Piše: Taja Oblišar
Razstava z naslovom OH OH OH je razstava treh umetnic mlajše generacije Nike Ham (1991), Žive Drvarič (1988) in Đejmi Hadrović (1988). Dela so bila na ogled deset dni, od 6. do 15. julija 2020, v Projektnem prostoru Fundacije ULAY, ki je konec novembra 2019 v Ljubljani začela novo obdobje svojega delovanja. Fundacija, sicer registrirana v Amsterdamu, je prvenstveno namenjena ohranjanju in skrbi za zapuščino legendarnega umetnika Ulaya, a s svojim razstaviščem v Ljubljani vzpostavlja tudi novo polje povezovanja in sodelovanja. Prostor, katerega narava je odprta in nestalna, ne želi biti le prostor izmenjave med lokalno in mednarodno sceno (planiran je rezidenčni program), ampak stremi tudi k dejavnemu odzivanju na trenutne okoliščine. Prav zaradi takšne vizije je bilo razstavišče prepoznano kot primerno za to pred mesecem zaključeno razstavo.
Vsem trem predstavljenim umetnicam je skupno, da so bile finalistke (in zmagovalka) letošnje nagrade skupine OHO(nominiranci so mladi vizualni umetniki do 40. leta starosti; četrta nominiranka Živa Božičnik Rebec (1991) na razstavi ni sodelovala zaradi osebnih razlogov). Zaradi pandemije COVID-19 so bili organizatorji omenjene nagrade primorani sicer že tradicionalno skupinsko razstavo v Galeriji P74 odpovedati, kot odziv na to pa so se v Fundaciji ULAY odločili, da svoj prostor v znak podpore in v želji, da umetnice vendarle v živo predstavijo svoje projekte, ponudijo izbranim ustvarjalkam. Razstava ni bila kurirana. Kot je povedala vodja fundacije ULAY Hana Ostan Ožbolt: »Razstava v drugem prostoru in drugačnih okoliščinah ni bila in niti ni želela biti razstava nagrade skupine OHO, saj se je ta z razglasitvijo zmagovalke nagrade zaključila.« Ustanovitelj in organizator same nagrade ter umetniški in poslovni direktor zavoda P. A. R. A. S. I. T. E. Tadej Pogačar je v izjavi za javnost tudi poudaril, da razstava OH OH OH ni povezana z nagrado in da niso bili obveščeni o nameri glede priprave razstave.
Sklop del, ki je zavoljo svojega formata nekoliko drugačen od drugih dveh, je serija videov BVG (BVG 1, BVG 2, BVG 4, BVG 5 in BVG 8). Na njih so posneti performansi/akcije Nike Ham, ki so se v času snemanja odvijali na postajah berlinske podzemne železnice (BVG) . Posamezni posnetki trajajo največ dobro minuto in pol. V performansih avtorica nastopa s kratkimi koreografijami, te pa so sestavljene le iz nekaj gibov, ki se v času posnetka večkrat ponovijo. Koreografije so nam na ogled z gledišča nadzornih kamer U-bahn postaj, na posnetkih pa vidimo avtorico, ki s svojim telesom in gibi označuje svoj prostor. S kotom nadzorne kamere opozarja na stalno prisotnost nadzornega sistema. Ta je v mnogih točkah podoben panoptikonu, ki je bil nočna mora Benthamovih kritikov, mi pa smo ga navajeni do te mere, da smo ga brez težav vključili v ozadje svojih vsakodnevnih opravil. Brez zavestnega udejstvovanja tega sistema največkrat sploh ne zaznamo, kljub temu pa stalna prisotnost potencialnega opazovalca ali več njih vpliva na vedenje tistih, ki so gledani in nadzorovani. V primeru omenjenih performansov so opazovani avtorica in potniki podzemne železnice, umetnica pa je edina iz množice potnikov, ki se zave prisotnosti kamer in se jim ne ukloni s predvidljivim obnašanjem. Nadzorni sistem uporabi za dokumentacijo lastnih performansov in mu s tem odvzame smisel ter hkrati moč. Vajeti vzame v svoje roke, ne podredi se predpisanemu sistemu delovanja, nevidnega obiskovalca opazi in izkoristi v svoj prid. Pravi, da to stori vselej, pred kakršnimikoli kamerami, posnetke pa si prilašča in jih spreminja v lastna izrazna sredstva.
Performansi na berlinskih železniških postajah pa ne predstavljajo začetka avtoričinega tovrstnega ustvarjanja. S svojim nastopanjem pred kamerami je začela že, ko je opravljala delo čuvajke v ljubljanski Moderni galeriji. Tam je najprej delčke posnela kar s svojim mobilnim telefonom, nato pa je pridobila posnetke nadzornih kamer v galeriji. Njeni posnetki so prvič postali javni leta 2017, ko se je umetnica prijavila na poziv Aksiome. Najprej je projekt poimenovala Squat, nato pa ga je preimenovala v Ples z Benthamom (po ustvarjalcu panoptičnega načela Jeremyju Benthamu). Pred nadzornimi kamerami je nastopala tudi v drugih muzejih npr. v dunajski Albertini, Muzeju Salzburg in muzeju Urban Nation v Berlinu. Novejši posnetki z BVG postaj se tako od prejšnjih razlikujejo predvsem po dogajalnem prostoru. V razstavljenem primeru je umetnica nastopala v odprtejšem javnem prostoru, zato so bile akcije bolj gverilske narave in ni bilo potrebnega vnaprejšnjega dogovarjanja z varnostniki ter nadrejenimi kot pri prej omenjenih kulturnih inštitucijah.
Od prisvajanja prostora pa k prisvajanju pravice do lastnega glasu. Druga od treh predstavljenih umetnic je Đejmi Hadrović, ki s svojo serijo del Zahida is a feminist prevprašuje vlogo feminizma na območju Balkana. Tematika je predstavljena s serijo fotografij, ob njih pa so na grobem papirju na neposreden način opisane osebe na fotografijah in njihove zgodbe. Na fotografijah se največkrat pojavijo umetnica sama, njena mama in babica Zahida. Fotografija, ki dobro povzame sporočilo projekta, je portret Zahide. Ob sliki je zapisano, da je bila ta v svoji vasi obtožena promiskuitetnosti zavoljo svoje drugačne frizure, medtem ko so se drugod dolgolasi hipiji že brezskrbno drogirali. Ob opisovanju žensk in njihovih zgodb, ki so pogojene z njihovim dogajalnim prostorom – Balkanom, se avtorica oddalji od prevladujočega narativa zahodnega belega feminizma in opozori na usode teh žensk, ki so bile skupaj s svojimi življenjskimi zgodbami spregledane. Njihovo okolje narekuje tudi specifično vrsto težav, s katerimi so se bile primorane spopasti, njihovi boji pa so bili vsaj večinoma spregledani. Projekt Zahida is a feminist se je sicer pričel spontano na dopustu v Bosni in Hercegovini, avtorica pa je zaradi dostopnosti in finančnih razlogov vanj vpletla kar svoje družinske člane (tudi zato, ker so ti želeli podpirati ustvarjanje hčere in vnukinje). Nekatere zgodbe je avtorica poznala že prej, spet druge pa je odkrila ob snovanju svojega projekta. S svojo serijo fotografij in kratkimi opisi tako vrne glas zapostavljenim, »izbeza« jih iz margin in anonimnosti. Z deli tako najprej priznava njihov obstoj, nato pa njihove intimne bitke. S tem jim da moč, da svoje zgodbe predstavijo iz svojega zornega kota, ki pa niso nujno v skladu s predstavami zahodnega sveta. Tako Zahida ni zgolj največkrat upodobljena oseba na fotografijah; z zadnjim delom avtorica pove, da je Zahida simbolična predstavitev nepismene ženske, ki ni zgolj to – nepismena ženska, temveč je tudi oseba, ki je prestala mnoge življenjske stiske in kljub temu preživela.
Avtorico je tematika feminizma v islamu začela zanimati po končanem študiju v Linzu. Za raziskovanje na tem področju se je odločila iz preprostega razloga: ker je o tem vedela bore malo. Sprva je to tematiko odkrivala z branjem Leile Ahmed, avtorice Woman and Gender in Islam, nato pa je raziskala še umetnice, kot so Rewinda Omar, Shirin Neshat, Shadi Ghadirian in Lido Adbul, te pa so korenito vplivale na njeno delovanje. Delo je pri prvi predstavitvi kurirala Schink Dagmar, Đejmi Hadrović pa je projekt predstavila tudi pred umetnikom Chirstopom Nebelom in feministično aktivistko Gitti Vasicek, ki sta takšno ustvarjanje sprejela z odprtimi rokami. Univerza v Linzu je delo okronala za najboljši projekt, kar je avtorico še dodatno spodbudilo, da je nadaljevala s projektom.
Tretja umetnica, ki se je predstavila, pa je Živa Drvarič. Razstavljeno serijo Reflections sestavljajo tri dela v tehniki sitotisk na platno. Za to tehniko se je odločila med drugim tudi zato, ker je sam proces ustvarjanja sitotiska sicer zelo kontroliran in zahteva natančnost, z uporabo negrundiranega platna pa je mogoče proizvesti nepričakovane rezultate. Tako je že pri uporabi tehnike prisotna igra in kontrast – kontrast med nadzorom in eksperimentom. Serija je razdeljena na črno-bel diptih večjih dimenzij in manjšo sliko. Gre za svetlobne refleksije, ki nastopajo na podlagah, kot so roke in obraz. Poleg kontrasta v omenjeni likovni prvini pa nas v diptihu nagovarja še tretji element: tehnologija oz. telefon. Pri tem ni jasno, kaj točno je vir svetlobe, igra svetlobe in sence preko samega izraznega sredstva pa tako preide na samo vsebino.
Avtorica je navdih za takšne refleksije iskala v vsakdanjem življenju, ko je beležila spontane momente s svojim fotografskim aparatom. Sama pravi, da je takšna igra nasploh ena od njenih osebnih fascinacij, ki jo spremlja že precej časa. Tematika se ji zdi zanimiva, ker vsebuje elemente minljivosti in spremenljivosti, vezana pa je na čas in prostor. To je vsekakor vidno tudi pri njenih razstavljenih delih. Podobe so sicer zaradi svoje tehnike prikazane skorajda na poetičen način, vseeno pa so predstavljena vsakdanja opravila, ki so vezana na uporabo tehnologije, zato jih je možno navezati na razmišljanje o trenutnem družbenem stanju, ki pogojuje vsakdan, prepojen z digitalizacijo. Sama poetika predstavljenega tako dopušča prostor za razne vtise in interpretacije, zato tudi pravi, da je izbrala podobe, ki so v njej sprožile impulz misli, kar se lahko zgodi tudi v gledalcu, a morda ne nujno v isti smeri, opirajoč se na iste asociacije. Odprta možnost interpretacij pa je po umetničinem mnenju tudi rdeča nit njenega celotnega ustvarjanja, ki ga sicer ne dojema kot statičnega, temveč kot proces nenehnega nadgrajevanja in preoblikovanja, zato so njena dela vedno v določeni relaciji in jih ne razstavlja nujno takoj po obdobju snovanja. Uporabi jih torej v določen namen, ko so usklajena z njenim tokom misli in eksistenčnimi vprašanji.
Na razstavi predstavljena dela treh umetnic so raznolika; vsaka na svoj način, v svojem izbranem mediju prevprašujejo različne teme. Eklektični miks intimnih zgodb v delih Đejmi Hadrović, poetičnih iger svetlobe in teme Žive Drvarič ter igrivih performansov Nike Ham ponuja majhen in delen, a vsekakor pester vpogled v delovanje umetnic mlajše generacije. Te so na naši sceni še kako prisotne.
OTVORITEV, 6. julij 2020
Foto: Lea Topolovec
Recenzija: Katarina Bogataj
Lektura: Maja Kovač
Dodaj odgovor