Kako so se razvijale ideje za razstavljena dela od zasnove do končne izvedbe? Lahko nekoliko opišeš potek dela?
Pri razvoju ideje ni bilo ene same poti, pravzaprav so se hkrati razvijale tri ali štiri, potem pa je ta nekako ,zmagala‘, in sem se zato odločila za izvedbo. Druge pridno čakajo v skicirki, da jih uresničim. Je pa pri ideji običajno tako, da nas premakne nek manjši dogodek/občutek, ki ga potem nekako zagrabimo in zmodeliramo. Rekla bi, da ideje dobivaš vedno znova in da se temu impulzu ustvarjanja nikakor ne moreš izogniti. Ideje se potem razvijajo glede na prebrano gradivo, na raziskave, včasih tudi glede na vpliv referenčnih avtorjev.
Ideja dela je bila predvsem družbenokritična, potek dela pa je pravzaprav precej mehanski. V bistvu samo fizično delo s steklom ne dopušča prav veliko ,umetniškega‘ procesa, vsaj pri konkretni izdelavi ne. Držati se je treba precej natančnih ,pravil‘, če želiš, da izdelek uspe.
Se pri konceptu in izdelavi dela veliko posvečaš odnosu med barvo in svetlobo? Si imela pri izdelavi v mislih tudi svetlobne efekte, ki bi lahko nastali, ko svetloba posije skozi obarvano steklo?
Tako je, pri steklu se mi zdi prosojnost ključna. Del zvestobe do materiala, morda. Kosa sem oblikovala predvsem tako, da je svetloba prešla oba dela in s tem sproducirala tretjo barvno površino. Vse (od oblike do barve stekla) je bilo nekako podrejeno temu.
Po kakšnem ključu si se odločila za barvno kombinacijo? Gre pri izboru barv za kakšno simboliko?
Ja, seveda. Pojavljajo se tri barve. Rožnata in modra v delu samem, vijolična pa v preseku.
Rožnat trikotnik je bil simbol, uporabljan v nacistični Nemčiji za razločevanje med hetero- in homoseksualno usmerjenimi zaporniki v taboriščih. Simbol rožnatega trikotnika je bil dojeman celo močneje kot simbolika Davidove zvezde. Del skulpture v rožnati barvi reprezentira homage celotni istospolno usmerjeni družbi, moder del pa hkrati predstavlja cisseksualne (strejt) moške in je, v kombinaciji z rožnatim delom, reprezentacija (belo – roza – modro) transseksualne populacije. Ko se ti dve barvi – rožnata in modra – prekrijeta, ustvarita odsev vijolične barve, ki simbolično predstavlja The Lavender Scare (Vijolični preplah), ameriški zakon 10450, postavljen v letu 1965, ki je dovoljeval in opravičeval odpuščanje istospolno usmerjenih iz javnih služb.
Kako si izbrala naslov? Zakaj je ta v angleškem jeziku?
Oba kosa nosita naslov »And still I rise«, po pesmi Maye Angelou, znane pesnice, ki se je borila za pravice civilistov. Celotna postavitev namreč opozarja na težave LGBT-populacije – enakopravnost, pravice, vidnost – ki so še vedno nevidne, in zdi se, da večini družbe to celo ugaja.
Kakšno je pri razstavljenem delu razmerje med uporabnim in umetniškim?
Samo delo fizično ni uporabno, ne služi na primer podstavku ali (bognedaj! 🙂 ) obtežilniku za knjige. Je pa uporabno v smislu provociranja premisleka o konkretni temi.
Si si pri snovanju projekta zamišljala, za kakšen prostor ga snuješ oz. za kakšen prostor je namenjen, ko ni več razstavljen? Če da, kakšen prostor je to?
Ne, pravzaprav nisem. V bistvu je bil namenjen predvsem temu, da je razstavljen nekje, kjer so takšni pogoji (osvetlitev, podstavek), da pridejo do izraza te ključne lastnosti. Žal bi mi bilo, če bi bil izdelek razstavljen nekje, kjer ne bi bilo dovolj svetlobe ali prostora za razvoj potenciala.
Razstava Navidezni kot predstavlja dela študentov Unikatnega oblikovanja / steklo in keramika, ki so nastala pod mentorstvom profesoric, red. prof. mag. Tanje Pak in doc. Kristine Rutar, v okviru temeljnih predmetov Steklo in keramika. Študentje s svojim delom presegajo meje klasičnega razumevanja materiala, ki ga kombinirajo ali dopolnjujejo z različnimi drugimi materiali, pristopi oblikovanja in umetniškimi praksami.
(odlomek iz kataloga razstave, april 2020)
Recenzija: Katarina Bogataj
Lektura: Karolina Zgaga
Dodaj odgovor