Piše: Eva Žibert
Avtorska predstava Psiho, ki je bila premierno uprizorjena 27. marca 2019, dobi danes v postkorona antiproslavnih protestniških časih nove vzporednice in pomisleke o kapitalističnem življenju, v katerega smo vpeti. Režiser Jaša Koceli, skupaj z avtorjem besedila Davorinom Lenkom in igralcem Domnom Valičem, ustvari slovensko verzijo Ameriškega psiha, karizmatičnega control freaka, osamljenega zbiratelja kovancev, ki je voljan moriti ženske, da bi se dokopal do neke resnice življenja, do neke celote samega sebe.
Motiv zbirateljstva, tako kovancev kot fotografij umorjenih žensk in dnevniških dokumentacij v obliki vloga, si lahko razlagamo kot način nadzora in organizacije življenja. To je podkrepljeno tudi v Valičevi igri Patrika, ki tako celovito zaobjame prostor in se poigrava s scenskimi elementi, da bi bili dodatni igralci skoraj že v napoto. Scenografija je sila preprosta, vendar praktična (vsi elementi so v uri in pol dejansko uporabljeni) in čudovito sovpada s Patrikovim značajem. Sodobnost se v scenografijo prikrade s pametnim telefonom, ki je uporabljen kot glasbena komanda in snemalec zvoka, video projektorjem,ki predvaja fotografije Patrikovih žensk in ženske, čaščene na piedestalu, ki je upodobila celo paleto žensk, to je Nataše Barbare Gračner, in kamero na stojalu, v katero serijski morilec navidezno zapisuje svoje misli. Močan motiv dnevniških zapisov, ki je obenem neke vrste zbiranje, zaznamuje začetek monodrame in se pojavlja kot lajtmotiv v celotni predstavi.
Patrikov lik je podobno zaznamoval kostumografijo, ki je minimalistična ter izrisuje natančnega, urejenega in čistega človeka. Ta gre na neki točki sam sebi tako na živce, da bi se najraje dal iz kože, kar igralec prikaže z intenzivnim slačenjem kostuma. Zdi se, da Patrik strmi k popolnosti, perfekcionizmu, ki ga skuša zapolniti z razumevanjem žensk. Slednje se nehajo slepomišiti, igrati idealizirane podobe sebe in maske jim padejo šele ob zavedanju prihajajoče smrti. In prav to resnico, to esenco Patrik išče. Podoben moment najdemo tudi v filmu Vitez teme, kjer Joker pravi nekako takole: »Do you wanna know why I use a knife? Guns are too quick. You can’t savor all the little emotions. You see, in their last moments people show you who they really are.« Vendar, za razliko od Jacka iz filma House That Jack Built Larsa von Triera, v katerem kot arhitekt ob koncu filma le najde material za gradnjo svoje hiše, Patriku njegova metoda spoznavanja resnice ne ustreza. Zdi se, da se Patrikov lik tega ne zaveda, gledalec pa tak občutek dobi, ker je Valič to odlično odigral v navidezni kontroli, ki naj bi jo posedoval. Moderni psiho je upodobljen kot na videz mirna pošast, ki brbota nad gladino, na odru pa ne eksplodira.
Izjemno močan element predstave se mi je zdela luč, ki je dala razmeroma majhnemu prostoru dodatno dimenzijo in razgibala dinamiko med igralcem in sceno. Predstava je bila osvetljena iz štirih, morda celo petih (šestih, če štejemo še projektor!) virov svetlobe. Gledalec se prvič sreča s Patrikom preko video projekcije dnevniških izpovedi, kjer se nam (prvič) predstavi: »Živjo, jaz sem Patrik in bi ti rad nekaj povedal!«, potem vidimo njegovo senco na razdelilni steni, ki že deluje nevarno in daje občutek filma noir s svetlobo za likom in črnim izrisom likove podobe). Zanimiv je tudi prizor, kjer je prižgan samo mrežast lestenec v Patrikovem stanovanju. Glavni lik ga z roko zamaje in dobljeni učinek spominja na plešočo kletko. Morda je prizor celo podoben delu Mone Hatoum The Light Sentence — moja prvotna asociacija med predstavo je sicer bila Svetlobna katedrala Hitlerjevega arhitekta Alberta Speera.
Če sekira, nož in prozorna pelerina aludirata na Ameriškega psiha, najdemo njegovo aktualizacijo v kritiki spletnih omrežij. Tudi Patrik se zaveda sodobne realnosti, da je brez objave dokumentacije o živem dogajanju na Facebooku, Instagramu, kjerkoli pač že, kot da bi ne počel ničesar. Predstava odpira nova vprašanja o zasebnosti in odvisnosti slehernika od vzporedne resničnosti.
V luči burnega začetka leta 2020 se lahko z izolacijo, osamljenostjo in zaprtostjo lika Patrika med štiri stene povsem poistovetimo ter do neke mere sočustvujemo in razumemo brbotajočega zmaja, ki smo ga eni v manjši, drugi v večji meri prepoznali pri samem sebi v času epidemije. Patrik govori o strahu in kako smo pod vplivom tega čustva ljudje hitreje zmanipulirani (ali kako se kriza, v kateri ljudje umirajo in ženske jokajo,[1] izkoristi za osebne podvige) ali pa bolj stopimo skupaj. Medtem smo lahko, ironično, na ponovitvi predstave, ki je potekala med antiproslavo dan pred dnevom državnosti, lahko gledalci slišali bučno žvižganje protestniških piščalk. Poleg tega pa je tudi sama predstava do neke mere politične narave, saj se ukvarja z odnosom moškega do ženske, s položajem ženske v družbi in njeno fizično nemočjo. Patrikova ženska se nikoli zares ne materializira in obstaja samo v fantaziji, od koder tudi izhaja njegova potreba po fotografiji, iskanju spominkov. Kljub temu, da predstava želi problematizirati socialni status ženske v slovenskem okolju, sem se med ogledom zavedala velikega paradoksa. Ženska je predstavljena kot objekt in tudi v obliki občinstva, gledalca potemtakem postavljena v pasivno vlogo, v nasprotju z igralcem, ki ima popolno aktivno nadvlado. Ampak zato je tukaj bodisi pisana bodisi izgovorjena beseda, ki predstavo aktivno oceni in kritizira. Tako se na predstavo ne pozabi, kar bi bil znak pasivnosti, ampak tudi gledalec postane dejaven sogovornik.
Predstavo sem si ogledala v sklopu programa Akademskih oreščkov in portala Artfiks. Poleg ogleda nam je Gledališče Glej omogočilo tudi pogovor z dramaturginjo, igralcem in producentko predstave. Kritika tako povzema tudi nekaj komentarjev in idej, ki smo si jih izmenjali z ekipo Gledališča Glej. Slednji bi se rada še enkrat zahvalila za sodelovanje in čudovit večer!
[1] https://www.dnevnik.si/1042928398, dostop: 10.7.2020.
Naslovna fotografija: Mankica Kranjec
Recenzija: Katarina Bogataj
Lektura: Maja Kovač
Dodaj odgovor