Piše: Ana Urbiha
This too shall archive, tretja razstava v tretji sezoni delovanja pop up galerije 7:069, se od predhodnih projektov galerije razlikuje v tem, da je bila tema razstavljenih umetniških del določena že pred selekcijo predstavljenih umetnikov, med katerimi gre tudi tokrat izključno za študente, poleg tega pa je bil razstavi prvič dodeljen tudi naslov, zastavljen kot besedna igra z izvornim rekom “This too shall pass”. Razstava, katere nastanek je bil specifičen tudi zaradi snovanja in dogovarjanja na podlagi video sestankov kot posledice pandemske situacije, je bila zaradi vnaprejšnjega izbora koncepta zasnovana izrazito teoretsko, vlogo gostujoče kuratorke je prvič prevzela Anne Tassel, umetniki, predstavljeni v galeriji Kamera, pa so Ana Likar, Lucija Rosc, Neža Knez, Tom Winkler, Teja Miholič, Maks Valenčič in Matej Mihevc, ki so vsak po svoje raziskovali povezavo med umetnikom in arhivarjem, njihovim delom in vplivom na družbo ter njen razvoj. Razstava je bila na ogled od 17. junija do 11. julija.
Čeprav bi ob temi razstave morda pomislili na suhoparne postopke muzejskega arhiviranja in dokumentiranja, s podobnimi praksami nihče od razstavljajočih nima izkušenj. Projekt je bil zastavljen kot reinterpretacija, igra, ne kot konkreten odraz ali imitacija dela arhivarjev, konservatorjev in drugih muzejskih delavcev. Sestavljanje sistematičnega pregleda zgodovinskega obdobja, avtorjevega opusa ali razvoja določenega pojava skozi čas je tako zamenjala osebna sistematizacija na podlagi subjektivnega vrednotenja, iskanja povezav med lastnimi doživljaji in njihovega razvrščanja v smiselno celoto. Predmeti, iz katerih so umetniška dela sestavljena, tu niso podvrženi ohranjanju avtentičnosti za vsako ceno, temveč prikazani s svežega zornega kota in umeščeni v nov kontekst.
Izhodišče za razmišljanje je bilo dojemanje dostopa do arhiva in njegovega urejanja kot privilegija, kot dejavnosti, ki ne pripada vsakomur, ter enačenje arhivarjevega dela z umetnikovim ustvarjalnim procesom, saj vsak na svoj način gradi zbirko del, le da se problema eden loti sistematično, drugi pa svoj osebni arhiv organsko nadgrajuje, sproti ustvarja svoj subjektivni arhiv vtisov, izhodišč, iz katerega izhaja materialni opus. V oziru vrednotenja, kaj je skozi čas vredno ohraniti in česa ne, pa sta si osebni arhiv umetnika kot občutljivega opazovalca sodobne družbe, njenih specifik in vzorcev, ter arhivarja tako rekoč enakovredna. V skladu s tem pogledom je mogoče trditi, da je umetnost sama po sebi arhiv časa, v katerem nastaja.
Razstavo je mogoče razdeliti na dva dela, kar je nakazano tudi s fizično postavitvijo del; prva skupina umetnikov je svoj navdih poiskala v intimnih opažanjih, spominih ter domačih arhivih, medtem ko druga skupina črpa iz že obstoječih, “mainstream” arhivov, kar posledično ne odraža njihovega osebnega mišljenja, ampak duha časa.
Delo Ane Likar, Nešteto tipalk bo potrebnih, je odraz avtoričine fascinacije nad arhivom žuželk Narodnega muzeja, ki je začasno v hrambi kar v nakupovalnem središču BTC City, vendar kljub lokaciji, ki je vsakodnevno deležna poplave ljudi, ni na ogled. Delo, sestavljeno iz vitrine z bucikami in inkjet potiska na foliji, čemur je bil v zadnjem trenutku dodan še zvočni mimesis žuželk, katerega avtor je Benjamin Nelson, se poigrava s prikritostjo zbirke v javnem prostoru. Paradoksalno pa je, da arhiv v trenutnih okoliščinah ni deležen primernega vzdrževanja, zato ga avtorica, čeprav brez konkretnega dostopa do njega, jemlje pod svoje okrilje ter ga poskuša pripeljati med žive.
Lucija Rosc je pri ustvarjanju svojega dela Potrebščine izhajala iz predmetov in materialov, najdenih v svoji najstniški sobi, družinski kleti in stanovanju svojih starih staršev. Svojo babico, ki je skozi leta nakopičila mnogo različnih objektov, namenjenih vnukinji, je označila kot delno kuratorko vseh konstrukcij, ki jih je iz zbranih predmetov avtorica sestavila, fotografirala, nato pa določene komponente s fotografij v digitalnem prostoru odstranila, podvojila, spremenila barvo ali kako drugače modificirala, iz njih pa nato zgradila nove kompozicije, ki se zaradi težje določitve velikosti objektov, upiranja zakonom gravitacije in drugih specifik digitalnega prostora oddaljujejo od realnosti. Tako preurejenim fotografijam je avtorica dodala še elemente iz skenov svojih otroških risbic ter risbe prostorov, ki se pojavljajo na slikah iz družinskega arhiva in v katerih je v otroštvu preživela veliko časa. Risbe, fotografije in digitalne ilustracije, ki sestavljajo delo Potrebščine, izžarevajo idejo, ki jo avtorica izpostavlja kot ključno v svojem ustvarjanju: ohranjanje otroškega duha, naivnosti in sanjarjenja, z združevanjem realnih predmetov z risbami in digitalno obdelavo pa ponazarja zabrisanost meje med realnostjo in domišljijo v spominih iz otroštva.
Tudi delo Rezine spomina avtorice Neže Knez temelji na osebnem arhivu, in sicer na kuharski knjigi, ki po avtoričinem mnenju sestavlja imaginarno konstrukcijo spominov in predstavlja posameznikov odnos do le-teh, saj lahko človek z ohranjanjem določenih predmetov asociativno prikliče nazaj pretekle dogodke. Zaradi razvoja tehnike je mogoče z digitalnimi fotografijami in posnetki natančno zabeležiti spomine, kar jim – v nasprotju z materialno beleženimi spomini – odvzame velik del organskosti, s tem pa tudi možnost za doživljanje spominov na vedno nove, unikatne načine. Delo, ki ga sestavljajo skeni iz kuharske knjige, dopolnjuje video instalacija z gif slikami, ki prav tako predstavljajo isti izhodiščni arhiv. V instalaciji sta tako združena aspekta materialnih in digitalnih spominov.
Tom Winkler, avtor dela Vitrina, pri svojem ustvarjanju ni izhajal iz že obstoječega arhiva, temveč je sproti ustvarjal lastnega. Gre za zbirko glinenih form, ki so oblikovane z uporabo kladiva in petih različnih naprav za oblikovanje gline, ki jih je avtor zasnoval sam v iskanju take, ki bi bila zmožna ustvariti “popoln produkt”. Raziskovanje se je začelo z idejo o seriji produktov, ustvarjenih z vrsto enako močnih udarcev s kladivom, ki naj bi teoretično v enakomernih intervalih oblikovali glino, vendar je prišlo do tehnične težave; neenakomernosti intervalov zaradi raztegovanja gline. Pri oblikovanju novih naprav pa se avtor sprašuje, kdaj se konča iskanje popolnega produkta, kaj popoln produkt sploh je in kateri kriteriji ga kot takega določajo, poleg tega pa se z večanjem števila nastalih produktov postavlja tudi vprašanje o njihovi vrednosti. Kosi so bili razvrščeni kronološko, razstavljeni v lesenem bazenu, premazanim s katranom in napolnjenim z vodo, kar je instalaciji dalo videz muzejske vitrine.
Prav tako je lasten arhiv ustvarjala Teja Miholič, avtorica dela Nekdo v sosednji sobi govori vsak dan, ampak ne po telefonu, sam s sabo, ki je v dveh letih svojega bivanja v francoskem mestu Toulouse fotografirala vsak zavržen stol, včasih pa tudi kak drug predmet, ki ga je zasledila na ulici. Vsaki fotografiji je dodala zapis iz telefonske beležke, ki je nastal na dan, ko je bila fotografija posneta. Tako je sestavila diptihe, za namene razstave natisnjene na termalni papir, ki s svojim fragmentarnim pogledom v avtoričine misli, izražene v zapisih, ki jih ni mogla izbrati selektivno, sestavljajo organski, pester oris življenja neke osebe, podobno kot odvrženi predmeti govorijo o življenju nekega mesta. Med zapiski lahko najdemo vse od nakupovalnih seznamov do seznamov opravil in sanjskih zapisov, ki so izven konteksta zunanjemu opazovalcu nerazumljivi, združeni pa tvorijo zgodbo o poteku življenja konkretne osebe, s tiskom na dolg termalni papir pa je minevanje še dodatno poudarjeno.
Maks Valenčič, avtor dela Kiberflaneurstvo, je edini od razstavljajočih, ki se je prijavil brez izdelanega koncepta, temveč je predložil razmišljanje v obliki seminarja, poleg tega pa je tudi edini brez formalne umetniške izobrazbe, kar razstavi dodaja novo perspektivo. Poveže se s konceptom flaneurja, ki v grobem označuje analiziranje prostora z namenom razumevanja širšega socio-historičnega konteksta in družbenega dogajanja, pri čemer informacije črpa izključno iz opazovanja okolice. Kiberflaneur se iz ulic, ki so primarni prostor tradicionalnega flaneurja, izvirajočega v 19. stoletju, preseli v digitalni prostor, v tem primeru na socialno platformo Twitter, kjer se je avtor namenoma ali po naključju znašel v različnih sferah, v katerih dominirajo najrazličnejše subkulture in skupine uporabnikov s sorodnimi idejami in prepričanji. Te ponavljajoče se trende je avtor zadnje leto arhiviral, nato pa razvrstil v meme format Political Compass, razdeljen na razdelke Authoritarian, Right, Libertarian in Left. Odstranil mu je barvno ozadje, saj so tviti natisnjeni na prozorne nalepke za na steklo, ohranil pa je njegovo strukturo. Delo tako odraža odnose med različnimi ideologijami in njihovo fluidnost v današnjem času.
Zadnje delo, VHS detritus Mateja Mihevca, bazira na podlagi osebnih VHS arhivov, posnetih okvirno med leti 1995 in 2005, ki jih je avtor našel ne vedoč, komu pripadajo, digitaliziral in za potrebe razstave prikazal na zastarelem modelu televizorja. Pri arhiviranju se ne osredotoča na filme in oddaje, ki so jih originalni lastniki posneli namerno, temveč izbira naključno posnete reklame, TV dnevnike in oddaje, torej “odpadke”, banalne in ob času snemanja nepomembne artefakte, ki danes s časovno distanco zgovorno prikazujejo duh časa njihovega nastanka. Arhiv je zanimiv tudi zato, ker mnogi od artefaktov razen na naključnih posnetkih niso ohranjeni nikjer, niti v arhivih produkcijskih hiš, katerim pripadajo. Avtor tako odkriva in razkriva najrazličnejše trende, stilske prijeme in duha časa, značilnega za določeno obdobje, ki bi bili v nasprotnem primeru najverjetneje pozabljeni.
Zadnji dve deli, Kiberflaneurstvo in VHS detritus, spadata v drugo skupino, ki s pomočjo sistematizacije že obstoječega arhiva oziroma trendov s socialne platforme načenjata diskusijo o dialogu med starim in aktualnim, odkrivata odnos med novimi in pasé trendi in vzorci v izražanju, posredno pa se dotakneta tudi vedno perečih tematik, kot sta politika in seksualnost.
Razstava je zgovoren prikaz tega, na kako različne načine umetnik lahko interpretira vnaprej zastavljeno temo in kako širok spekter razmišljanj in perspektiv prinaša nova generacija slovenskih umetnikov. V ozir pa je treba vzeti tudi dejstvo, da so razstavljena dela nastajala v specifični situaciji, na katero ni bil nihče pripravljen, a so kljub temu dosegla določeno mero kohezivnosti, v splošnem pa pokrila tudi širok spekter družbenih in osebnih tematik.
OTVORITEV, 17. junij 2020
Foto: Urška Boljkovac
Galerija 7:069 je umetniška platforma, ki se osredotoča na razstavljanje aktualne študentske produkcije izven konteksta in prostora izobraževalnih institucij. Ker 7:069 nima stalnega prostora, deluje po principu pop-up galerije – gostujočih razstav.
Spletna stran: https://gallery7069.com/
Recenzija: Katarina Bogataj
Lektura: Zala Vidic
Dodaj odgovor