Piše: Katarina Bogataj
Od 9. julija do 9. avgusta se v Kranju odvija KAOS 2020, že tretji mednarodni festival sodobnega kolaža v organizaciji Layerjeve hiše. V Stolpu Škrlovec se s samostojno razstavo predstavlja tudi diplomantka Akademije za vizualne umetnosti Lara Papov. Ideja za njeno delo – instalacijo fotografskega kolaža z naslovom When You See Me Again It Won’t Be Me – je žirijo tako navdahnila, da so na osnovi tega zasnovali mednarodni odprti poziv O jutri, ki z deli 39 umetnikov podpira in širi umetničin koncept razmisleka o tem, kaj nam bo prinesla nepredvidljiva prihodnost.
Koncept 7-delne razstave je umetnica izoblikovala na temelju preizpraševanja vloge, ki jo dandanes opravljajo množično producirane vizualne podobe. V tem prenasičenem svetu so se naši možgani sposobni osredotočiti na vedno manjše enote – v skrajnem primeru zgolj na neke fragmente in detajle, ki tako ali drugače pritegnejo naš vse krajši razpon pozornosti, ostale informacije pa preprosto popačimo ali celo zanemarimo. Tisto, kar ostane, uporabimo za nadaljnje dopolnjevanje slike o lastni realnosti in sveta okrog nas. Z uporabo tega modela se je avtorica lotila raziskovanja fotografskega opusa svojega starega očeta, znotraj katerega je poiskala lastne elemente zanimanja in se usmerila na njih. Pri tem si je zastavila vprašanje, če se preko teh fotografij pomen prenaša naprej v točno tej zastavljeni obliki ali se preoblikuje v nekaj drugega? Kaj je razlog vmesnega procesa selekcije podatkov? Se posnetku odvzame prvotni pomen in skozi oči drugih opazovalcev dodaja nov, drugačen od avtorjevega? Ali je posnetek končni produkt z zaključeno interpretacijo ali se izpopolnjevanje le-te lahko nadaljuje? Kaj nam fotografija pravzaprav še lahko nudi?
Pri procesu prenašanja informacij od enega do drugega prihaja do komunikacijskih šumov, ki vplivajo na modifikacijo sporočilnosti. Umetnica razmišlja o tem, zakaj njo zanimajo specifični podatki ali fragmenti, druge pa presliši ali spregleda … V dotičnem primeru je družinsko dediščino aktualizirala z reinterpretacijami v lastnem umetniškem jeziku ter jo kot takšno predstavila širšemu občinstvu, želela pa je izpostaviti, da točno ta proces sprejemanja vsebin vsak drugače in svojstveno ponotranja. Primarni namen torej ni bil zgolj selekcija in konstruiranje zasebne zavesti, temveč predrugačenje že obstoječe dediščine za ponovno obravnavo (t. j. izpostaviti drugačen način gledanja, v drugem času in s konkretnimi intervencijami).
Iz želje po obnovitvi in nekakšni posodobitvi ujetih spominov se je Lara odločila, da se z aplikacijo sodobnih tehnoloških sredstev (digitalizacijo, obrezovanjem, povečevanjem, dodajanjem in odvzemanjem barve/elementov …), uporabo različnih materialov ter vključitvijo komponente prostora dotakne vprašanja, kako se naše dojemanje fotografij spreminja glede na njihov prenos iz fotoalbuma v specifičen prostorski ambient. V svoji zdaj že prepoznavni maniri majhnih, a nikakor ne zanemarljivih intervencij, sestavljanja fragmentov ter raziskovanja medprostora,[1] kot npr. pri projektih Stvarjenje Adama (2016), Self-portrait (2016), Princeska na zrnu graha (2017) ali seriji neznanih lokacij (2018), se je lotila tudi pričujočega site-specific projekta. Vse enote se med seboj povezujejo z izbranimi elementi in atributi (konstrukcijo, vsakodnevnostjo, materialnostjo …), ki še dodatno naglašujejo središče avtoričinega zanimanja: Kako je fotografija umeščena v specifičen kontekst? Kako se naša percepcija posnete fotografije spreminja sorazmerno s potekom časa (in spremembo prostora)? Kdaj in komu nekaj popolnoma vsakdanjega, kot so npr. okna hiš v domačem kraju, komarniki na počitniški prikolici ali travnate površine, vzbudi asociacije?
Z izpostavitvijo detajlov in motivov, ki so jo ob pregledovanju domače zbirke pritegnili, je avtorica izoblikovala zasnovo instalacije. V mediju fototransferja je na inoks ploščo prenesla povečano fotografijo nekdanjega rdečega mostu pri Čebelici (kot ga poznajo Kranjčani). Na levi strani je poudarjen tovornjak, ki se mu približuje osamljeni sprehajalec, vse ostalo pa je izbrisano oz. prekrito z modro barvo. Element mostu se še enkrat ponovi, tokrat s poudarkom na reprezentaciji v prostoru. Na osnovi izbrane fotografije se je umetnica osredotočila na tri mostove, ki so pritegnili njeno oko. Most, ki je sicer nekaj trdnega, je opredmetila na netrdnem in prozornem materialu – PVC foliji. Pozorna je bila tudi na perspektivo, v kateri je bila fotografija narejena, zato je za imitacijo zornega kota folijo dvignila na primerno raven – pod strop. Element konstrukcije je ponovila v uporabi profilov za knauf stene ter s tem poustvarila poletni pogled na prikolico s komarnikom in brisačo. Ker je želela gledalca opozoriti na to, da je pri instalaciji bolj pomembna sama ideja elementov kot pa njihova konkretna manifestacija, je okno prikolice obdala z dejanskim okenskim tesnilom in s tem poudarila nematerialnost upodobljenih objektov.
Larin dedek je s sestavljanjem posnetih fotografij tudi sam ustvarjal tako rekoč svoje »kolaže«. Izbrano črno-belo fotografijo je umetnica ponovno ločila na črn in bel posnetek, pri čemer je uporabila mrežo, ki ponazarja filter (ki bi lahko simuliral tudi prej omenjeni šum), skozi katerega gledalec opazuje razstavljeno fotografijo. Ni pomembno, kaj je avtorico privedlo do izbora prav teh posnetkov in prezentacije na prav ta način; gledalcu je zgolj ponudila serijo predmetov, na osnovi katerih bo to, kar zazna ali prezre, njegova lastna odločitev. Podobno je tudi s fotografijo gole ženske, katere okolico prekriva umetna trava, in z zloženo rjuho na visokem podstavku – ta je potiskana z množico oken, ki ob izbrisu vsega, kar jih obdaja, tvorijo unikaten vzorec.
Najbolj interaktiven del, ki ga je umetnica načrtovala s konkretno mislijo na gledalca, se nahaja v kotu Škrlovca; tja je namestila vogalno sobo oz. idejo le-te. Metasoba, sestavljena iz zapiskov, stikal, kablov, prenosne televizije in še česa, ne izpostavlja konkretno specifičnih predmetov in njihove zgodovine, temveč to, da le-ti obstajajo na sami fotografiji (kar pomeni, da pripadajo preteklosti), hkrati pa tudi v času in prostoru, ko si posamezni obiskovalec razstavo ogleduje (torej v sedanjosti). Ker se umetnica sprašuje o ideji neke realnosti, je kot logičen zaključek tega procesa ustvarila neko novo realnost vogalne sobe ter s tem ponovila idejo realnosti v prostoru, času in entiteti. Gledalec torej iz prepognjenega potiskanega papirja na dvignjenih profilih dobi lastno idejo sobe in si na osnovi tega, kar vidi, začne graditi svojo realnost.
Na pričujoči razstavi fokus umetničinega zanimanja torej niso posamezni elementi instalacije, temveč ideja le-teh ter proces njihovega povezovanja in interpretacij. Na način, kot se v podobnih ali spremenjenih oblikah ponavljajo uporabljeni elementi (npr. konstrukcija, mreža …), se spreminja in sproti oblikuje tudi misel vsakega posameznika. Avtorica je iz uporabljenih elementov naredila umetnino, iz katere individuum vzema svoje motive in jih interpretira dalje. Vsak obiskovalec razstavo lahko gleda drugače ter ob tem doživlja drugačne miselne procese in občutke. V tem smislu je pomenljiv tudi naslov When You See Me Again It Won’t Be Me, saj direktno odraža konceptualno žarišče umetničinega razmisleka.
[1] Umetnica »medprostor« razume kot prostor, znotraj katerega se dogaja proces spremembe (torej neki vzorci, ki prehajajo iz enega stanja v drugo – vprašanja o bližini in oddaljenost, prisotnosti in odsotnosti, vklučitvi in izključitvi).
Avtor fotografij: Gregor Rozman
Recenzija: Monika Jerala
Lektura: Zala Vidic
Dodaj odgovor