Delo Družina je nastajalo zelo intuitivno in ne po nekem vnaprej začrtanem planu. Razvilo se je iz kratke vaje vlivanja pri pouku keramike v drugem letniku študija in je bilo takrat tudi moje zaključno semestrsko delo.
Ideja za delo je globoko zasidrana v mojih moralnih vrednotah, še posebej tistih, povezanih z življenjem, etiko in našimi moralnimi odločitvami. V njem se sprašujem o vrednosti človeškega življenja in opazovalca vabim, da si tudi sam postavi ta pomembna vprašanja, ki so v današnjem času sodobne medicine in bioinženiringa vedno bolj potisnjena v ozadje.
Je kritika eksperimentiranja z zarodki. O začetku našega življenja nimamo vsi enakih pogledov in moj namen ob tem delu vsekakor ni prepričevanje nasprotno mislečih; želim le spodbuditi eno, začetno misel, ki lahko posveti drugačno luč na tematiko. Menim namreč, da koristi, kot so razvoj zdravil, zdravljenje genetskih bolezni in podobno, še ne opravičujejo neetičnega ravnanja, ki pripelje do teh rezultatov. V zadnjem času se vedno več pojavljajo težnje k raziskavam združevanja človeških in živalskih zarodkov. To nas pripelje na še nepoznano področje, na katerega se sicer po mojem mnenju zaradi vrednosti človeškega življenja sploh ne bi smeli spuščati.
Družina je set petih figuric iz belega livnega porcelana, ki so v originalni postavitvi nanizane v vrsto – vsaka v eni stekleni petrijevki, ki nas spominjajo na okolje laboratorija. Porcelan sem izbrala, ker je s svojo prosojnostjo in krhkostjo idealen material za prikaz nežnosti, šibkosti in dragocenosti človeškega življenja. Figurice so sestavljene iz delov človeškega telesa, ki sem jih kombinirala z deli telesa prašiča in ovce. Do tega rezultata sem prišla z vlivanjem figure dojenčka, prašička in ovčke, nato sem v leather hard stanju keramike (ko je glina še vedno vlažna, a že dovolj trdna, da se ob rokovanju ne deformira) te forme razrezala in jih nato s porcelanom zlepila v nekakšne človeško-živalske hibride. V suhem stanju sem jih še kozmetično obdelala in spekla na visoki temperaturi. Figurice niso glazirane.
Delo sem poimenovala Družina iz dveh razlogov. Prvi je, da bi po mojem mnenju vsak otrok moral imeti pravico odraščati v ljubeči družini (kar v praksi nikakor ne drži za ogromno otrok, ki so spočeti v laboratoriju); drugi pa je, da so te groteskne, hibridne človeško-živalske figurice na nek sprevržen način in ne po svoji želji postale laboratorijska družina. Dokler seveda ne odslužijo svoj namen in njihovo življenje ne bo več pomembno; takrat bodo odvržene, kot da nikoli niso imele nobene vrednosti.
Razstava Navidezni kot predstavlja dela študentov Unikatnega oblikovanja / steklo in keramika, ki so nastala pod mentorstvom profesoric, red. prof. mag. Tanje Pak in doc. Kristine Rutar, v okviru temeljnih predmetov Steklo in keramika. Študentje s svojim delom presegajo meje klasičnega razumevanja materiala, ki ga kombinirajo ali dopolnjujejo z različnimi drugimi materiali, pristopi oblikovanja in umetniškimi praksami.
(odlomek iz kataloga razstave, april 2020)
Uredniški pregled: Katarina Bogataj
Lektura: Karolina Zgaga
Dodaj odgovor