobro sprejet. Sledil je roman Surfacing (1972), ki je preveden v slovenščino kot Na površje (2003), pisala pa je tudi poezijo, kratke zgodbe in stvarno literaturo – še posebej razprave o književnosti. Roman The Handmaiden’s Tale je izšel leta 1985 in je verjetno še danes njeno najbolj prepoznavno delo. Osvojil je tudi precej nagrad in bil med finalisti Bookerjeve nagrade. V slovenščino je bil preveden leta 1990 z naslovom Deklina zgodba.

Margaret Atwood v svojih delih največkrat obravnava feministične in ekološke teme. Njen obsežen opus obsega deset zbirk kratkih zgodb, okoli dvajset pesniških zbirk, preko deset neleposlovnih del, otroške knjige in osemnajst romanov, med katerimi je zadnji z naslovom Testament izšel leta 2019. Za svoja številna dela je prejela veliko število literarnih nagrad, med drugimi tudi Bookerjevo nagrado leta 2000 za roman Blind Assassin, ki je izšel leta 2010 pri slovenski založbi Učila International kot Slepi morilec v prevodu Alenke Razboršek. Slepi morilec se odvija v Kanadi, kot se večina njenih romanov iz obdobja 80. in 90. let. Žanrsko se avtoričini romani med seboj pestro razlikujejo. Večina se jih osredotoča na feministične in ekološke teme ne glede na to, ali je roman distopija, znanstvena fantastika ali zgodovinska fikcija.

Problem prevoda – Blind Assassin versus Slepi morilec

Originalni naslov romana Margaret Atwood se v angleščini glasi Blind Assassin, v slovenščino pa je naslov preveden kot Slepi morilec. Na prvi pogled je prevod povsem pravilen, saj se v slovenski jezik besedo assassin prevaja kot morilec, isti prevod pa se uporablja tudi za angleško besedo murderer. Problem se skriva v pomenu. Slovar angleškega jezika Merriam-Webster za besedo murderer navaja definicijo: oseba, ki zagreši zločin umora. Definicija besede assassin se glasi: oseba, ki zagreši umor pomembne politične osebe, bodisi ker je bila za to najeta ali iz lastnih fanatičnih razlogov. Glede na definiciji bi besedo assassin v slovenščino pravilneje prevedli kot atentator ali najeti morilec, saj sta to najbližji ustreznici angleške besede.

Beseda assassin je v angleški jezik prišla preko italijanske besede assassino ali francoske assassin. Ta dva jezika sta jo izpeljala iz arabske besede hashishi – ki se v množini glasi hashishiyya – v Evropo pa so jo prinesli križarji. Prepričanje, da izraz hashishi pomeni ’tisti, ki uživajo hašiš’, je zmotno. Izraz se je nanašal na izmailce – vejo šiitskih muslimanov, ki so jim ga nadeli njihovi nasprotniki iz sunitske veje. Beseda je v zaničljivem smislu pomenila neveren družbeni izobčenec. Poimenovanje se je hitro razširilo in prevzeli so ga tudi križarji, čeprav so pomen drugače razumeli ali ga celo namerno spremenili. Izmailci, ki so imeli v času svoje odcepitve od drugih islamskih verskih ločin veliko sovražnikov, so bili izvrstni vojščaki. Njihove vojaške sposobnosti so postale legendarne in so burile domišljijo tako njihovih islamskih kot krščanskih nasprotnikov. Okoli njihovih voditeljev, njihove vojaške utrdbe Alamut[1] ter predvsem vojaških praks, ki so jih izvajali fedaji, se je nabral splet legend, ki je imel več opraviti z domišljijo kot z resnico. Križarji so bili fascinirani nad prenapihnjenimi poročili o atentatih ter neustrašnosti fedajev, ki so le-te izvajali na javnih mestih. Glede na govorice so izmailski atentatorji povečini žrtvovali svoje življenje za uspešno izvedeno misijo, zato so v evropski miselnosti vzniknile tako imenovane assassinske legende, ki so poročale o različnih heretičnih praksah in strogih urjenjih, ki so jih prakticirali fedaji. Med te legende se uvrščajo domneve o uživanju mamila hašiš, o paradižu z deviškimi mladenkami in o skokih v smrt, popularizirane pa so bile predvsem preko spisov beneškega trgovca in popotnika Marca Pola. Assassinske legende, ki so postale izredno priljubljene pri evropskem bralstvu, so kmalu izpodrinile resnico, beseda hashishiyya – v številnih različicah kot so assassini, assissini ali heyssessini – pa je v evropskih jezikih postala označba za profesionalno izurjene morilce, ki lahko pripadajo sekti ali skupini.

Naslov romana Slepi morilec se ne nanaša le na eno osebo. V primeru junakinje, ki je zagrešila smrt druge osebe zato, ker ni bila zmožna uvideti resnice, je poimenovanje slepi morilec oziroma slepa morilka ustrezno, saj se nanaša na njeno namerno zatiskanje oči pred resnico. Ona ni bila tista, ki bi zagrešila umor; smrt je povzročila s svojo ’slepoto’. V primeru lika, ki nastopa v romanu, ki ga je napisala ena od oseb obravnavanega romana, pa je tako poimenovanje problematično. Roman v romanu med drugim pripoveduje zgodbo o izmišljenem planetu, kjer zasužnjeni otroški delavci izdelujejo preproge. Zaradi težavnega dela pri natančno prefinjeni izdelavi otroci kmalu oslepijo, zato jih pošljejo v bordele ali v ceh najetih morilcev. Glavni junak vložene zgodbe je eden od slepih morilcev, ki pa mu je bližje definicija besede assassin – on je profesionalno izurjen morilec, ki ubija po naročilu. Izbira slovenskega prevoda romana je vseeno razumljiva, saj bi se Slepi najeti morilec slišalo nerodno, prav tako bi pridevnik najeti prišel v nasprotje pri povezavi z junakinjo, na katero se tudi nanaša izraz. V primerjavi s prevodi v drugih jezikih je večkrat uporabljena beseda morilec, opisane konotacije besede assassin pa se lahko ohranjajo v tistih jezikih, v katerih pomen besede morilec tudi sicer, v vsakdanji jezikovni rabi, izražajo različice besede assassin, v obstoječih prevodih torej pogosto v romanskih jezikih. Španski prevod El asesino ciego, italijanski L’assassino cieco in portugalski O Assassino Cego ohranjajo besedo assassin, medtem ko je bila v francoskem prevodu Le Tueur aveugle, srbskem Slepi Ubica, nemškem Der blinde Mörder in tudi v slovenskem, češkem, slovaškem, danskem, norveškem, švedskem in nizozemskem uporabljena beseda morilec.

[1] Slovenskim bralcem je roman Vladimirja Bartola z naslovom Alamut že dobro poznan. Opisuje življenje fedajev v utrdbi Alamut, vsebina pa v večji meri izhaja iz assassinskih legend in ne iz dejanske zgodovine.

Slepi morilec

Roman Slepi morilec ima zapleteno zgradbo. Sestavljen je iz petnajstih delov, označenih z rimskimi številkami, ki se naprej delijo na posamezna naslovljena poglavja. Med poglavja so vstavljeni časopisni članki, ki romanu dajejo vtis navidezne resničnosti pripovedovanega. Vsebina člankov je seveda fikcijska, vendar so nekateri časopisi, ki se pojavljajo v romanu, resnično obstoječi. The Mail and Empire je prenehal izhajati v 30. letih prejšnjega stoletja, kanadski časopisi The Toronto Star, The Globe and Mail in Mayfair izhajajo še danes, The Port Ticonderoga Herald and Banner pa je plod pisateljičine domišljije. Zgodbo poleg časopisnih člankov dopolnjuje tudi roman v romanu, ki ga je napisala ena od glavnih oseb. Naslov vloženega romana je prav tako Slepi morilec. (Zaradi lažjega razumevanja naslova vloženega romana ne bom pisala v kurzivi.) Prvi del Slepega morilca se konča s prologom vloženega romana, kjer je zapisano, da ga je napisala Laura Chase, izdan pa je bil leta 1947 pri newyorški založbi Reingold, Jaynes & Moreau. Iz romana ni razvidno, kolikšen del Laurinega Slepega morilca je vključen v celotno zgodbo, vendar je glede na število strani, ki so mu posvečene, malo verjetno, da bi bil to celoten Laurin roman, četudi bi bil izredno kratek. Zadnji, petnajsti del se prične z epilogom Laurinega Slepega morilca. Oba romana se tako začneta v prvem delu in končata v zadnjem. Takšno strukturo romana je avtorica sama poimenovala kolaž, saj zgodba ne teče premočrtno, ampak je sestavljena iz nešteto koščkov, ki se med seboj dopolnjujejo ter prekrivajo.

Glavna junakinja romana Slepi morilec je Iris Chase Griffen. V starosti dvainosemdesetih let bi svoji odsotni vnukinji Sabrini rada razložila zgodbo njune družine, zato se odloči zapisati svoje spomine. Njeni zapisi segajo v preteklost do njenih starih staršev, preko težavnega obdobja 1. in 2. svetovne vojne, opisujejo življenje petih generacij družine Chase, prav tako pa Iris popisuje tudi svoje vsakdanje opravke: od obiska pekarne do pospravljanja svojega stanovanja. V njenem spominskem dnevniku se dogodki, ki so ji spremenili življenje, prepletajo z malimi nepomembnostmi, preteklost pa se meša s sedanjostjo. Iris in njena sestra Laura sta odraščali v malem kanadskem mestu Port Ticonderoga v Ontariu. Ime mesta je sicer izmišljeno – pisateljica je navdih zanj dobila po imenu nekdanje francoske utrdbe v zvezni državi New York, ki je bila po bitki leta 1759 preimenovana v Fort Ticonderoga, kar po irokeško pomeni ’med dvema vodama’, saj se utrdba nahaja med jezeroma George in Champlain. M. Atwood je za poimenovanje svojega izmišljenega mesta spremenila le eno črko. Podobno kot pri vključitvi časopisnih člankov, ki romanu dajejo vtis avtentičnosti, tudi to izmišljeno mesto poskuša posnemati resničnost. Irisin in Laurin ded Benjamin Chase je med 1. svetovno vojno obogatel s tovarno gumbov, ki jo je ustanovil v zgodnjih 70. letih 19. stoletja. Družina Chase je živela v veličastnem domovanju, katerega načrtovanje je vodila babica Adelia, ki ga je tudi poimenovala Avilion. Adelia, ki je prihajala iz včasih premožne plemenite družine montrealskih Montfortov, je oboževala ekstravaganco, zato se je odločila za ime zadnjega počivališča kralja Arturja, ki ga je v svoji pesnitvi Arturjeva smrt opeval tudi viktorijanski pesnik lord Alfred Tennyson. Benjamin in Adelia sta imela tri sinove, od katerih sta dva umrla med 1. svetovno vojno, preživeli Norval, ki je podedoval družinski posel, pa je bil hudo ranjen. Irisina starša – Norval in Liliana – sta se poročila malo preden je odšel na fronto, tako da je bila Iris rojena v očetovi odsotnosti. Po vrnitvi iz vojne je Norval prevzel vodenje družinske tovarne. Ko se je rodila Laura, Iris sprva ni bila navdušena nad mlajšo sestro. Med odraščanjem se je začelo kazati, da je Laura nenavaden otrok. Rečene stvari je velikokrat razumela dobesedno, zato je bilo potrebno nenehno paziti nanjo, da se ji ne bi kaj pripetilo. Za to nalogo je bila pogosto zadolžena Iris, še posebno po smrti matere, ki je umrla zaradi bolezni po spontanem splavu. Oče, ki si je želel predvsem sinov, ki bi lahko podedovali družinski posel, se za svoji hčerki ni veliko menil. Nadomestna mati jima je tako postala Reenie, ki je na Avilion prišla že med vojno kot hišna pomočnica, vendar sta bili sestri večkrat po cele dneve prepuščeni sami sebi, ker je Reenie seveda imela veliko dela. Iris in Laura sta odraščali v ostankih nekdanjega glamurja. Avilion je bil veličastno bivališče, njun oče je bil spoštovan nekdanji vojaški stotnik in lastnik tovarne, vendar je posel zaradi povojnih sprememb začel upadati, s tem pa tudi dotok denarja. Norval

se je zato začel dogovarjati s premožnim poslovnežem Richardom Griffenom, ki je bil lastnik torontske firme Royal Classic Knitwear, ukvarjal se je s politiko in na tihem simpatiziral z nacističnimi prepričanji. Iris je bila pri svojih osemnajstih letih dovolj stara za poroko in Griffenov denar bi rešil družino Chase pred bankrotom. Na pikniku, ki ga je vsako leto gostila Chasova tovarna, sta Iris in Laura spoznali skrivnostnega mladeniča Alexa Thomasa – prijatelja očetove ljubice, kiparke Calliste Fitzsimmons. Laura je bila takoj prevzeta nad Alexom, ki je vedel veliko o zgodovini, ona pa je želela rešiti njegovo nesmrtno dušo, saj je trdil, da ni pretirano veren. Tako se je z njim sprehajala po mestu, ne da bi se zavedala, kako neprimerno je njuno druženje zaradi njune starostne in družbene razlike. Ko je nekdo podtaknil požar v Chasovi tovarni, je bil za to dejanje obtožen Alex, ki je predstavljal primernega krivca, saj se je politično nagibal k socializmu in boljševikom. Laura je Alexa pred policijo skrila v njihovi hiši in tako se je pričel zapleten odnos med sestrama in ubežnikom. Iris je nekaj časa sodelovala pri njegovem skrivanju, ko pa jo je nekega dne poljubil, je nemudoma uredila, da sta ga z Lauro pretihotapili iz hiše. Alex je odšel, Iris pa se je poročila z Richardom, da bi družini Chase zagotovila preskrbljeno prihodnost. Za Griffena, ki je bil precej starejši od Iris, je bila ona le mlada neumna trofejna žena, ki jo je lahko razkazoval prijateljem. Večino časa je tako ali tako preživela z njegovo sestro Winifred, ki je skrbela predvsem za to, da se je Iris obnašala svojemu družbenemu položaju primerno – eleganten okras za bogatega poslovneža in morda bodočega politika. Po smrti očeta je Laura prišla živet k Iris in Richardu, Chasove tovarne pa so se združile z Griffenovimi. Naslednje leto je Iris rodila hčerko Aimee, medtem ko sta se Richard in Winifred odločila, da bi Lauro poslala v psihiatrično bolnišnico – zaradi domnevnih psihičnih težav. Aimee ni bila Richardova hči, temveč Alexova, s katerim je imela Iris skrivno ljubezensko razmerje, in tudi Laura ni imela domnevnih psihičnih težav. Iris je šele kasneje izvedela, da je Lauro njen mož spolno zlorabljal, psihiatrična bolnišnica pa je bila samo pretveza, da so Lauro poslali od doma, saj je zanosila z Richardom. Po tistem je šlo z družino Chase-Griffen le še navzdol. Alex je umrl med vojno v Španiji, Laura pa je naredila samomor, ko je izvedela, da je ljubimkal z njeno sestro. Iris je napisala roman Slepi morilec, ki ga je izdala pod Laurinim imenom. V njem je povedala ljubezensko zgodbo o ženski in moškem – o sebi in Alexu – vendar so vsi predvidevali, da je neimenovana ženska avtorica romana, torej Laura. Richard je zaradi tega razkritja storil samomor, še prej pa je v maščevanju nad Iris v oporoki za Aimeejino skrbnico imenoval Winifred. Aimee je, takoj ko je postala polnoletna, pretrgala stike z družino, Iris pa niti ni pustila v bližino svoje hčerke Sabrine – katere očeta ni nikoli razkrila po imenu, če ga je sploh vedela, saj je trdila, da Iris tako ali tako ni njena babica. Bila je namreč prepričana, da sta njena starša Alex in Laura iz Slepega morilca. Aimee je umrla zaradi zloma vratu pri padcu, ki je bil verjetno posledica prevelikega odmerka mamil ali alkohola, skrbništvo nad mladoletno Sabrino pa si je prav tako prisvojila Winifred. Irisina želja, da bi Sabrina poznala svojo babico, jo je pripeljala do odločitve, da zapiše spomine svoje družine. Roman se konča z Irisino smrtjo, vprašanje, ali je Sabrina prebrala njen spominski dnevnik, pa ostaja odprto.

Romanu Slepi morilec bi težko prisodili le en žanrski model. Na naslovnici slovenske izdaje je zapisano: »Epska saga o družinskih skrivnostih in političnih intrigah«. Oboje je prisotno v romanu. Pred očmi bralca se odvije življenje petih generacij družine Chase, kar se vsekakor šteje za družinsko sago. Roman bi lahko označili za zgodovinsko fikcijo, saj so v zgodbi močno prisotni zgodovinski dogodki, predvsem obe svetovni vojni, ki med drugim vplivata tudi na glavne junake. Čas in kraj dogajanja sta resnična, edino izmišljeno mesto je Port Ticonderoga. Hkrati velik del romana predstavlja ljubezenska zgodba, v vloženem romanu pa so prisotni tudi elementi distopije in znanstvene fantastike. Glede na časovni obseg, ki zajema obdobje nekje med letom 1870 in 1999, bi lahko v romanu videli poklon 20. stoletju. Poleg vsega naštetega pa roman že z uvodnim stavkom nakazuje na detektivko, v smislu ’kdo je to storil’ oziroma v angleškem originalu ’Who Dunnit’, saj si bralec takoj želi razrešiti skrivnost, ki mu je bila predstavljena. Roman se začne z besedami: »Deset dni po tem, ko se je končala vojna, je moja sestra Laura z avtomobilom zapeljala z mostu.« (Atwood 13) Ta neposredna trditev bralcu takoj postavi več vprašanj: Ali je bil to samomor ali nesreča? Zakaj se je zgodilo? Ali obstaja krivec za domnevni samomor? Bralec je postavljen v vlogo detektiva, ki skozi Irisine spomine raziskuje, kaj se je v resnici zgodilo. Pripoved mora biti previdna, da bralcu počasi razkriva ključna dejstva za razrešitev uganke, da skrivnost ne bi bila prehitro razkrita, vendar dogajanje ne sme biti prepočasno, da bralec ne izgubi zanimanja. Prva poved in prvoosebna pripovedna tehnika bralcu namigujeta, da bo na koncu nagrajen z razkritjem. Bralec domneva, da Iris pozna tako krivca kot razlog za samomor, in da bo odgovore podala skozi zgodbo, ki jo pripoveduje. Bralec tako kot detektiv tekmuje s pripovedovalko, ali bo uspel razvozlati skrivnost, preden jo bo razkrila ona. Slepi morilec se prične s svojim koncem, vendar ne s koncem v časovnem smislu – Laura je storila samomor leta 1945, Iris pa je umrla 1999. S koncem se začne zato, ker Iris šele pred svojo smrtjo razkrije, kaj se je zares zgodilo. Je roman o času. S petsto enainštiridesetimi stranmi, kot jih ima slovenska izdaja, se bralec zaveda, da bo potreben čas, preden bo dobil odgovore na svoja vprašanja. Roman s svojo dolžino tudi pripravlja bralca na konec; od njega želi, da bi ga razumel.

Peter Brooks v svoji knjigi Reading for the Plot: Design and Intention in Narrative razlaga pripovedno tehniko, ki je uporabljena v romanu Slepi morilec. Pri branju si bralec želi, da bi čim prej prišel do končnega razkritja, vendar hkrati želi odlašati s koncem, da bi branje, pri katerem uživa, trajalo čim dlje. Konec je tisti, ki bo celotno zgodbo naredil razumljivo, s koncem bodo razrešene prej nerazumljive stvari. Bralec bere v prihodnost, v kateri bo sedanjost razumljena kot razumljiva preteklost. Preden se zgodba začne, je bralec v mirovanju, z branjem pa preide v stanje vznemirjenja. Pojavi se želja po vedenju, kaj se bo zgodilo na koncu. Pri Slepem morilcu si bralec tudi želi izvedeti konec zato, da bi razrešil skrivnostne okoliščine Laurine nesreče oziroma samomora. Ampak bralec se tudi zaveda, da zgodbo pripoveduje Iris, ki je že v letih, zato ga skrbi, da bo skrivnost ostala nerazrešena, če bo Iris umrla, preden jo bo uspela povedati. Lahko pa bo umrla takoj za tem, ko bo povedala svojo zgodbo – kar se tudi v resnici zgodi – zato bralec hkrati želi odlašati s koncem, ki bo po vsej verjetnosti prinesel Irisino smrt. Ona je edina preživela od ljudi, ki so vedeli za okoliščine Laurine smrti, zato je bralčeva edina možnost za pridobitev vednosti. Skozi branje se bralec poveže z njo in se zaveda, da bo njena smrt hkrati tudi smrt tistega dela bralca, ki je z njo povezan. Pripovedna tehnika Slepega morilca se odvija v okviru moške narativne paradigme, ki bralca vpelje v tekstualno erotiko. Začetek romana je kot predigra, ki bralca podžge v želji po vrhuncu, torej koncu, hkrati pa se ta želja kreše z željo odlaganjanja vrhunca in s tem s podaljševanjem užitka ob pričakovanju le-tega.

Na začetku romana še ne moremo biti povsem prepričani, ali je pisan v modernističnem ali postmodernističnem duhu. V modernističnem pisanju je v ospredju želja po vedenju in razkritju, v postmodernističnem pa teme običajno ostanejo nepojasnjene. Zaradi Irisinega razkritja na koncu se Slepi morilec nagiba bolj v modernistično smer. Čeprav ima roman torej modernistično zasnovano strukturo, pa nima modernistične pripovedne tehnike. Pripoved prekinjajo časopisni članki, ki Irisinim spominom dajejo vtis avtentičnosti, da se zdi, kot bi brali resnične spomine, podprte z resničnimi dejstvi. Irisini zapisani spomini in časopisni izrezki sta dve različni pripovedni tehniki, ki sta si v nasprotju, vendar se hkrati dopolnjujeta.

Iris – nezanesljiva pripovedovalka

Iris Chase Griffen ni samo glavna junakinja, temveč je tudi prvoosebna pripovedovalka Slepega morilca. Iris bije bitko s časom, ali ji bo uspelo zapisati svoje spomine do konca ali jo bo smrt prehitela. »Zdaj je počasna dirka. Med mano in mojim srcem, vendar nameravam prispeti tja prva. Kje je tja? Moj konec ali Konec pisanja. Eno ali drugo. Oba sta cilja neke vrste.« (Atwood 234) Čeprav ni morbidno preobremenjena s koncem svojega življenja, se vendarle zaveda, da nima več veliko časa: »Zdi se, da konec koncev ne bom živela večno in ne bom postajala vse manjša, vse bolj siva in zaprašena kot Sibila v svoji steklenici. Dolgo pred tem sem zašepetala hočem umreti in zdaj spoznavam, da bo tej moji želji res uslišano, in to prej kot slej. Ne glede na to, da sem si premislila.« (Atwood 55) Na začetku romana Iris razmišlja, komu so ti spomini sploh namenjeni. Ne zdi se ji, da bi jih ona sama želela ponovno brati, niti nima posebne želje, da bi to bral kakšen neznanec. »Mogoče ne pišem za nikogar. Mogoče za isto osebo, za katero pišejo otroci, ko čečkajo svoja imena v sneg.« (Atwood 56) Kasneje v zgodbi Iris razkrije, da spomine piše za svojo vnukinjo Sabrino, da bi ji razložila tragične dogodke družine Chase. Želi si, da bi Sabrina razumela, od kod prihaja, kdo so bili njeni pravi stari starši. Iris tudi ne izključuje, da bi njen rokopis morda brala Myra – Reeniejina hči, ki skrbi zanjo. Njeno pisanje potem vendarle ima določen namen. Ampak nekje na sredini romana Iris zapiše: »Edini način, da lahko napišeš resnico, je, da domnevaš, da ne bo tisto, kar boš zapisal, nikoli prebrano. Da tega ne bo prebrala kaka druga oseba, niti ne ti sam kdaj pozneje. Drugače se začneš opravičevati. Svoje pisanje moraš videti, kot da se pojavlja kot dolg zvitek črnila iz kazalca desne roke; videti moraš, kako ga leva roka briše. Nemogoče seveda.« (Atwood 295) Iris torej prizna, da piše za nekoga – Sabrino ali Myro ali obe – a hkrati pravi, da nikoli ne moreš zapisati resnice, če je tvoje pisanje namenjeno za branje. Kot bralci se potem lahko vprašamo, koliko resnice je v Irisinem rokopisu? Koliko dogodkov je morda Iris spremenila, kot je rekla – v opravičevanju svojih dejanj. Irisina naslovníca je predvsem Sabrina, za katero si želi, da bi jo kot vnukinja imela rada. Koliko nas je že lagalo, da bi same sebe predstavili v boljši luči? In ali ni tudi Iris samo človek? Kot bralci si želimo izvedeti resnico, na nas pa je, ali bomo verjeli Irisini ’resnici’.

Iris sama prizna, da kot pripovedovalka ni zanesljiva. Med drugim tudi opisuje dogodke, ki so se zgodili pred njenim rojstvom, dogodke iz svojega otroštva. Vse to so stvari, ki jih je od nekoga slišala – na primer o življenju svojih starih staršev. Sama tudi pravi, kako je romantizirala svojo babico Adelio, ki ji je pripisala skrivnega ljubimca, s katerim naj bi se dobivala v rastlinjaku. Sama pri sebi je sicer vedela, da je bilo izredno malo možnosti, da bi babica ljubimca zares imela, vendar ji je bila zamisel všeč. Včasih naša domišljija zapolni luknje v našem spominu in nas prepriča, da se je kaj zares zgodilo. Kot bralci ne moremo vedeti, koliko lukenj v Irisinem spominu je zapolnila njena domišljija ali koliko stvari si je izmislila, ker so ji bile tako bolj všeč. Lahko ji samo verjamemo, da nam bo – kot v primeru izmišljenega ljubimca babice Adelie – to povedala. Ne smemo pozabiti tudi na njeno starost. Običajno si starejši ljudje sicer bolj zapomnijo dogodke iz svoje mladosti kot pa kasnejšo preteklost, vendar je precej verjetno, da je določene stvari preprosto pozabila. Problematični so tudi njeni otroški spomini. Kot otroci si določene stvari razlagamo drugače kot odrasli. Če se ozremo nazaj na svoje življenje, lahko z vidika odraslega razvozlamo stvari, ki smo si jih kot otroci narobe razlagali, vendar ne moremo biti zatrdno prepričani, da nam odrasla perspektiva vedno ponuja pravilno razlago. Iris se večkrat spominja, da je Reenie njej ali Lauri rekla, da sta premladi, da bi razumeli, in jima je natvezila laži ali ju pustila v nevednosti. Iris kot odrasla oseba za nekatere dogodke lahko samo domneva, kaj se je po vsej verjetnosti zgodilo. V primeru domneve, da je Myra njena polsestra, ni imela nobenih dokazov, le občutek, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. »Nekaj nenavadnega je bilo v Reeniejinem vedenju, ne do dojenčka, temveč do naju v odnosu do njega – skoraj tako, kot da sva jo razkrili. Od takrat se sprašujem – in morala mi boš oprostiti, da to omenjam, Myra, vendar res ne bi smela brati tega, zaradi firbca se človek zlahka opeče – od takrat se sprašujem, da oče tega dojenčka morda sploh ni bil Ron Hincks, temveč oče sam. […] V tem primeru, Myra, si moja sestra. Oziroma moja polsestra. Saj ne da bomo kdaj vedeli, jaz sama ne bom nikoli vedela.« (Atwood 402) Po Irisinih besedah si se pri njih doma več naučil iz tišine kot pa iz povedanega, kar spet nakazuje na nedoločenost – Iris si je torej zamislila, kaj si drugi mislijo o tistem, o čemer ne govorijo. Preko zapisov svojih spominov pa Iris obravnava tudi slutnje, ki jih je imela v preteklosti, in ki so se kasneje uresničile. Ko je izvedela za materino bolezen, jo je spreletel srh, kot bi to že ves čas vedela. Podobno nenavaden občutek je imela, ko jo je Alex prvič poljubil. »Tega nisem pričakovala. Sem to pričakovala? Je bilo tako nenadno ali je bil pred tem kakšen uvod: dotik, pogled? Sem naredila kaj, da sem ga izzvala? Ničesar, česar bi se lahko spomnila, vendar ali je tisto, česar se spominjam, enako tistemu, kar se je resnično zgodilo? Zdaj je: jaz sem edina, ki še živi.« (Atwood 229) V tem odlomku nas Iris postavi pred dejstvo, da smo bralci tako rekoč obtičali z njenimi spomini. Nikogar drugega več ni med živimi, ki bi lahko podal drugačen pogled na situacijo. Njeni spomini so edina resnica, ki je še preostala. Vendar je ona, na robu smrti, ob tem tudi negotova ob svojih otroških spominih in družinskih nejasnostih, ne povsem zanesljiva pripovedovalka, česar se tudi zaveda in to pojasni bralcu.

Slepi morilec – roman v romanu

Roman v romanu ali zgodba v zgodbi – lahko tudi vložena zgodba – pomeni, da (med drugim lahko) karakter iz pripovednega besedila postane sam pripovedovalec sekundarnega besedila, ki ga uokvirja prvotno besedilo. Prvotno in sekundarno besedilo sta vedno v nekakšnem razmerju. Čeprav se vidno razlikujeta, da ju bralec brez težav loči, se med seboj vedno povezujeta. Te povezave so razložene z različnimi možnimi osmislitvami: motivno-tematska podobnost zgodb obeh besedil, junak prve zgodbe kot vezni člen, poseg naključja, itd. Vložene zgodbe se delijo v dve kategoriji: po velikosti in po obsegu. Okvirna zgodba lahko večjemu številu karakterjev nudi prizorišče za pripovedovanje zgodb. Tak primer predstavljajo Chaucerjeve Canterburyske zgodbe. V drugi kategoriji je prvotna zgodba prekinjena s krajšo vloženo zgodbo kot pri Kafkovem Procesu. Tak primer je tudi Slepi morilec v Slepem morilcu.

Vložen roman Slepi morilec je za razliko od glavnega romana pisan v sedanjiku, pripovedovalec pa je tretjeosebni. V njem nastopata moški in ženska, ki nista nikoli poimenovana, tretjeosebni pripovedovalec pa bralcu izmenično daje vpogled v njene in njegove misli. Prolog Slepega morilca se začne s prizorom, ko ženska opazuje fotografijo sebe in svojega ljubimca. Kasneje iz glavnega oziroma okvirnega romana izvemo, da je bila fotografija posneta na pikniku tovarne gumbov leta 1934, ko sta Iris in Laura prvič srečali Alexa Thomasa. V objektiv ju je ujel urednik lokalnega časopisa, Elwood Murray, pri katerem je Laura ukradla negativ dotične fotografije. Doma je naredila še dve reprodukciji – eno zase ter eno za Iris. Na fotografiji Alex sedi na odeji med obema sestrama. Laura je iz svoje izrezala Iris, iz Irisine pa sebe. Na obeh sta ostali le dlani odrezane sestre. Iris je bila sprva zgrožena nad odrezano sliko in nad srhljivo dlanjo, ki je ostala, zato je vprašala Lauro, čemu je to storila. »Ker je to tisto, česar se hočeš spominjati,« je rekla. To je bilo tako predrzno, da sem globoko zajela sapo. Pogledala me je naravnost v oči, kar bi pri komurkoli pomenilo izziv. Vendar je šlo za Lauro: njen ton ni bil niti kujav niti ljubosumen. Z njim je le povedala dejstvo.

»V redu je,« je rekla. »Tudi jaz imam eno zase.«

»In mene ni na tvoji?«

»Ne,« je rekla. »Ni te. Nič od tebe, razen tvoje dlani.« Kar sem slišala, je bilo to najbližje priznanje ljubezni do Alexa Thomasa.« (Atwood 232)

Ni pa bilo samo Laurino priznanje ljubezni – ali vsaj določene naklonjenosti. Laura je opazila tudi Irisino zanimanje za Alexa, čeprav si takrat Iris sama še ni priznala tega.

V prologu, ko ženska gleda par in odrezano dlan na fotografiji, bralec ne more vedeti, katero od fotografij ima ženska, Irisino ali Laurino, saj sta obe sliki prikazovali moškega, mlado žensko in odrezano dlan. Po prizoru s fotografiranjem v parku je bralec lahko zagotovo prepričan le, da je moški Alex Thomas in ženska ena od sester Chase. Sprva se sicer bolj verjetno kaže, da je Laura junakinja Slepega morilca. Roman je bil izdan pod njenim imenom, ona ga je povabila na kosilo, ona se je sprehajala po mestu z Alexom, ona ga je skrila v hiši, ko ga je preganjala policija, ona ga je nenehno omenjala. V časopisu so ga celo poimenovali ’Laurin mladi moški’. Skozi roman pa več indicev kaže tudi na Iris. Njo je Alex poljubil, ko se je skrival v njihovi hiši. Ko je bila Iris sumničava glede njegovega odnosa z Lauro, ji je zagotovil, da se mu zdi Laura premlada, zaradi česar ga ne zanima v seksualnem smislu. Podobnost je moč najti pri Irisinem fantaziranju o babičinem ljubimcu. Skrivna afera se ji je zdela romantična, čeprav se njeno lastno prešuštvovanje ni izkazalo za tako romantično. Adelia in njen namišljeni ljubimec sta se v Irisini domišljiji dobivala v rastlinjaku, medtem ko sta se Alex in Iris skrivala v neuglednih sobah, ki si jih je Alex lahko privoščil. V prologu Slepega morilca ženska hrani fotografijo med stranmi knjige Trajnice za skalnjak. Kasneje v romanu se Iris pogovarja z Winifred o urejanju skalnjaka in razlaga, da je prebrala to knjigo. Navsezadnje pa je tu tudi Irisina hči Aimee, ki ima nenavadno temne lase v primerjavi s svetlolasima Iris in Richardom, medtem ko je bil Alex temen. Pred Irisinim razkritjem proti koncu romana je bralec že pripravljen na to, da je neimenovana ženska po vsej verjetnosti Iris in ne Laura.

Postavlja se tudi vprašanje, zakaj je Iris sploh napisala roman ter ga izdala pod Laurinim imenom. Slepi morilec je izšel dve leti po Laurini smrti. Domnevalo se je, da je Laura napisala roman, Iris pa se ga je odločila posthumno izdati. Winifred jo je obdolžila maščevanja nad družino Griffen. Vsi, ki so vedeli za fotografijo Alexa in Chasovih sester, ki je bila takrat seveda objavljena v časopisu, so lahko razbrali, kdo sta ljubimca iz romana – čeprav so napačno predvidevali, da je ženska Laura. Roman je povzročil škandal, saj je bil Alex znan kot kriminalec in politični nasprotnik. Ob Richardovem truplu je bil najden izvod romana, ki mu ga je poslala Iris, kar pomeni, da je Irisino maščevanje – če je bilo maščevanje – uspelo. S tem romanom, v katerem ima ’Laura’ ljubimca, je Iris uničila Richardova čustva, ki jih je gojil do Laure – kakorkoli sprevržena so ta že bila. Maščevala se mu je za psihično in fizično nasilje nad sabo in za seksualno nasilje, ki ga je izvajal nad Lauro. V Richardovih mislih je Laura pripadala njemu, Iris pa mu je pod nos pomolila Laurinega drugega ’ljubimca’. Podoben udarec bi bil tudi, če bi kdo slučajno domneval, da je ženska iz romana Iris, saj bi to bilo javno posmehovanje Richardu kot prevaranemu možu. Ne glede na to, katera možnost ga je spravila čez rob, je Iris dosegla njegov samomor. Žal se je njeno lastno maščevanje obrnilo proti njej sami. Izgubila je skrbništvo nad hčerjo, Aimee pa jo je še zasovražila, saj je bila prepričana, da je ona hči nesojenih ljubimcev iz romana – Alexa in Laure – katerih ljubezen so uničili Iris, Richard, Winifred in takratna družba na splošno.

Ni pa nujno, da je bil njen edini motiv maščevanje. V prologu fotografija namerno ni opisana dovolj natančno, tako da ni mogoče ugotoviti, katera od sester sedi poleg Alexa. V epilogu pa ženska zopet opazuje fotografijo in tokrat je opis natančnejši: »Fotografija je bila odrezana; tretjina je je bila odrezana. V spodnjem levem kotu je dlan s škarjami odrezana pri zapestju, počiva na travi. To je dlan druge, tiste, ki je vedno na sliki, pa če je vidna ali ne. Dlan, ki bo zapisala stvari.« (Atwood 531) Obe sta vedno prisotni ena pri drugi, kot sta bili obe, čeprav na različen način, povezani z Alexom. Vendar zadnji stavek odstavka namiguje na to, da dlan pripada Iris – tisti, ki bo zapisala stvari, in Iris je napisala tako Slepega morilca kot tudi spomine družine Chase. Videti je, kot bi v prologu Iris na svoje mesto postavila Lauro in ji vsaj v romanu dala ljubezensko razmerje z Alexom, ki ga v resnici ni nikoli imela. Podobno je v romanu Pokora pisatelja Iana McEwana, v katerem dekle uniči ljubezensko razmerje svoje starejše sestre in njenega ljubimca, potem pa napiše roman, kjer jima nameni srečen konec. Irisin Slepi morilec tako ni le zgodba o njeni aferi z Alexom, temveč tudi o Laurini. Nekaj časa je bila Iris celo prepričana, da sta Laura in Alex zares ljubimca, torej se v romanu delno odseva njena predstava o njuni aferi, delno je to resnično njena afera z Alexom in delno je njena želja, da bi bila Laura z Alexom srečna vsaj na papirju. Vsi trije skupaj so bili v zapletenem razmerju, ki bi mu težko rekli ljubezenski trikotnik. Kot na fotografiji, kjer Alex sedi med njima, ju je tudi zares hkrati razdvajal in povezoval. Ko sta skrbeli zanj med njegovim skrivanjem v njihovi hiši, sta bili zaveznici v skrivni zaroti. Nikoli prej in niti kasneje nista bili tako povezani kot z deljenjem te skrivnosti. Takrat je Iris samo sebe še prepričevala, da to počne zaradi Laure, in ne zato, da bi lahko preživljala čas z Alexom. Vendar so se razhajanja začela, ko je Alex pokazal seksualno zanimanje za Iris in ona tega ni povedala sestri. Dokler je Laura mislila, da je njun odnos le platonski, ni bila ljubosumna. Celo pripravljena ga je bila deliti na nek način, kar je pokazala s fotografijama. Samomor je naredila, ko je izvedela, da sta bila Alex in njena sestra ljubimca. Kot je bila Laura pripravljena deliti Alexa, ko je šlo za platonski odnos, ga je Iris v romanu delila z Lauro še v seksualnem smislu.

Opisi dogajanja so namerno skopi in bralcu dajo možnost, da lahko izbira, katero sestro bo vključil v zgodbo. Klopca v neimenovanem parku, kjer se srečata ljubimca, bi bila lahko v Torontu leta 1935, ko sta Iris in Alex imela afero, prav tako pa je ustrezen park v Port Ticonderogi leto poprej, ko se je Laura dobivala na sprehodih z Alexom. V poglavju Stolp je opisana ženska z dojenčkom, ki je seveda Iris z Aimee. Ampak tudi Laura je bila noseča, zato sta si seveda Richard in Winifred izmislila, da jo bosta poslala v psihiatrično bolnišnico, da bi prikrila njeno nosečnost. Winifred je kasneje Iris razlagala, da je Laura histerično trdila, da je Irisin dojenček njen. Ironično je na nek način imela prav – Iris je zanosila z Alexom in Laura z Richardom, čeprav bi bilo bolj smiselno ravno obratno. Razen poglavja Telegram, v katerem ženska izve za smrt svojega ljubimca, imata pri ostalih prizorih obe sestri enako možnosti, da bi bili neimenovana ženska. Telegram je torej edino poglavje, kjer ženska zagotovo ni Laura, saj je za Alexovo smrt izvedela od Iris.

Proti koncu Slepega morilca, ko izvemo, da vloženega romana ni napisala Laura, ugotovimo, da je avtorica obeh besedil pravzaprav Iris, čeprav se sloga pisanja povsem razlikujeta. V njenih spominih je močno prisotna čustvena plat. Ob spominih na svoje življenje Iris občuti veliko različnih čustev, kot so na primer obžalovanje, nostalgija, žalost. V vloženem romanu ni tako sentimentalna. Še posebej takrat, ko sta skupaj, se moški in ženska drug do drugega obnašata skorajda hladno, kar je nenavadno za ljubimca. Bralec ne more vedeti, ali sta imela Alex in Iris resnično takšen odnos, ali si je Iris predstavljala, da bi tak odnos imela Alex in Laura, ali je do moškega in ženske v romanu le želela ohraniti razdaljo, da ne bi preveč izdala svojih čustev. Njeni spomini so bili pisani z namenom, da bo v njih razgalila svojo dušo, medtem ko se je v Slepem morilcu postavila v vlogo neimenovane ženske. Zanimivo je tudi, da tretjeosebni pripovedovalec ne pokaže le ženskinih misli, ampak bralcu da vpogled tudi v glavo moškega. V kolikšni meri je Alex iz vloženega romana torej resničen? Ko je sam in čaka na svojo ljubimko, da bo prišla, večkrat razmišlja o njej; zdi se zaljubljen. Njegovo močno željo po njej je moč čutiti še posebej na začetku njunega skrivnega razmerja. Ko pa sta skupaj, je večkrat vulgaren in nezainteresiran ter se včasih obnaša, kot bi mu bila njena družba odveč. Bolj se ona navezuje nanj, bolj se on odmika. Katera njegova čustva so torej prava? Je bila zaljubljenost le Irisina utvara, za katero je upala, da jo čuti Alex? Tudi v vloženem romanu je bralec ujet v labirint Irisinih misli, za katere ne vemo, ali jim lahko verjamemo. Kot bralci dobimo občutek, da ima Iris več osebnosti. Poznamo Iris iz otroštva, Iris kot odraslo osebo, Iris kot starko, ki nam razgalja svoje mlajše jaze. Ko gleda svojo poročno fotografijo, celo pravi, da oseba na sliki ni več ona. Navsezadnje pa imamo še Iris iz Slepega morilca kot neimenovano žensko, ki bi lahko bila tudi Laura. Bralec spozna vsaj tri Irisine različice: Iris kot nevedno mladenko, Iris kot žensko z vedenjem, ki ga prinese starost, in Iris kot žensko, ki se pretvarja, da je nekdo drug. Pisateljica daje bralcu možnost, da izbere, kateri Iris bo verjel, ali si sam ustvari mnenje o stvareh, za katere Iris sama ni prepričana, da so resnične. Bralec sam si lahko zamisli svojo zgodbo vsakokrat, ko Iris reče morda ali nisem prepričana.

Zgodba slepega morilca in neme deklice

V vloženem romanu Slepi morilec, ki ga je Iris izdala pod avtorstvom Laure Chase, moški pripoveduje ženski zgodbo. Ponudi ji, naj sama izbere, kakšno zgodbo si želi slišati. »Kaj bo torej? reče on. Večerni suknjiči in ljubezenska zgodba ali brodolom na pusti obali? Lahko izbiraš: džungle, tropski otoki, gore. Ali druge razsežnosti vesolja – v tem sem najboljši.«(Atwood 21) Alex se namreč preživlja s pisanjem zgodb za poceni časopise. V 30. letih 20. stoletja so postale še posebej popularne znanstveno-fantastične (ZF) zgodbe, ki pa se niso prodajale v knjigah, temveč v časopisih. »Bi lahko dobila drugo razsežnost sveta, pa tudi grobnice in mrtve ženske, prosim?« (Atwood 21) Iris si za svojo zgodbo izbere ZF tematiko – v svojem spominskem dnevniku je zapisala, da je kot mlado dekle rada pregledovala šund revije z znanstveno-fantastičnimi zgodbami, ki jih je prodajal eden od Reeniejinih bratov. »Raje sva imeli – ali vsaj jaz sem imela raje in Laura je capljala za mano – tiste revije z zgodbami o drugih deželah ali celo drugih planetih. Vesoljske ladje iz prihodnosti, kjer so ženske nosile zelo kratka krila iz svetlečih materialov in se je vse bleščalo; asteroidi, kjer so rastline govorile, kjer so se klatile pošasti z gromozanskimi očmi in čekani; deželah iz daljne preteklosti, kjer so živela okretna dekleta s topaznimi očmi in opalno kožo, oblečena v hlače iz gaze in v majhne kovinske modrčke, ki so bili kot dva lijaka, speta z verigo. Junaki v kričečih opravah, njihove čelade s krilci so bile naježene s konicami. Trapasto, jim je rekla Reenie. Ničemur na svetu ni podobno. Toda zaradi tega so mi bile všeč.« (Atwood 164–165) M. Atwood je v enem od intervjujev povedala, da je Alexa Thomasa ustvarila kot pisca šund znanstvene fantastike zato, ker je bil ta žanr v času dogajanja Alexovih in Irisinih zmenkov tako popularen. V Alexove zgodbe je vključila različne prvine šund znanstvene-fantastike, v katero se je resno poglobila. V zahvalah na koncu romana se med drugim zahvaljuje tudi Lorni Toolis iz torontske javne knjižnice, s katero sta preučili različne ZF žanre.

Alexova zgodba se odvija na planetu Zycron iz druge dimenzije vesolja. Zycron ima sedem morij, pet lun, tri sonca ter pusto pokrajino. Dogajanje je postavljeno v mesto Sakiel-Norn – čudo Zycrona, katerega ime pomeni Biser usode, mestu pa je usojeno, da bo uničeno v bitki. Mestni aristokrati imenovani snilfardi so si zaradi želje po prikrivanju čustev zastirali obraze – moški z maskami in ženske s tančicami. Bili so zelo učeni, razgledani in spletkarski. Nižji sloj prebivalstva, imenovan ygnirodi, je bil povsem brez pravic, še posebej sužnji, katerih življenja niso imela nobene vrednosti. Otroci sužnjev so tkali čudovite preproge, po katerih je bilo mesto znano. Zaradi finosti izdelave so sčasoma vsi otroški delavci oslepeli pri devetih ali desetih letih, zato so jih prodali v bordele, tisti, ki so pobegnili, pa so se pridružili cehom najetih morilcev. Otroški delavski sužnji pa niso bili edini, s katerimi so aristokrati Sakiel-Norna tako kruto ravnali. Vsako leto je namreč potekalo praznovanje v čast ustanovitvi mesta, na katerem so žrtvovali devet mladih deklic kot takrat, ko je bilo mesto ustanovljeno. Sprva so bile žrtvene mladenke članice najpomembnejših družin, vendar so snilfardske družine kmalu začele kupovati sužnje, ki so jih nato predale za žrtvovanje namesto svojih hčera. Mladenkam, ki so bile namenjene za žrtvovanje, so svečeniki izrezali jezike, zato da med obredom ne bi kričale. V obred je bilo vključeno tudi razdevičenje deklic – da ne bi umrle nezadovoljene – ki ga je opravil svečenik Gospodar Podzemlja. Glavni junak Alexove zgodbe je mladi slepi morilec imenovan X, ki ga je najela skupina zarotnikov za atentat na kralja. Slepi morilec naj bi ubil eno izmed deklic namenjenih žrtvovanju, se preoblekel v njeno opravo ter na dan žrtvovanja umoril kralja, ki v ceremoniji igra vlogo Visokega Svečenika. Dogodki pa se ne odvijejo po načrtu. X prispe v dekličino sobano pred Gospodarjem Podzemlja in sam vzame deklici devištvo. »Tako sta se deklica, ki ni mogla govoriti, in moški, ki ni mogel videti, zaljubila.« (Atwood 268) Skupaj nato pobegneta po skrivnih poteh ter izven mesta naletita na barbarsko hordo neznanega ljudstva, ki se približuje mestu, da bi ga uničilo. Ljudstvo Pogube ali Ljudstvo Radosti v njiju prepozna božja sla, ki jim bosta pomagala priti v mesto.

Alex Iris ponudi zgodbo ’na obroke’ kot se sam izrazi, z namenom, da bi se morala ponovno srečati, če bi želela izvedeti nadaljevanje. Iz odlomka, v katerem prvič govorita o zgodbi, ni razvidno, ali je ta pogovor potekal na njunem prvem skrivnem zmenku, vendar je moč razbrati Irisino rahlo nelagodje – očitno še ni bila prepričana, če bi nadaljevala z zmenki, niti, ali si tega sploh želi – ter Alexovo prikrito vnemo, da bi se z Iris ponovno srečala. Na vsakem srečanju Alex razkrije delček zgodbe, o kateri se pregovarjata ter jo skupaj dopolnjujeta. Iris si seveda želi srečnega konca in Alexa nenehno obtožuje, da je namerno krut, kadar zgodbo obrne v smer, ki njej ni pogodu. Za konec si je zamislila, da slepi morilec in nema deklica skupaj pobegneta in srečno živita v gorah s svojimi otroki, medtem ko v Alexovi različici umreta na begu. Ko je zgodba o Sakiel-Nornu izdana v reviji, pa ljubezenska zgodba sploh ni prisotna. Namesto nje kot glavni zaplet služi medgalaktična bitka s kuščarjevimi ljudmi.

Ljubezensko zgodbo slepega morilca in neme deklice si lahko predstavljamo kot Alexovo in Irisino ljubezensko zgodbo. Ironično je, da se v Alexovi zgodbi zaljubita slepi morilec, ki ne more videti, in nema deklica, ki ne more govoriti. Ker se ne moreta povezati preko vida ali sluha, se povežeta preko dotika – slepi morilec se odloči, da bo deklici raje vzel nedolžnost, kot jo ubil. Telesna bližina je tista, ki ju poveže. Podobno je pri Alexu in Iris, za katera se zdi, da dobro funkcionirata na telesni ravni. Oba si želita spolnosti in to sta sposobna dati drug drugemu, v drugih vidikih njunega razmerja pa se oba obnašata, kot bi bila nema in slepa. Vsak zase vesta, kaj si želita drug od drugega, vendar tega ne izrečeta. Oba sta previdna, da ne bi preveč zahtevala; da se ne bi pokazala kot ranljiva, če bi preveč zahtevala. Hkrati pa sta slepa oziroma vsaj hlinita slepoto, saj se večkrat zavedata, kaj si želi drugi, a se namerno ne zmenita za hrepenenja drug drugega. Njuna zveza je že od vsega začetka obsojena na propad, saj ju loči preveč razlik. Iris si sicer sanjavo želi srečnega konca, tako za ljubimca iz zgodbe, s katero si krajšata čas, kot seveda tudi zase in za Alexa. Hkrati je dovolj naivna, da upa na srečen konec, in preveč previdna, da bi si ga upala v resnici izpeljati. Alex pa je tisti, ki se zaveda realnosti – torej nemogočega srečnega razpleta – čeprav si želi, da bi Iris pobegnila z njim. Kot je slepi morilec odpeljal nemo deklico iz templja, si on želi odpeljati Iris proč od Richarda. Ne glede na svoje želje se zaveda, kako nemogoče je to. Morda je zato namenil ljubimcema iz zgodbe smrt in na koncu njuno ljubezensko razmerje celo črtal iz vsebine – kot bi sprevidel, da bi bilo bolje, če se z Iris sploh ne bi spoznala, ker jima srečen konec tako ali tako ni usojen.

Kdo je v romanu slep in kdo si le zatiska oči?

Edine resnično slepe osebe so otroci sužnjev iz Alexove zgodbe, ki izdelujejo preproge. »Preproge so tkali sužnji, ki so bili vedno otroci, ker so bili samo otroški prsti dovolj majhni za tako zapleteno delo. A nenehno delo od blizu, ki se je zahtevalo od teh otrok, je povzročilo, da so oslepeli pri starosti osmih ali devetih let, in njihova slepota je bila merilo, po katerem so prodajalci preprog cenili in povzdignili svoje blago: Ta preproga je oslepila deset otrok, so govorili. Ta jih je oslepila petnajst, ta dvajset.« (Atwood 34) V Alexovem mestu Sakiel-Norn je bila slepota teh otrok visoko cenjena. Večino slepih sužnjev so prodali v bordele, kjer so postali mojstri v umetnosti užitka, saj je bil njihov dotik zaradi slepote tako mil in spreten. Niso pa vsi končali v javnih hišah. »Vešči so bili tudi vlamljanja ključavnic. Tisti, ki so pobegnili, so prevzeli poklic rezanja grl v temi in po njih se je veliko povpraševalo kot po najetih morilcih. Njihov sluh je bil oster: hodili so lahko brez šuma in se stisnili skozi najmanjšo odprtino, zavohali so lahko razliko med globokim spancem in nemirnimi sanjami. Ubijali so tako mehko, kot se vešča podrgne ob tvoj vrat. […] Zgodbe, ki so jih otroci šepetali med sabo – medtem ko so sedeli in tkali neskončne preproge, ko so še vedno lahko videli – so bile zgodbe o tem mogočnem prihodnjem življenju. Imeli so pregovor, da so samo slepi svobodni.« (Atwood 34) Slepi sužnji zaradi slepote niso bili prikrajšani. Ostali čuti so se izostrili ter nadomestili izgubljeni vid. Za te otroke je slepota pomenila odrešenje od suženjstva; nezmožnost videnja jim je prinesla svobodo, njihova svoboda pa je nekomu drugemu prinesla smrt.

Za razliko od slepih otrok iz Sakiel-Norna Iris ni slepa, čeprav včasih daje vtis, da je. Ampak pri slepih otrocih so drugi čuti nadomestili izgubljeni vid, pri Iris pa se zdi, da noče niti videti niti kako drugače čutiti. Kot že omenjeno pri njeni zvezi z Alexom, se oba večino časa obnašata, kot bi bila slepa in nema – zatiskata si oči pred resnico ter nemo zase zadržujeta čustva. Alex pa ni edina oseba, do katere je Iris namerno slepa. Njena sestra Laura je drago plačala Irisino ’slepoto’. Delno je bilo krivo njuno sestrsko rivalstvo, delno Laurina nenavadna osebnost, zaradi katere ji ljudje pogosto niso verjeli. Ko je eden od domačih učiteljev nadlegoval Lauro, sprva dekletu nihče ni verjel. Podobna situacija se je potem ponovila, ko je Richard zlorabljal Lauro in Iris tega sploh ni opazila, čeprav se je odvijalo pred njenimi očmi. Na poročni črno-beli fotografiji Iris in Richarda, ki jo je Laura pobarvala, je z barvami razložila vso situacijo, vendar jo je Iris prepozno razumela. Laura je Richarda pobarvala s temno sivo in mu dala podobo Hada, ki ugrabi Perzefono – spominja na svečenika Gospodarja Podzemlja iz Slepega morilca, ki dan pred žrtvovanjem razdeviči neme deklice. Bolj kot na ugrabljeno boginjo Perzefono Laura spominja na nemo deklico, saj je bila prisiljena molčati. Richardovo sestro Winifred je Laura pobarvala z zeleno, kot strupeno desno roko svojega brata. Iris je namenila modro barvo – rekla je, da spi. V spanju miži in se ne zaveda, kaj se dogaja okoli nje. Laura je ni naravnost obtožila, da si zatiska oči, vendar je namignila, da ne vidi. Irisina ’slepota’ pa je najbolj smrtonosna, ko Lauri pove za Alexovo smrt. »Dobila sem telegram,« sem rekla. »Poslali so mi ga. Navedel me je za najbližjega sorodnika.« Celo takrat bi lahko spremenila tok dogodkov, rekla bi lahko: Morala je biti napaka, moral je biti namenjen tebi. Vendar tega nisem rekla. Namesto tega sem rekla: »To je bilo zelo nediskretno od njega. Ne bi smel narediti tega, glede na Richarda. Vendar ni imel nobene družine in vidiš, bila sva ljubimca – na skrivaj, kar nekaj časa – in koga drugega je imel?« (Atwood 502) V tistem trenutku Iris ni spala ali samo nevedno mižala. Zaprla je oči in zarila nož do držaja. Alexovi slepi morilci so bili znani po svojih prefinjenih umorih – tiho so prišli, prinesli s seboj smrt in ravno tako tiho odšli, kot bi sploh ne bili tam. Iris pa je vedela za Laurina čustva, ki jih je gojila do Alexa. Celo sama sebi je priznala, da bi lahko predajo novice o Alexovi smrti izpeljala drugače. Njena ignoranca do sestrinih čustev je Lauro pognala čez most, čeprav vseeno ne moremo celotne krivde pripisati Iris. Tudi Laura je v tej situaciji raje mižala kot se soočila z resnico. Pravzaprav je bila Laura tista, ki je ugotovila Irisina čustva do Alexa, še preden je njena sestra to ugotovila sama. Z dvema fotografijama, ki ju je naredila za njiju, je pokazala, da se zaveda, kako sta obe povezani z Alexom. Irisino razkritje skrivnega razmerja je ne bilo smelo tako presenetiti, če si ne bi zatiskala oči pred resnico. Morda se ne bi tako drastično odzvala, če bi to že prej pričakovala. Iris je nenehno sumila, da ima morda Alex razmerje tudi z Lauro, medtem ko Lauri očitno ni prišlo na misel, da bi Iris lahko imela razmerje z Alexom – čeprav glede na okoliščine njuna zveza niti ni bila nepričakovana.

Sklep

Slepi morilec je roman z zapleteno zgradbo in zgodbo. Za širše razumevanje vseh razsežnosti tega romana je vsekakor priporočljivo več kot le enkratno branje. Šele pri ponovnem branju se bralcu razkrijejo vse plasti zgodbe. Če je prvič bralec osredotočen predvsem na razkritje skrivnosti o Laurinem samomoru in roman pretežno dojema kot neobičajno napisano kriminalko, se pri nadaljnjih branjih pred njim razgrne zgodba o 20. stoletju, zgodba o ljubezni in izgubi, o spletkah in zamerah. Roman bralca popelje na potovanje po različnih žanrih in različnih pripovednih tehnikah. Skuša mu pričarati resničnost Kanade preteklega stoletja ter ga hkrati potopiti v neskončno razsežnost brezmejne domišljije Alexovih znanstveno-fantastičnih zgodb.

Roman večkrat daje občutek dvojnosti, kot bi si tekom zgodbe nenehno nasprotoval. Na eni strani stojita dve svetovni vojni, katerih žrtve so bile štete v milijonih, na drugi strani pa beremo o medgalaktičnih bitkah med bitji izmišljenih planetov. Časopisni članki nas želijo prepričati o avtentičnosti zgodbe, hkrati pa smo ujeti v Irisine spomine, za katere nas ona sama nenehno opominja, da morda niso povsem resnični.

Dvoumen je celo naslov, kar bistveno podira vložena zgodba oziroma roman v romanu. Kdo je naslovni slepi morilec? Alexovi slepi sužnji iz ceha morilcev? Ali je to Iris, ki je povzročila smrt, zaradi zatiskanja oči – namerno ali nenamerno? Ali smo to mi vsi, ki smo že kdaj koga ’umorili’, ker smo raje mižali in hlinili slepoto, kot pa se soočili z resnico.

V zadnjem odstavku romana se Iris prepusti svoji vnukinji Sabrini, naj z njenimi spomini stori, kot si bo sama želela. »Vendar se prepuščam tvojim rokam. Kakšno drugo možnost pa sploh imam? Dotlej ko boš brala to zadnjo stran, bom – če sploh kje – obstajala samo tam.« (Atwood 535) S temi besedami Margaret Atwood čudovito povzame potovanje, ki so ga preko romana opravili bralci skupaj z avtorico. Tako vsi bralci kot tudi vsi pisatelji obstajamo na knjižnih straneh. Vsak pisatelj pusti del sebe v svoji delih in vsak bralec pusti delček sebe v vsaki knjigi, ki jo prebere, četudi je morda to vidno le njemu.

Literatura

Atwood, Margaret. Slepi morilec. Prev. Alenka Razboršek. Tržič: Učila International, 2010.
Herman, David, Manfred Jahn in Marie-Laure Ryan, ur. Routledge Encyclopedia of Narrative Theory. New York: Routledge, 2005.
Howells, Coral Ann. Margaret Atwood. London: Macmillan Press, 1996.
Ingersoll, Earl. »Waiting for the end: Closure in Margaret Atwood’s The Blind Assassin«. Studies in the Novel 35, No. 4 (2003): pp. 543–558.
Ketterer, David. »Another Dimension of Space«. Canadian Science Fiction and Fantasy and Atwood’s Blind Assassin. Ur. Jean-François Leroux in Camille R. La Bossière. Ottawa: University of Ottawa Press, 2004. 7–34.
Noakes, Jonathan, in Margaret Reynolds. Margaret Atwood: The Essential Guide: “Handmaid’s Tale”, “Blind Assassin”, “Bluebeard’s Egg and Other Stories”. London: Vintage, 2002.
Robinson, Alan. »Alias Laura: Representations of the past in Margaret Atwood’s The Blind Assassin«. The Modern Language Review 101, No. 2 (2006): pp. 347–359.
Staines, David. »Margaret Atwood in her Canadian context«. The Cambridge Companion to Margaret Atwood. Ur. Coral Ann Howells. New York: Cambridge University Press, 2006. 12–27.
Vevaina, Coomi S. »Margaret Atwood in history«. The Cambridge Companion to Margaret Atwood. Ur. Coral Ann Howells. New York: Cambridge University Press, 2006. 86–99.
Wilson, Sharon R. »Blindness and survival Margaret Atwood’s major novels«. The Cambridge Companion to Margaret Atwood. Ur. Coral Ann Howells. New York: Cambridge University Press, 2006. 176–190.

Prispevek je nastal na osnovi diplomske naloge Funkcija vložne zgodbe v romanu Margaret Atwood Slepi morilec (2017).

Recenzija: Katarina Bogataj

Lektura: Zala Vidic

[Artfiks seminar] MONIKA JERALA: Slepi morilec – roman v romanu