Artfiks – Portal za kulturne odvisnike

[Artfiks seminar] KATARINA RICHTER: Nikola Božidarević, stilni profil

Piše: Katarina Richter

Nikolo Božidarevića je v študiji leta 1917 prvi jasneje definiral Karl Kovač. Z raziskovanjem je nadaljeval Ljubo Karaman in ponudil odgovore na vprašanje mojstrovega bivanja v Italiji. Kot glavne je izpostavil vplive Vittoreja Carpaccia in bratov Vivarini ter Crivelli. Kruno Prijatelj je že leta 1968 namignil, da je Božidarević poznal tudi delo Pietra Perugina in Bernardina Pinturicchija, tej tezi pa sta se kasneje podrobneje posvetila Vladimir Markovič in Iris Rupnik. Še pred njima je tudi Joško Belamarić v članku leta 1994 poudaril pomen tega slikarja, ki je kot protagonist svoje dobe vključen tudi v preglede hrvaške renesančne umetnosti.

Za znanje o Božidareviću je ključna študija Karla Kovača. Pred njo je bila legendarnemu mojstru nekritično pripisana množica del, Kovač pa je opozoril na obstoj močne lokalne slikarske šole ter predstavil avtorje, ki so delovali v drugi polovici 15. ter v začetku 16. stol. Na ducate del je povezal z mojstri in tako začel s proučevanjem dubrovniške slikarske šole, katere vrhunec predstavlja prav Božidarević. Tudi njegovo delo in življenje je osvetlil s pomočjo arhivskih podatkov in ga povezal z imenom Nicolaus Ragusinus (KOVAČ 1917, pp. 16–18).

Božidarević prihaja iz slikarske družine kot sin znanega slikarja Božidarja Vlatkovića. Znanje si je pridobival tako doma kot na tujem. Njegovo popotovanje po Italiji ter lokacije, kjer je deloval, so nam v grobem znane, a nedokumentirane. V dubrovniških arhivih se prvič pojavi leta 1476 kot učenec Petra Ognjanoviča. Kmalu je svoje izobraževanje nadaljeval v Benetkah, kjer so nanj vplivali zlasti Vittore Carpaccio ter brata Vivarini. Zatem je odšel v Marche, kjer je prišel v stik z delom bratov Crivelli. Preden se je leta 1494 vrnil v Dubrovnik, naj bi  preživel nekaj časa tudi v Rimu. Njegova prisotnost tam ni dokumentirana, jo pa podpirajo vplivi slikarstva Pinturicchia in Perugina. Božidarević je po povratku v Dubrovnik sprva sodeloval z očetom, zatem pa tudi sam postal cenjen mojster. Njegovo življenje nam ni več popolna uganka, žal pa imamo glede ohranjenosti njegovih del manj sreče, saj so se nam do današnjega dne ohranila le štiri (KOVAČ 1917, pp. 20–23; KARAMAN 1933, pp. 164–165; HÖFLER 1989, p. 309; BELAMARIĆ 2001, p. 122; FISKOVIĆ 2004, p. 184).

Najstarejše ohranjeno Božidarevićevo delo je Bundićev triptih z začetka 16. stoletja. Na njem je upodobljena Marija z Detetom v družbi svetnikov. Hrani ga muzej dubrovniškega dominikanskega samostana. Drugo ohranjeno delo je leta 1513 naročeno Oznanjenje za dominikansko cerkev sv. Nikolaja na Lopudu, ki se danes ravno tako nahaja v dubrovniškem dominikanskem samostanu. Na predeli oltarne slike je v osrednjem polju upodobljena jadrnica naročnika Marka Kolendića, lopudskega ladjarja, ki jo varujeta Marija in sv. Nikolaj. Ostali štirje prizori na predeli so povezani z dominikanskim redom. Tudi tretje ohranjeno delo je datirano z letnico 1513. Marijo z Detetom (Pala Đorđić) spremljajo svetniki, v desnem kotu je umeščen tudi donatorski portret Orsata Đorđića. V trikotnem zatrepu oltarne slike je prizor Snemanja s križa. Tudi to delo hrani dubrovniški dominikanski samostan. Najkasneje nastalo Božidarevićevo ohranjeno delo je poliptih Marije z detetom in svetniki (1517), namenjen dubrovniški cerkvi sv. Marije na Dančah, kjer se nahaja še danes.

Pred t. i. zlato dobo je bilo za umetnostno produkcijo v Dubrovniku značilno spoštovanje tradicije. Zahtevnih naročnikov je bilo manj, avtorji pa so pogosto sledili slogu svojih predhodnikov ter delavnic, posledično pa je bilo tudi manj inovacij (BELAMARIĆ 1994, p. 123). Höfler piše o treh slikarskih generacijah v Dubrovniku, izmed katerih je najpomembnejša zadnja. V času sprememb konec 15. in začetek 16. stol. so bili za dubrovniško slikarstvo ključni trije protagonisti: Vicko Lovrin, Mihajlo Hamzić ter Nikola Božidarević. (HÖFLER 1989, pp. 306–317). V tem obdobju je prišlo do tolikšnega razcveta v slikarstvu, da so ok. 1480 slikarji celo ustanovili lasten ceh. V zlati dobi slikarstva so v mesto prihajali sočasni slikarski vplivi iz Benetk, saj so v delih iz prve polovice 15. stoletja vidni vplivi beneškega trečenta, proti koncu stoletja ter v začetku 16. pa so prispeli sveži vplivi bratov Vivarini in Crivelli. Božidarević je postal uspešen slikar prav zato, ker mu novosti iz italijanskega slikarstva niso bile tuje, hkrati pa je znal ugoditi visokim pričakovanjem naročnikov. (KOVAČ 1917, pp. 21–22; KARAMAN 1933, pp. 162, 168; PELC 2007, p. 475). Božidarevićevemu slogovnemu razvoju je sicer težko slediti, saj so vsa ohranjena dela nastala po njegovi vrnitvi v Dubrovnik, ko je že bil izoblikovan slikar. Čeprav se je večinoma izobraževal v Italiji, so zanj prav tako pomembni dubrovniški vplivi. Še po vrnitvi domov je sodeloval pri očetovih naročilih, tako pa bi se lahko močneje navzel tradicionalnih prvin, kot je npr. zlato ozadje. Iskanje zgodnjih očetovih vplivov v njegovih delih žal onemogoča dejstvo, da nimamo ohranjenih Vlatkovićevih del (KOVAČ 1917, p. 22; MARKOVIĆ 1987, p. 173; GAMULIN 1991, p. 49).

 
Vicko Lovrin, Poliptih sv. Mihaela, 1509-1510
 
Mihajlo Hamzič, Triptih sv. Nikolaja, 1512

 

Kot razgledan avtor se je Božidarević zavedal sočasne produkcije na zahodni obali Jadrana, a je bil namenoma tudi tradicionalen, saj je zavedno slikal oltarne poliptihe, ki na prvi pogled močno spominjajo na bizantinske. Karaman njegov slog prej pripisuje zavestni odločitvi kot provincialni zaostalosti. Slogovne razlike v posameznih delih kažejo njegovo vsestranskost, razložljive so tudi kot preference posameznih naročnikov. Hkrati se je pomembno zavedati, da so štiri ohranjena dela tipološko povsem različna, kar vpliva tudi na njihovo primerjavo (KARAMAN 1933, pp. 165–166, BELAMARIĆ 1994, pp. 126, 130).

V beneškem okviru je za Božidarevića pomemben vpliv delavnice Vivarinijev. Ta je obdržala osnovne značilnosti tradicionalnega poliptiha, kot je nizanje figur na zlatem ozadju, novosti pa so prisotne predvsem pri modelaciji. Figure so naslikane vse natančneje, a mehkejše. Svetniki so tradicionalno ločeni na več lesenih plošč, a se kljub temu povezujejo okrog Marije. To velja tudi za Bundićev triptih. Pri njem prevladuje zlata barva, ki je značilnost tako lokalne kot beneške tradicije, hkrati pa sta zanjo značilni tudi simetričnost in trodelni format oltarne slike. Kontrast zlati barvi, ki je lahko napačno interpretirana kot znamenje slogovne zaostalosti, predstavljajo sodobno naslikane figure. Izstopajo njihova plastičnost, mehkoba in sproščenost, ki so prej kot za dubrovniško slikarstvo značilne za Italijo. Kljub mehkobi so gube oblačil nekoliko trše kot pri ostalih Božidarevićevih delih. Božidarević se je trudil svete osebe individualizirati tudi z realističnimi podrobnostmi, npr. kvalitetno naslikanim modelom mesta v rokah sv. Blaža. Zaradi masivnega oblikovanja figur je bil kot slogovni vpliv predlagan tudi Antonello da Messina, ki je nekaj časa deloval v Benetkah (KARAMAN 1933, pp. 162, 166; HÖFLER 1989, p. 310; PELC 2007, p. 471). Iris Rupnik je izpostavila umbrijski motiv pri Mariji z detetom. Medtem, ko je za beneško slikarstvo značilno, da dete pije mleko ali prislanja svoj obraz ob Marijinega, na Božidarevićevi sliki dete blagoslavlja, kar je umbrijsko-rimska značilnost (RUPNIK 1991, pp. 190–191).

Nikola Božidarević, Bundičev triptih, zač. 16. stol.

 

Antonio Vivarini in Giovanni d’Alemagna, Poliptih s sv. Sabino, 1443

 

Antonello da Messina, Rekonstruirani triptih Marije z detetom, ok. 1470-1475

Lopudsko Oznanjenje z močnim vplivom Pinturicchia in Perugina velja za najbolj renesančno vplivano izmed Božidarevićevih del. Zadržana Marija in Gabrijel si z Bundićevim triptihom delita plastičnost, voluminoznost in detajlno izdelano draperijo, posebnost pa najdemo v njunem ozadju. Tam se nahaja krajina z renesančno ložo, še globje v krajini pa se nahaja mesto s stolpom. Umbrijski vplivi so najizrazitejši prav v oblikovanju arhitekture in krajine, Božidareviću pa so doprinesli tudi mehkobo, melanholičnost ter ljubkost obrazov, medtem ko sta količina pozlate in bogastvo ornamentov dubrovniški značilnosti (MARKOVIĆ 1991, pp. 186–187; PELC 2007, pp. 469–471). Perspektivično upodobljen arhitekturni del ozadja je povezljiv s Pinturicchiovim vplivom. Njegovo delo je Božidarević verjetno spoznal v Rimu, kjer je Pinturicchio ravno v tem času (ok. 1485–1495) izvajal večja naročila in je gotovo potreboval večje število sodelavcev, med katerimi bi lahko bil tudi Božidarević. To trditev naj bi dodatno podkrepile motivne podobnosti s poslikavo kapele della Rovere. Ozadje je res koncipirano na podoben način, vendar pa je Marković izpostavil tudi podrobnost s prizora Sv. Hieronima. Lobanja ob klečečem očaku je poudarjena z neravnim delom krajinskega ozadja za njo, ki je povišano in zaobljene oblike, da jo obkroža. Marković je to podrobnost povezal z jajčasto obliko grma, ki se na Božidarevićevem Oznanjenju nahaja v ozadju med Marijo in angelom, čeprav med njima ni očitne podobnosti (MARKOVIĆ 1991, p. 186). Pri lopudskem Oznanjenju najdemo tudi povezave s Peruginovim Oznanjenjem iz leta 1489. Stebri v ozadju Božidarevićeve slike so skoraj identični Peruginovim, podobnost pa najdemo tudi med likoma Boga Očeta, kjer izstopa enako oblikovana brada. Boga Očeta obkrožajo glavice angelčkov, kakršne se nahajajo na Peruginovih delih, motiv pa je značilen tudi za Pinturicchia, npr. pri Oznanjenju v vatikanskem Appartamento Borgia (RUPNIK 1991, p. 192).

Nikola Božidarević: Oznanjenje, 1513

 

Pinturicchio, Marija na prestolu s svetniki, Kapela della Rovere, ok. 1489-1491

 

Pietro Perugino, Oznanjenje iz Fana, 1488-1490

 

Pinturicchio, Oznanjenje, Appartamento Borgia, 1492-1494

 

Pala Đorđić je slika tipa sacra conversazione. Kvalitetno modelirane figure se nahajajo na skupni tabli, kar dodatno vzpostavlja odnos med njimi ter z Marijo, a se zdijo rahlo nagnetene v nizek prostor. Ne ostane veliko prostora za jasno oblikovano ozadje, a čez ramena svetnikov vseeno kukajo deli pejsaža. Umestitev Marije ter način, kako ji ogrinjalo visi čez roko in se ji v naročju usede v ravno linijo, sta enaka tisti na Bundićevem triptihu. Delo sicer prevzema Pinturicchijeve elemente, natančno izrisani brokatni vzorci pa namigujejo na vpliv bratov Crivelli (KARAMAN 1933, p. 167; MARKOVIĆ 1987, p. 170; HÖFLER 1989, p. 311; PELC 2007, p. 473). Iris Rupnik je opozorila tudi na tip kape na glavi sv. Julijana, saj je prav tako pokrivalo moč videti na Pinturicchiovih poslikavah Appartamenta Borgia, sicer pa je značilna za tisti čas in za krog Perugina in Pinturicchia (RUPNIK 1991, p. 192).

Nikola Božidarević: Pala družine Đorđić, 1513

 

Vittore Crivelli, Madona iz Sarnana, ok. 1480-1490

 

Najkasneje nastalo ohranjeno delo Božidarevića velja za najkompleksnejše. Marija z detetom in svetniki iz dubrovniške cerkve na Dančah se kot trodelni poliptih s predelo in polkrožnim zaključkom vrača k tradicionalni obliki. Ozadje stranskih polj se vrne k tradicionalni zlati barvi. Figure so tako kot na ostalih Božidarevićevih delih odete v zlate brokate. Med prizori s predele je najbolj zanimiv prizor sv. Jurija, saj je nastal po vzoru Carpacciovega (1502) v Scuoli di San Giorgio degli Schiavoni. To podpira trditev, da je Božidarević ohranjeval stike v Benetkah tudi po povratku v Dubrovnik. Tudi polje s sv. Martinom je najbrž nastalo pod vplivom Carpaccia in njegove upodobitve za zadarsko katedralo (ok. 1496). Na tem delu so tudi vplivi Pinturicchia in Perugina, ki so vidni predvsem pri krajinskih ozadjih posameznih prizorov (KARAMAN 1933, p. 167; HÖFLER 1989, p. 312; PELC 2007, p. 473). Vpliv bratov Crivelli je najmočnejši prav na tem triptihu. Viden je v obilici pozlate, zaradi katere je delo delavnice Crivelli pogosto definirano kot napol bizantinsko, ter pri detajlu gostih nizov angelskih glavic in dekorativnosti Marijinega prestola  (KARAMAN 1933, p. 165).

Nikola Božidarović: Poliptih Marije z detetom in svetniki, 1517

 

Vittore Carpaccio, Sv. Jurij v boju z zmajem, 1502

 

Vittore Carpaccio, sv. Martin, osrednja tabla Poliptiha sv. Martina, ok. 1480-1490

 

Mojstrstvo Nikole Božidarevića se skriva v kombiniranju tradicionalnih motivnih in slogovnih prvin s sočasnimi, s katerimi je osvežil likovno umetnost v Dubrovniku. Zaradi kvalitetne domače produkcije sta se prihod večjega števila tujih mojstrov in del v Dubrovnik ter posledično izpodrivanje domačih mojstrov začela šele ok. 1520, s tem pa se je zlata doba slikarstva in ravnovesja med tradicionalnimi ter novimi vplivi iz Italije končala. Tekom 16. stoletja je dubrovniško slikarstvo izgubilo na kvaliteti in se čedalje bolj približevalo obrtnemu imitiranju beneških avtorjev (KOVAČ 1917, pp. 17–18; KARAMAN 1933, pp. 161, 168; FISKOVIĆ 2004, p. 184; PELC 2007, pp. 468, 475).

 

Naslovna fotografija: Nikola Božidarević, maketa Dubrovnika v rokah sv. Blaža, detajl z Bundičevega triptiha.

 

Literatura

  • Joško BELAMARIĆ, Nikola Božidarević, Prilozi povijesti umjetnosti u Dalmaciji, XXXIV/1, 1994, pp. 121–137.
  • Igor FISKOVIĆ, Figuralne umjetnosti renesansna doba doba u Hrvatskoj, Hrvatska renesansa (Zagreb, Galerija Klovićevi dvori, 26. 8.–21. 11. 2004; Château d’Écouen, Musée national de la Renaissance, 8. 4.–12. 7. 2004, ed. Miljenko Jurković), Zagreb 2004, pp. 157–196.
  • Grgo GAMULIN, Bogorodica s djetetom u staroj umjetnosti Hrvatske, Zagreb 1991.
  • Janez HÖFLER, Die Kunst Dalmatiens : vom Mittelalter bis zur Renaissance (800-1520), Graz 1989.
  • Ljubo KARAMAN, Umjetnost u Dalmaciji. XV. i XVI. vijek, Zagreb 1933.
  • Karl KOVAČ, Nikolaus Ragusinus und seine Zeit. Archivalische Beiträge zur Geschichte der Malerei in Ragusa im XV. und der ersten Hälfte des XVI. Jahrhunderts, Jahrbuch des Kunsthistorischen Institutes der K. K. Zentralkommission für Denkmalpflege, XI, 1917, pp. 1–94 (Beiblatt).
  • Vladimir MARKOVIĆ, Slikarstvo, Zlatno doba Dubrovnika. XV. i XVI. stoljeće (Zagreb, Muzejski prostor, april, maj, junij 1987; Dubrovnik, Dubrovački muzej, julij, avgust, september 1987, ed. Ante Sorić), Zagreb 1987, pp. 169–220, 347–363.
  • Vladimir MARKOVIĆ, Nikola Božidarević u Rimu, Likovna kultura Dubrovnika 15. i 16. stoljeća (Zagreb, Muzejski prostor, 18.5. – 20. 5. 1987, Igor Fisković), Zagreb 1991, pp. 184–189.
  • Milan PELC, Uspomeni Cvita Fiskovića, Zagreb 2007 (Povijest umjetnosti u Hrvatskoj).
  • Kruno PRIJATELJ, Dubrovačko slikarstvo XV.–XVI. stoljeća, Zagreb, 1968.
  • Iris RUPNIK, Umbrijski elementi u djelu Nikole Božidarevića, Likovna kultura Dubrovnika 15. i 16. stoljeća(Zagreb, Muzejski prostor, 18.5. – 20. 5. 1987, Igor Fisković), Zagreb 1991, pp. 190–193.

 

Viri fotografij:

Recenzija: Katarina Bogataj

Posted

in

by

Ana Jazbec

Tags:

Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Dostopnost