Artfiks – Portal za kulturne odvisnike

[Artfiks seminar] ANDREJA RIJAVEC: Sokol v italijanskem renesančnem slikarstvu

Piše: Andreja Rijavec

V seminarski nalogi je obravnavana simbolika sokola. Skozi krajši zgodovinski pregled se bomo srečali z nekaterimi pisci, ki v svojih delih omenjajo ujede in s prepričanji, ki so nekoč veljala za sokole. Od zgodnjih omemb ujede v času starih civilizacij se kasneje, v stari Grčiji in Rimu, sokolu posveča kar nekaj piscev – podrobneje se bomo spoznali s Plinijevimi in Alijanovimi zapisi. V srednjem veku se s pojavom bestiarijev in krščanstva simbolni pomen sokola še razširi; ptica je zaradi svojih dobrih lastnosti predstavljala vdanega vernika in ponekod celo Kristusa ali Boga. V srednjem veku postane zelo priljubljeno tudi sokolarstvo, zaradi katerega je sokol v povezavi z viteštvom okronan z neustrašnostjo, plemenitostjo in zvestobo.

 

Kratka predstavitev sokola

Sokoli so vrsta ujed, ki je razširjena po celem svetu. Mednje spada več različnih vrst, njihova glavna značilnost pa je močan in ukrivljen kljun za trganje mesa. Sokoli imajo kratek in močan vrat, glava pa je okrogla. Stopala so močna, običajno rumene barve in z ukrivljenimi kremplji, ki služijo pri napadanju in lovljenju plena. Prehranjujejo se v večini s podganami, mišmi, kunci, vevericami, drugimi majhnimi sesalci in pticami. Sokolje oči so velike, navadno rumene, oranžne, rdeče ali rjave, njegov vid pa je izjemno oster. Sokole prepoznamo po njihovem letu – letijo v krogih, jadrajo dolgo časa, ne da bi zamahnili s perutmi.[1] Najbolj znana vrsta sokola je sokol selec (Falco peregrinus), ki je človeku poznan po svoji hitrosti in belem, pegastem oprsju. Selci se prehranjujejo predvsem z drugimi pticami, kot so ptice pevke, obrežne ptice, race in – v mestnih območjih – škorci in golobi. Plen onesposobijo z močnimi udarci s kremplji in s spustom na žrtev, pri katerem lahko presežejo hitrost 300km/h. Prav ta vrsta sokola je na renesančnih slikah največkrat upodobljena med lovom na svoj plen.[2]

 

 

SOKOL SKOZI ČAS

Stare civilizacije

Sokol ima v umetnosti zelo dolgo simbolno tradicijo. Ima veliko pozitivnih lastnosti, ki jih skozi zgodovino tudi ohranja. Ker so ljudje v sokolu videli le dobro, je povezan predvsem s pozitivno simboliko. V času starih civilizacij je predstavljal solarno ptico in je imel podobno simbolno interpretacijo kot orel. Bil je atribut sončevih bogov in je predstavljal nebesa sama. Obenem so sokolu pripisovali tudi krepost moči, simboliziral je plemstvo in plemenitost. Tako kot orel je imel tudi sokol sposobnost, da je poletel visoko vse do Sonca, ne da bi ga to opeklo. Lahko je strmel v bleščavo, ne da bi enkrat pomežiknil z očmi. Že Azteki so v sokolu videli glasnika bogov, Egipčani pa so verjeli, da pooseblja samega duha, dušo in inspiracijo. V starem Egiptu je poznan po upodobitvah boga Hora (slika 1), saj je veljal za njegovo sveto ptico in je poosebljal njegovo utelešenje. Bil je tudi ptica egipčanskega boga Lune, ki se je, podobno kot Hor, upodabljal s sokoljo glavo. Navezujoč se na sonce je bil sokol pripisan tudi sončevemu bogu Raju.[3]

 

Stara Grčija in Rim

Plinij v zbirki Naravoslovje (Naturalis Historia, X, 9-10) posveti celotno knjigo le pticam, kjer zapiše, da poznamo več vrst sokolov in jih lahko ločimo po tem, kako velik plen lahko ptica ulovi. Poleg splošnih značilnosti pa nam pove tudi, da so v Trakiji moški lovili skupaj s sokoli. V lovu so sodelovali kot prijatelji in si med seboj pomagali; moški so s pomočjo sokolov prišli do divjih ptic, sokoli pa so dobili svoj delež ulova za hrano.[4] Podrobneje o sokolu piše tudi Alijan. V svojem delu O naravi živali (De Natura Animalium, II, 42; X, 14) poleg splošnih značilnosti sokola poda še zanimiva prepričanja, ki so jim jih pripisovali. Označi jih kot odlične lovce in četudi so manjši, se lahko kosajo z močjo orla. Po naravi so ena izmed najbolj ukrotljivih vrst ptic in se zlahka navežejo na človeka. So zelo močni in se z lahkoto bojujejo z več živalmi naenkrat (tudi večjimi od sebe). Alijan zapiše, da so bili sokoli svete ptice Apolona oziroma Hora v Egiptu, kjer so jih častili in vzgajali. Za vsako starost sokola je primerna drugačna hrana. Verjeli so, da ujeda točno ve, kaj ji je namenjeno in se ne bo dotaknila hrane, ki ni primerna njeni starosti. Sokoli so tudi edine ptice, ki se z lahkoto in brez bolečine soočajo s sončnimi žarki. Letijo visoko v nebo, vendar jim božji ogenj ne pride do živega. Hranijo se izključno z mesom ter pitjem krvi in s tem hranijo tudi svoje mladiče. Alijan še navaja, da so Egipčani verjeli, da sokoli živijo tudi 500 let in ko ti zapustijo zemeljsko življenje, postanejo breztelesni duh, ki prerokuje in pošilja sanje.[5]

 

Srednji vek

V srednjem veku so pisci o pticah še naprej zvesti antičnim zapisom, kjer je sokol hvale vredna ptica. Pojavijo pa se tudi trditve, ki govorijo o tem, da ima ujeda tudi svoje slabe plati. Izidor Seviljski v Etimologijah (Etymologiae, XII, 7, 55-57) zapiše, da so sokoli ukrotljivi in hrabri ne glede na njihovo majhno telo. Borijo se tako z duhom kot s kremplji. Sokolovo ime izhaja iz latinske besede accipere, kar pomeni vzeti/zagrabiti, saj sokol pleni tako, da lovi druge ptice. Izidor navaja še, da sokolji starši niso spoštljivi, skrbni do svojih mladičev. Takoj ko vidijo, da mladički poskušajo leteti, jim ne prinašajo več hrane, temveč jih pretepejo s perutmi in jih vržejo iz gnezda. Svoje potomce prisilijo, da si že od otroštva sami lovijo plen in da ne bodo kot odrasli leni in počasni.[6]

 

Bestiariji in Sveto pismo

Srednjeveški bestiariji o sokolu govorijo z občudovanjem – ima čudovito perje, je hiter, pogumen (napade plen, ki je večji od njega samega), inteligenten, skromen, ubogljiv. Poleg strmenja v sonce se omenja tudi sokolov ponos. Verjeli so, da se sokol vrne na zapestje svojega gospodarja in prosi, naj mu ta nadene čepico na glavo, če ujeda v drugem poizkusu ne ulovi plena. Je velik sovražnik kač, žab, lisic, jastrebov in ostalih hudičevih živali. Tako kot orel je tudi sokol sposoben svojim ostarelim perutim povrniti mladost: poleti v višave in pod soncem razširi svoje peruti, da se te zažgejo. Ko stare odpadejo, mu brž zrastejo nove, bolj močne in učinkovite. Omenjena metamorfoza se zgodi samo enkrat v njegovem življenju.[7]

V Aberdeenskem bestiariju (slika 2) iz 13. stoletja je navedenih kar nekaj odlomkov iz Svetega pisma, po katerih se razlaga nekatere značilnosti sokolov. Sokoli naj bi si obnovili svoje peruti le na toplem južnem vetru; sokol si perja več ne žge na sončnih žarkih, ampak na vetru:

Ali sokol po tvoji pameti postane goden,
razpenja svoje peruti proti jugu? (Job 39, 26)[8]

Sledi razlaga, da sokoli v divjini običajno jadrajo na južnem vetru z namenom, da si ogrejejo peruti in posledično odvržejo stara peresa. Če vetra ni, si ustvarijo sapo tako, da krila razprejo proti Soncu in začno prhutati. Ko se pore zaradi toplega zraka razširijo, mu staro perje odpade. Moralna razlaga tega odlomka je, da tako kot se sokol goli na južnem vetru, se tudi vsak svetnik ogreje s sapo svetega Duha in za sabo pusti svoje staro in prevzame novo življenje.

»Ne lažite drug drugemu, saj ste slekli starega človeka z njegovimi deli vred in oblekli novega, ki se prenavlja za spoznanje, po podobi svojega Stvarnika.« (Kol, 3, 9-10)[9]

»Zato ne omagujemo. Nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja.« (2 Kor, 4, 16)[10]

Sokol v krščanskem svetu postane prispodoba za svetnika oz. vernika, saj s tem, ko odvrže svoja stara peresa, ponazarja človeka, ki je stopil na pot k Bogu. Za seboj je pustil svoje sprijeno staro življenje in prevzel preprost način življenja. Staro sokolovo perje označuje življenje, ki človeka tišči k tlom, medtem ko nas novo povzdiguje v nebo. Sokolovo razširjanje peruti proti jugu je še znak, da verniki simbolično odpremo svoje srce in se izpovemo grehov z navdihom svetega Duha. S tem, ko vernik prizna svoje grehe, mu moč kesanja odpre pore srca in iz njih zraste novo perje kreposti.[11]

Aberdeenski bestiarij še navaja, da poznamo udomačenega in divjega sokola. Prvi naj bi lovil divje ptice, drugi pa krotke. Krščanska razlaga dveh vrst sokola je, da divji sokol ponazarja hudobnega človeka, ki neprestano zastrahuje misli in dejanja ljudi. Udomačen sokol pa je viden kot duhovni oče – s tem, ko ujeda zasleduje divje ptice, tudi duhovni oče s svojo pridigo vodi in usmerja neverne ljudi k spreobrnjenju. Sokol je torej duhovni vodja, Bog, Jezus, ki kliče in vodi ljudi, da bi našli pravo pot v svojem življenju. Omenjena je tudi razlaga, zakaj se sokola praviloma nosi na levem zapestju in ne na desnem. Bestriarij navaja odlomek Visoke pesmi iz Svetega pisma, in sicer:

»Njegova levica je pod mojo glavo,
njegova desnica me objema.« (Vp 2, 6)[12]

Levica, na kateri sokolar prenaša sokola, naj bi predstavljala začasno imetje, zemeljsko življenje. Desnica, na katero se sokol vrne nazaj k gospodarju, pa je prispodoba za večno življenje. Ljudje, ki se posvečajo zemeljskim oz. minljivim stvarem, sedijo na levici. Ljudje, ki stremijo k večnemu življenju, pa z vsem svojim srcem letijo na gospodarjevo desnico. Tako sokolu kot sokolarju se ponovno pripisujeta oznaki ponižnega, vernega človeka in Gospoda samega.[13]

Poleg navedenih pozitivnih lastnosti pa se v srednjem veku izoblikujejo tudi negativne. Divji sokol ima kot ptica roparica lastnosti izprijenih misli in hudobnih dejanj. Drži se ga tudi oznaka prevelikega napuha, saj kot ujeda želi vedno kraljevati nad drugimi pticami. Obstajajo nekatere vrste sokolov, ki pokončajo celo orla.[14]

V Tretji Mojzesovi knjigi lahko preberemo, da je sokol uvrščen na seznam nečistih živali:

»Izmed ptic naj se vam gnusijo – ne smete jih jesti, gnusoba so – naslednje: orel, brkati ser, jastreb, kanja, sokol po njegovih vrstah, noj, postovka, galeb, kragulj po njegovih vrstah, čuk, kormoran, čebélar, sova, kavka, […].« (3 Mz 11, 13-19)[15]

Sokol naj bi bil po besedah Svetega pisma nečista laznina, ki mrgoli po zemlji, saj je neužiten. Noben človek naj se ne bi prehranjeval oz. onečiščeval z njegovim mesom. Je simbol hudiča, ki umaže človeka. V njegovem smrtonosnem spustu nad nedolžno žrtev naj bi sokol poosebljal tudi smrt samo.[16]

 

Sokolarstvo

V srednjem veku postane zelo priljubljeno sokolarstvo. Ves srednjeveški svet se je ukvarjal z lovom, ki je bil tako kot vojskovanje del izobrazbe vsakega viteza. V tem času je bil sokol statusni simbol plemiške družbe in je podobno kot viteški meč predstavljal odličnost. Vitezi so v vojno vzeli svoje najljubše ptice, znani so bili tudi škofi, ki so s seboj v cerkev pripeljali sokole in jih spustili šele, ko so prišli do oltarja. Čeprav je bilo sokolarstvo imenovano za najstarejši šport, priljubljen v zahodni Evropi pred križarskimi vojnami, je dobilo nov zagon po prihodu vitezov, ki so se vračali z bližnjega vzhoda, kjer je bilo sokolarstvo poznano že v 1. tisočletju pred Kristusom. Cesar Friderik II. Štaufovec (slika 3) je bil eden največjih srednjeveških sokolarjev v Evropi. Njegova knjiga o sokolarstvu De arte venandi cum avibus je bila glavni vir piscem mnogih kasnejših del.[17] Sokol je torej v srednjem veku simboliziral viteškost, drznost, bojevitost, dostojanstvo in plemenitost. Predstavljal je neustrašnega viteza in junaka. Simboliziral je tudi zvestobo, saj so se sokoli po lovu vedno vrnili k svojemu gospodarju. Sokolov ponos namreč ne dopušča, da bi gospodarja zapustil in poletel v svobodo.[18]

 

Renesansa

Sokol v renesančnem obdobju ohrani vse pozitivne lastnosti, ki jih je imel skozi zgodovino, z vzponom meščanstva pa sokoli in sokolarstvo postanejo simbolna ptica tudi bogatim trgovcem in meščanom. Pomembno vlogo imajo v 15. stoletju tudi za družino Medici, posebej za starejšega Cosimovega sina Piera, ki si je ptico izbral za svoj osebni simbol. Če se vrnemo k dejstvu, da je sokol v srednjeveški in novoveški družbi predstavljal statusni simbol, ne gre izključiti, da so si ga plemiči (in kasneje bogati trgovci) omislili tudi na svojih portretih. Na slednjih lahko ptica namiguje na širše zgodovinsko ozadje, ki je neposredno povezano s portretirancem. Ujeda lahko simbolično predstavlja določeno osebo, ki je v sokolu videla svojo simbolno žival. Ujede so bile stalnica tudi pri upodobitvah poklonov Magov, kjer so se lahko pojavljale na zapestju sokolarja ali na nebu z drugimi pticami. Nenazadnje so bili sokoli vključeni tudi v mitološke prizore, ki so temeljili na antičnih spisih. Ujede so torej zavzemale mesto ne samo v profanih upodobitvah, ampak so bile vključene tudi v krščanske in poganske prizore.

Sokoli se niso pojavljali le v okviru slikarstva, temveč so svoje mesto našli tudi v emblemskih knjigah. Filippo Picinelli je v svojem delu Mondo Simbolico (Mondo Simbolico, IV, 29, 233-241) ujedi posvetil kar nekaj vrstic. Med 9 emblemi, ki jih Picinelli predlaga, sokol predstavlja večinoma dobre lastnosti. Ponovno se srečamo z motivom svetnika, duhovnika in zvestim človekom, ki se vedno vrne k svojemu gospodarju. Naveden je tudi emblem, v katerem sokol nastopa kot oseba, ki je zmožna prepoznati dobro in biti obenem hvaležna. Piccinelli nam ponuja tudi emblem, ki upodablja trdno voljo in obrazloži, da bi sokol s poveznjeno čepico in zavezanimi nogami rad poletel, pa ne more. Emblem je torej odslikaval močno voljo in željo, ki človeka kljub odsotnosti telesne moči ženeta naprej. Poleg naštetih predlogov, ki hvalijo sokola, sta še dva, ki ujedo kažeta v slabi luči. Piccinelli sokolu pripisuje tudi lastnost okrutnosti in v njem vidi podobo grešnika. Pri okrutnosti bralcu razloži, da sokol lovi nedolžne ptice, pa čeprav to počne z namenom, da bi se nahranil. Podoba grešnika pa je orisana s sokolom, ki ima na glavi poveznjeno čepico, ki mu onemogoča, da bi videl svetlobo. Trditev dodatno pojasni s svetopisemsko zgodbo o kralju Savlu (svetem Pavlu), ki je bil jud in se je kasneje spreobrnil v kristjana. Tako kot sokol je imel tudi Savel čez oči poveznjeno čepico in je živel v temi, vendar se je s spreobrnjenjem »osvobodil« in uvidel luč oz. Boga. Omenjeni negativni lastnosti sokola bomo kasneje srečali tudi pri analizi slikarskih del, v katerih bo ujeda predstavljala nevernega človeka.[19]

 

 

DOMENICO VENEZIANO: POKLON MAGOV

Predhodni zgledi

Preden se posvetimo prvemu delu, na katerem so upodobljeni sokoli, si bomo na kratko ogledali dela, ki tako kot Venezianov Poklon vključujejo ujede. Pri prvem je rdeča nit poklon in motiv lova. Lov in sokolarstvo, ki sta bila v srednjem veku aristokratska pa tudi dvorna zabava, sta bila priljubljena tudi v Firencah. Ptice in lovski psi so tako našli svoje mesto na upodobitvah poklonov po vsej Evropi proti koncu 14. stoletja. V Firencah se je omenjeni motiv pojavil leta 1423 na Poklonu Magov (1423, Galleria degli Uffizi, Firenze), ki ga je naslikal Gentile da Fabriano.[20] Pri Fabrianovem Poklonu (slika 4) je za najmlajšim kraljem v sprevodu naslikan starejši moški, ki nosi na zapestju sokola. Gre za pokojnega očeta Palle Strozzi, naročnika dela, ki stoji na levi poleg očeta. Izurjen sokol, ki mirno stoji na gospodarjevi roki, je po srednjeveški tradiciji simbol zvestega vernika, ki se vedno vrne k svojemu gospodarju. Sokolarja se s tujko imenuje tudi strozziere, kar še dodatno namiguje na ime naročnika slike.[21] Sokoli in druge ujede v sprevodu magov so bili znak plemištva, nadvlade in znak zmage nad sovražniki. Predstavljali so tudi poganstvo, saj so namigovali na kralje, ki so se kasneje spreobrnili v krščansko vero.[22] Podobno se sokol v isti vlogi pojavi tudi na Venezianovem tondu, takoj za najmlajšim kraljem in na sokolarjevi roki. Drugo delo, ki ga lahko povežemo z Berlinskim tondom, je Poklon Magov (slika 5) Fra Angelica in Fra Filippa Lippija (ok. 1440-60, National Gallery of Art, Washington, D. C.).

Glede na to, da imata deli skupnega naročnika, že njuna okrogla oblika namiguje na Pierovo impreso, diamantni krog, ki simbolizira večnost in moč.[23] Poleg simbolnih živali obeh Cosimovih sinov, pava in sokola, druži oba tonda tudi motiv boja ptic na nebu. Pri Poklonu boj lahko razlagamo kot zmago kreposti nad pregreho, kar se lepo povezuje s Kristusom v jaslih, ki je premagal greh.

 

Analiza dela

Na Venezianovem Poklonu magov (slika 6) lahko vidimo jasli s sveto družino in tremi kralji. Prizor je postavljen pred odprto pokrajino s polji, gorami, gradom in pticami na nebu. Za nas je ključnega pomena predvsem simbolika ptic, ki jih lahko vidimo na nebu in na tleh; med upodobljenimi lahko prepoznamo sokola, ki je pri interpretaciji Venezianovega dela bistvenega pomena. Med množico ljudi zasledimo tudi moškega, ki stoji tik za klečečim kraljem in ima na roki sokola. Motivi, ki se pojavljajo na Poklonu, vsebujejo več simbolnih vrednosti, ki jih lahko razlagamo tako iz religioznega kot profanega vidika. Če se najprej osredotočimo na moškega, ki ima na roki sokola – duhovno gledano so sokolarji in njihove ptice prestavljali plemenitost, moč in zmago nad sovražniki. To trditev lahko uporabimo pri razlagi, da sokol sam lahko predstavlja Kristusa v jaslih, ki je kasneje s svojo smrtjo na Križu odrešil svet. Obenem pa lahko sokoli predstavljajo tudi poganske kralje, ki se obračajo k pravi veri, Kristusu v jaslih. Sokoli so bili poznani po tem, da se lahko udomačijo. Izurjeni so bili, da se po lovu vedno vrnejo k svojim gospodarjem, tako kot se trije magi na sliki obračajo k pravemu Bogu. Sokol lahko v tem kontekstu pooseblja Kristusove zveste vernike, ki nikoli ne izgubijo zaupanja v svojega Gospoda. Sokolarja na Poklonu lahko interpretiramo tudi v povezavi s pavom, ki stoji na hlevu. Raziskovalci poudarjajo, da sokole in pava ne glede na to, kakšen je njihov resnični pomen, lahko razumemo kot poseben medičejski simbol. Znano je, da je bil tondo naslikan okrog leta 1440; v tem času je Cosimo starejši vztrajal, da so družinski grb in simbolni predmeti vidno prikazani na njihovih umetniških naročilih. V štiridesetih letih 15. stoletja sta tudi sinova, Piero in Giovanni, oblikovala svoje osebne oznake. Piero je za svojo simbolno žival izbral sokola, Giovanni pa pava. Pierova impresa je bil sokol, ki je držal medičejski diamantni krog z geslom »semper«; razvil se je najkasneje do leta 1448 in se je pojavil na impozantnem tabernaklju, ki ga je naročil za San Miniato al Monte.[24] Francis Ames-Lewis je v svoji klasični študiji zgodnjih medičejskih simbolov zagovarjal predvsem krščanski pomen Pierovega sokola.

Po srednjeveških piscih, kot sta Hugo od svetega Viktorja in Bartolomej Anglicus, so sokoli predstavljali zvestobo, obnovo in moralno trdnost. Označevali so verne kristjane, saj so ti kot udomačeni sokoli, ki se vrnejo k svojemu gospodarju. Pomenijo prenovo ali regeneracijo, saj se sokolom redno obnavlja perje, ki jim na novo zraste na sončni svetlobi. Z vidika krščanstva in moralnih lastnosti sokola se moto »semper« (vedno) nanaša na večno zvestobo in trdnost/moč, ki jo še dodatno poudarjata prisotnost kroga (tonda), ki je tradicionalni simbol večnosti. Podobe sokola so bile tesno povezane z družino Medici in njihovimi prizadevanji za nadaljevanje in legitimnost njihove oblasti v Firencah. Kot Cosimov starejši sin je bil Piero vzgajan, da bo očeta nasledil kot politični vodja mesta. Zaradi visoke starosti in slabega zdravja je Piero v imenu očeta Cosima (in vlade) opravljal diplomatske misije; obenem je sledil očetovemu zgledu in namenjal velike vsote denarja umetniškem pokroviteljstvu v Firencah.[25]

Po vsej Evropi je bilo vse do poznega srednjega veka sokolarstvo in posedovanje sokola večinoma v domeni kraljev in plemičev. V Italiji je morda najpomembnejše srednjeveško pričanje o slednjem De arte venandi cum avibus, razprava o sokolarstvu Frederika II., ki je vladal kot nemški cesar in kralj normanskega kraljestva Sicilije. Na začetnih straneh svoje razprave Friderik imenuje sokolarstvo kot najplemenitejšo vrsto lova, ki so ga izvajali plemiči. Umetnost sokolarstva ne razkriva le Friderikove ljubezni do te aktivnosti, temveč tudi njegovo bogato znanje o sokolih; vključuje vrste, oskrbo in urjenje. V 14. stoletju sokoli in sokolarstvo niso bili več le v domeni plemstva. Še naprej so ohranjali svojo povezanost s tradicionalnimi vladajočimi razredi in postali statusni simbol za druge osebe in skupine, ki so prihajale na oblast. Iz tega vidika je bil pomemben za Medičejce, trgovske bančnike, ki so svojo oblast uveljavljali v mestu poslovnežev. Sokolarstvo so novi bogati trgovci italijanskih skupnosti v poznem srednjem veku sprejeli kot znak legitimnosti njihove nove avtoritete, ki je nadomestila starejše plemiče. Italijanska literatura iz 14. stoletja ponuja številna pričevanja o »plemstvu«, povezanem s sokoli in ključno vlogo, ki so jo ti igrali v povezovanju trgovskega z vladajočimi razredi. V okolju italijanskih sodišč 14. in 15. stoletja so sokoli simbolizirali politično avtoriteto. V duhu prijateljstva so si jih knezi izmenjevali kot diplomatska darila, ta gesta pa je pomenila tudi priznavanje moči in teritorialne oblasti drugega. Zdi se neizogibno, da je bila Pierova izbira sokola za impreso povezana z aluzijo na status, avtoriteto in legitimnost. Poleg simboliziranja krščanske vdanosti so bili sokoli v literaturi in na dvorih občudovani zaradi ostrega vida, hitrega leta in lepote – lastnosti, ki so jih videli kot utelešenje kneza/princa oz. plemstva.[26]

Naslednja skupina ptic, ki se pojavlja na delu Domenica Veneziana, so prizori boja med sokolom in čapljo (slika 7), ki jih lahko vidimo na nebu in na tleh, na spodnjem robu tonda. V srednjeveškem priročniku z naslovom Le Ménagier de Parislahko preberemo, da je lov na čaplje veljal za odličen šport. Čaplje so se po velikosti in moči lahko kosale z ujedami, bile so tudi precej trdožive in se niso kar zlahka predale. Omenja še, da so poleg čapelj odličen plen za sokole žerjavi, druge vodne ptice pa tudi jerebice in fazani.[27] Boj med sokolom in čapljo v Poklonu nakazuje na zmago kreposti nad pregreho; Kristus je bil poslan na svet, da premaga greh in reši človeštvo.[28]

 

Benozzo Gozzoli: Kapela magov

Kapela magov je v celoti poslikana s Sprevodom kraljev, katerega naročniki so bili Medičejci. Natančneje bosta analizirani zahodna in vzhodna stena kapele, ki sta med seboj povezani; poslikava na zahodu ima na dnu upodobljeno veliko ptico roparico. Freske se tako kot pri tondu Domenica Veneziana nanašajo na Cosima starejšega in Piera. Na vzhodni steni sta en poleg drugega upodobljena oče in sin – Cosimo jaha na rjavi muli z vprego, okrašeno z zlatimi kroglicami (del medičejskega grba), njegov sin Piero pa jaha pred njim na belem žrebcu; njegova vprega vključuje okras z motom »semper«, diamantnim krogom in tremi nojevimi peresi. Poleg ptic roparic na nebu, ki so postale kar stalnica pri upodobitvah potovanj in poklonov magov v Quattrocentu, na dnu poslikave najdemo še posebej presenetljivo veliko podobo kragulja (Accipiter gentilis), ki stoji nad plenom na zahodni steni kapele (slika 8). Upodobljen je v profilu in se neposredno nanaša na Piera. Poleg ptice same je pomemben tudi njen položaj, saj stoji nasproti Pierovemu portretu, ki se nahaja na nasprotni, vzhodni steni. Kragulj je obenem postavljen na začetek sprevoda pred najstarejšega kralja. Eden od najpomembnejših členov poslikave je zajček, ki ga je kragulj ulovil (slika 9). Sokoli so na lovu običajno zasledovali druge ptice in ne zajcev, kot je prikazano na steni kapele. Obstajale pa so tudi izjeme, ob katerih so se sokoli pognali za zajci. Po zapisih Friderika II. v De artibus venandi so ujede lovile zajce, ko so bile na urjenju. Kot del svojega usposabljanja in nagrado za uspešno zaključen ulov so sokoli plen tudi pojedli. Na freski je lepo vidno zajčje drobovje, kar nakazuje, da je kragulj plen že raztrgal. Ta podoba je metaforično sklicevanje na Pierovo obdobje vzgajanja in pripravljanja na vodstvo Firenc. Kot je bilo že prej omenjeno, ga je oče že od mladih let vzgajal za svojega bodočega naslednika in voditelja Firenc. Podobno piše tudi Rab Hatfield v svoji študiji o Medičejski kapeli, kjer navaja, da je sprevod iluzija na Pierovo nasledstvo – Cosimo vidno drži muline vajeti trdno v rokah, medtem ko Piero gleda naravnost in jaha v prihodnost. Sprevod si dodatno lahko razlagamo kot potovanje v prihodnost; člani družine de Medici so zvesti verniki, pot do Kristusa v Betlehem pa predstavlja metaforično potovanje proti raju oz. nebeškemu Jeruzalemu. Prisotnost Medičejcev v sprevodu se tako prepleta s Pierovo impreso (moto in diamantni krogi se nahajajo na njegovi konjski vpregi, sokol pa je postavljen na nasprotno steno), ki predstavlja avtoriteto, dinastično nasledstvo, obnovo in trdno krščansko vero.[29] Na freski so še druge ujede, ki preganjajo plen in seveda kragulj, ki svojo žrtev že trdno drži v svojih krempljih. Ptica je tudi zlovešče opozorilo potencialnim sovražnikom njihove vladavine.[30]

 

Tizian: Portret Giorgia Cornara s sokolom

V umetnosti in literaturi zgodnje renesančne Italije so bili sokoli indikatorji družbenega položaja in prispodoba za doseganje višjih ciljev. Giorgio Cornaro mlajši se je s tem, ko se je portretiral s sokolom, vključil v dolgoletno tradicijo elitne družbe, ki je posedovala sokole (slika 10). Izhajal je iz častne družine Cornaro in je bil potomec doža. Že v mladih letih je bi sprejet v beneški Maggior Consiglio (Véliki svet) in tako postal pomembna oseba v Beneški politiki. Upravljal je z družinskimi zemljišči in donosnimi podjetji, hkrati pa je postal pomemben mecen umetnosti; zaposloval je umetnike, kot so bili Andrea Palladio ter Tintoretto. Umrl je častne smrti kot vojaški junak Serenissime v spopadu z otomansko vojsko.[31]

Platno predstavlja Cornarov portret v pretežno rjavih in črnih tonih. Oblečen je v črn lovski plašč, obrobljen z rjavim krznom, na njegovi orokavičeni levici pa je sokol selec. Strokovnjaki so za datacijo portreta predlagali letnico 1537, saj ta dan ustreza dvema dogodkoma, ki sta bila odločilna za naročilo portreta: Giorgiov 20. rojstni dan in izvolitev v Véliki svet. Giorgio je želel vstopiti v pomembne kroge beneške družbe, portret s sokolom pa naj bi ga potrdil kot člana višje družbe. Posedovati portret, ki ga je naslikal tako velik mojster, kot je bil Tizian, je bilo v skladu z običaji beneške aristokracije. Po besedah Giorgia Vasarija naj bi imel »kdorkoli iz določenega ranga portret. Slednjih je v vseh beneških hišah veliko in ta običaj si je vedno zaslužil hvalo ter sega daleč nazaj v preteklost.«[32] Giorgio Cornaro mlajši je živel v Benetkah od leta 1535 naprej. Rodil se je na Kreti, ki je bila v renesansi znana po svojih sokolih. Skupaj z očetom sta uvažala ujede z grškega otoka, da sta z njimi lahko oskrbovala plemenite italijanske mecene. Glede na to, da so moški, izhajajoči iz družine Cornaro, v preteklosti zasedali pomembne položaje dožev, državnikov in generalov, se zdi malo verjetno, da bi imel portret nekdo, ki bi slavil le družinski posel. S tem, ko je v svoj portret vključil sokola, je Giorgio Cornaro zavestno oblikoval lastno podobo, ki je nakazovala plemištvo in željo po odličnosti. Sokolarstvo je bilo vse od zgodnjih začetkov v Mezopotamiji namenjeno izključno višjim slojem. V srednjem veku je bilo tako zelo cenjeno, da se je evropsko plemstvo pogosto pojavljalo v javnosti z lovskimi pticami, da bi označilo svoj družbeni stan. Ptica na zapestju je bila izstopajoč in izrazit prikaz aristokratskih korenin. Medtem ko je divja ptica kazala na pomanjkanje prefinjenosti in je označevala nekulturnega zlobneža, je udomačena ptica poosebljala kultiviranega plemiča. Poleg tega, da so označevali družbeno elito, so bili sokoli simbol težnje po napredovanju v višji socialni razred. Medtem ko so sokoli naravno ptice roparice, je bil lov z njimi prava umetnost, ki je zahtevala veliko spretnosti. Zaradi težavnosti pri usposabljanju ptice za uspešen lov je sokolarstvo postalo tudi metafora za stremenje k izmuzljivemu cilju. Ptica v Tizianovem portretu je sokol selec (Falco Peregrinus). Peregrinus izhaja iz latinske besede »romar« in označuje osebo na poti. Tako je sokol selec dober simbol za Cornara, ki se je v času svoje mladosti odpravil na pot do odličnosti. Sokoli in sokolarstvo imajo v italijanski literaturi dolgo zgodovino in pregled le-te nam pomaga interpretirati sokola na portretu, hkrati pa podpira tudi stališče, da je sokol simbol prizadevnosti. Z vzponom srednjega razreda v Italiji sokolarstvo ni bilo več v domeni plemstva, ampak tudi bogatih trgovcev, še vedno pa je obdržalo simbolni pomen aristokracije. Dante Alighieri velikokrat uporabi sokola kot metaforo za duhovno iskanje Boga v Božanski komediji. V XIII. spevu Vic Dante primerja krščanske romarje s sokolom na urjenju:[33]

»Kot v vid brljav ne kane sonce vroče,
tako tej trumi senc, ki ondi biva,
nebeška luč se razodeti noče,
saj veke vsem prebada in jih šiva
železna nit, kot divjemu sokóli
storé, kadar je ptica prêveč živa.«[34]

Kasneje, v XIX. spevu, sokol pooseblja pesnika samega, Bog pa nastopi v podobi sokolarja, ki kliče svojo ptico k sebi:

»Kot sokol, ki se sprva v tla zazira,
ko prebudi ga klic, pa urno plane,
ker sla po plenu na polet ga tira,
tak bil sem jaz, hodeč skozi razklane
peči, ki so mi pot navzgor ravnale,
do kraja, kjer nov krog drži gorjane.«[35]

Dante označuje sebe in sokola kot romarja, ki potrebujeta urjenje. Tako ptica kot tudi Dante sam krožita proti svojemu cilju. Sokol se v Božanski komediji pojavi kot simbol za poslušnega kristjana. Francesco Stabili (znan kot Cecco d’Ascoli) pa s sokolom pojasni pojem gentilezze v L’Acerbi: plemenitost prihaja iz vedenja; kakor sokola, ki ga je treba meriti bolj po prsih kot po kljunu, se tudi od gospoda pričakuje, da bo več delal s svojim srcem kot pa z usti.[36] Sokolarstvo se tako v italijanski literaturi pojavlja kot zgled za plemenito vedenje in težnjo po doseganju višjega cilja. Portretiranec, znan pod vzdevkom Zorzon ali veliki Giorgio, ni bil le trgovec, ki kupuje in prodaja sokole; je sokolar, oblečen v lovski plašč, ob sebi ima psa in poveljuje trojici na lovu (moških, ptic in psa). Upodobljen kot lovec je Giorgio Cornaro obenem mladenič, ki si prizadeva doseči nek cilj, in gospod, ki se ukvarja z razvedrilom aristokratov.[37]

 

Sebastiano del Piombo: Nisus in Scilla

Do sedaj obravnavana dela sokole povezujejo z naročniki ali s portretirancem, kot zadnja pa je predstavljena stenska poslikava, ki ne vključuje zgodovinskih oseb, temveč uprizarja mitološko zgodbo. V vili Farnesini se nahaja sobana, bolj znana pod imenom Loggia di Galatea, ki je v celoti poslikana z narativnimi prizori (slika 11). Poleg stenskih in stropnih poslikav so pomembne tudi lunete; ena izmed njih vsebuje narativni prizor, na katerem je upodobljen sokol. Gre za luneto, ki prikazuje spečega kralja Nisusa. Glavo ima naslonjeno na roki, za njim pa lahko vidimo njegovo hčerko Scillo (slika 12). Dekle previdno reže vijoličen pramen las iz očetove glave, ki je vir njegove nepremagljivosti. Za njima se dvigata ujeda in še druga manjša ptica. Prizor izhaja iz Ovidijevih Metamorfoz in govori o preobrazbi očeta in hčere v ptici. Nisus je bil eden od štirih otrok Pandiona, kralja Atencev, kateremu je pripadlo mesto Megara po razdelitvi Pandionskega kraljestva. Ko je kraj Minos oblegal mesto, ga je iz visokega stolpa zagledala princesa Scilla in se vanj nemudoma zaljubila. Iz ljubezni do neustrašnega bojevnika se je odločila izdati svojo državo in žrtvovati kraljevo življenje. Ko je na mesto padla noč, se je podala v sobo svojega očeta in mu odrezala vijoličen pramen las. Prepričana, da jo bo Minos vzel s sabo, mu je Scilla ponudila očetove lase. Po padcu mesta, ki je ostalo brez svojega kralja, se je Minos umaknil, princeso Scillo pa zavrnil, saj ni hotel, da bi na Kreto pripeljal takšno pošast, ki je izdala svojega lastnega očeta. Zavrnjena Scilla se je iz besa in obupa vrgla v morje ter zasledovala Minosovo kraljevo ladjo. Ko je končno priplavala do nje, se je začela vzpenjati po premcu na krov, vendar jo je napadla ujeda – njen oče, ki se je po smrti spremenil v ptico – in jo začela kljuvati. Prestrašena je izpustila ladjo in se med padcem v morje spremenila v škrjanca. Iz freske lahko razberemo, da je osrednja ptica nedvomno ujeda – morda gre za skobca ali sokola selca (Falco peregrinus). Manjša ptica z belim, rjavim in rdečkastim perjem je nedvomno škrjanec (Udalauda arvensis), sokolov naravni plen.[38]

O Ovidijevi zgodbi piše tudi Pierre Bersuire, ki je napisal Ovidijeve Moralije: »Njen oče Nisus, že spremenjen v sokola, jo je poskušal raztrgati […].« Scilla je bila spremenjena v škrjanca, ki je do danes ostal sokolov plen. Zgodbo o izdajalski princesi primerja s pripovedjo iz Stare zaveze, v kateri dva poveljnika umorita Iš Bošeta medtem, ko ta spi (2. Sam. 4, 5-12). Izdajalca sta nato kaznovana. V angleškem prevodu Svetega pisma je uporabljena metafora škrjancev, ki bežijo pred plenilcem (v slovenskem prevodu tega ni). Tako v moralni razlagi Bersuira sokol pooseblja kazen, ki doleti tiste, ki storijo kazniva dejanja izdaje in/ali ubijejo bližnjega. Obenem pripoved prikazuje tudi dejanje nečastnosti, ki jo uteleša Scilla – princesa je tako zaslepljena od ljubezni, da pozabi na milost do svojega očeta. Scillino rezanje las je moralno sporočilo, da je lastno družino potrebno spoštovati, biti usmiljen in ostati zvest zakonom ter državi. V povezavi s sokoljo simboliko lahko trdimo, da sokol prikazuje zvestega človeka, ki ne bo nikoli zapustil svojega gospodarja in mu bo vestno služil.[39]

 

Zaključek

Skozi celotno zgodovino upodabljanja sokolov imajo te izjemne ptice vedno pozitivne lastnosti. Vse od sončevih atribucij, kraljeve ptice, pogumnega in neustrašnega viteza, ptice aristokratov ter visokih meščanskih stanov, je sokol ohranjal pozitivno simboliko. Nasprotno mu Simona Cohen v svoji knjigi z naslovom Animals as Disguised Symbols in Renaissance Art, kjer analizira simbolni pomen živali na sliki Carpacciovega Viteza, pripiše kar nekaj slabih lastnosti. Med slednje navaja podobo hudiča, ki je kot sokol neprestano v gibanju in pomeni grabežljivost, pohlepnost ter nagibanje k materialnosti.[40] Veliki čas sokolarstva in priljubljenost sokola sta po renesančnem obdobju začela upadati. Eden največjih razlogov za to je bila uvedba strelnega orožja v 17. stoletju, ki je predstavljala lažji, hitrejši, vendar manj športen način lova, ne glede na to pa se je sokolarstvo in navdušenje nad pticami ujedami ohranilo vse do danes.[41]

Sokol je v umetniškem upodabljanju predstavljal le dobro – poosebljal je obilico dobrih lastnosti, kreposti in zglednega obnašanja, ki so mu jih ljudje lahko pripisali tudi z opazovanjem ptice v naravi. Čeprav gre za popolnoma drugo vrsto ujede, je bil sokol prav tako kraljeva in mogočna ptica kot orel. Glede na njegovo priljubljenost in neustrašnost bi lahko trdili, da se lahko postavi ob bok tudi bogatim ikonografskim upodobitvam leva. Naročniki del so se zavedali njegovega simbolnega pomena in so ga na platna ter stene dodali s specifičnim namenom – naj bo to osebna impresa oz. poosebljanje s ptico, kot smo spoznali pri Pieru de Medici, ali pa opozorilo na pomembnost družinskega imena in položaja v družbi pri Giorgiu Cornaru. Skozi analizo številnih antičnih, srednjeveških in novoveških zapisov lahko zaključim, da je imel sokol pomembno simbolno vlogo v družbi in je v poosebitvah označeval plemenitega, pogumnega in zvestega človeka.

 

1.      Opombe

[1] Norma Jean VENABLE, Birds of Prey, West Virginia 1996, p. 7. https://www.unitus.org/FULL/birdprey.pdf, zadnji dostop 10. 4. 2019.

[2] Peregrine Falcon (Falco peregrinus), U.S. Fish & Wildlife Service, 2006, p. 2. https://www.fws.gov/endangered/esa-library/pdf/Peregrinefactsheet.pdf, zadnji dostop 10. 4. 2019.

[3] Jean Campbell COOPER, An Illustrated Encyclopedia of Traditional Symbols, London 2004, p. 80.

[4] Pliny the Elder, The Natural History, London 1855. http://www.perseus.tufts.edu/hopper/text?doc=Perseus%3Atext%3A1999.02.0137%3Abook%3D10%3Achapter%3D9, zadnji dostop 20. 3. 2019.

[5] Claudius AELIANUS, On the Nature of Animals. http://www.attalus.org/info/aelian.html, zadnji dostop 20. 3. 2019.

[6] Stephen A. BARNEY, W. J. LEWIS , J. A. BEACH, Oliver BERGHOF, The Etymologies of Isidore of Seville, Cambridge 2006, pp. 263-268.

[7] Michel PASTOUREAU, Bestiari del Medioevo, Torino 2012, pp. 175-179.

[8] Aberdeenski Bestiarij, ok. 1200, Aberdeen, Fol. 30v. https://www.abdn.ac.uk/bestiary/ms24/f30r, zadnji dostop 8. 6. 2019.
Citat iz Svetega pisma je vzet iz angleškega prevoda Aberdeenskega Bestirija. Za navedbo odlomka v slovenščini glej Sveto pismo stare in nove zaveze, Stara zaveza, Ljubljana 2005, p. 577.

[9] Loc. cit. Za navedbo odlomka iz Svetega pisma glej Sveto pismo stare in nove zaveze, Nova zaveza, Ljubljana 2005, p. 232.

[10] Ibid., p. 208.

[11] Aberdeenski Bestiarij, ok. 1200, Aberdeen, Fol. 30v. https://www.abdn.ac.uk/bestiary/ms24/f30r, zadnji dostop 8. 6. 2019.

[12] Ibid., Fol 31r, 31v, https://www.abdn.ac.uk/bestiary/ms24/f30r, zadnji dostop 8. 6. 2019.
Za navedbo odlomka iz Svetega pisma glej Sveto pismo stare in nove zaveze, Stara zaveza, Ljubljana 2005, p. 737.

[13] Ibid., Fol. 30v, 31r, 31v. https://www.abdn.ac.uk/bestiary/ms24/f30r, zadnji dostop 8. 6. 2019.

[14] Mirella LEVI D’ANCONA, Lo Zoo del Rinascimento. Il significato degli animali nella pittura italiana dal XIV al XVI secolo, Lucca 2001, p. 129.

[15] Loc. Cit.
Za navedbo odlomka iz Svetega pisma glej Sveto pismo stare in nove zaveze, Stara zaveza, Ljubljana 2005, p. 115.

[16] Loc. cit.

[17] William H. FORSYTH, The Noblest of Sports: Falconry in the Middle Ages, The Metropolitan Museum of Art Bulletin, II/9, 1944, p. 253. https://www.jstor.org/stable/3257142, zadnji dostop 15. 3. 2019.

[18] Tine GERM, Simbolika živali, Ljubljana 2006, p. 196.

[19] Filippo PICINELLI, Mondo simbolico. O sia vniversità d’imprese scelte, spiegate, ed’ illvstrate con sentenze, ed eruditioni sacre, e profane, Milano 1653, pp. 114, 115. https://archive.org/details/mondosimbolicoos00pic/page/114, zadnji dostop 14. 7. 2019.

[20] J. Russell SALE, Birds of a Feather: The Medici Adoration Tondo in Washington, The Burlington Magazine, CXLIX/1246, 2007, p. 7. https://www.jstor.org/stable/20074684, zadnji dostop 15. 3. 2019.

[21] Darrell D. DAVISSON, The Iconology of the S. Trinita Sacristy, 1418-1435: A Study of the Private and Public Functions of Religious Art in the Early Quattrocento, The Art Bulletin, LVII/3, 1975, p. 324. . https://www.jstor.org/stable/3049400, zadnji dostop 15. 3. 2019.

[22] SALE 2007, p. 7. https://www.jstor.org/stable/20074684, zadnji dostop 15. 3. 2019.

[23] Ibid., p. 6. https://www.jstor.org/stable/20074684, zadnji dostop 15. 3. 2019.

[24] Ibid., p. 7. https://www.jstor.org/stable/20074684, zadnji dostop 15. 3. 2019.

[25] Linda A. KOCH, Power, Prophecy, and Dynastic Succession in Early Medici Florence: The Falcon Impresa of Piero di Cosimo de’ Medici, Zeitschrift für Kunstgeschichte, LXXIII/4, 2010, pp. 508-510. https://www.jstor.org/stable/41039013, zadnji dostop 15. 3. 2019.

[26] Ibid., pp. 511-513. https://www.jstor.org/stable/41039013, zadnji dostop 15. 3. 2019.

[27] William H. FORSYTH, The Noblest of Sports: Falconry in the Middle Ages, The Metropolitan Museum of Art Bulletin, II/9, 1944, pp. 258. https://www.jstor.org/stable/3257142, zadnji dostop 15. 3. 2019.

[28] Simona COHEN, Animals as Disguised Symbols in Renaissance Art, Boston 2008, p. 62.

[29] KOCH 2010, pp. 534-536. https://www.jstor.org/stable/41039013, zadnji dostop 15. 3. 2019.

[30] J. Russell SALE, Birds of a Feather: The Medici Adoration Tondo in Washington, The Burlington Magazine, CXLIX/1246, 2007, p. 9. https://www.jstor.org/stable/20074684, zadnji dostop 15. 3. 2019.

[31] Matthew Knox AVERETT, Becoming Giorgio Cornaro: Titian’s Portrait of a Man with a Falcon, Zeitschrift für Kunstgeschichte, LXXIV/4, 2011, p. 559. https://www.jstor.org/stable/41310792, zadnji dostop 15. 3. 2019.

[32] AVERETT 2011, p. 565 po Giorgio VASARI, The Lives of the Artists. Volume II, Harmondsworth 1987, p. 68.

[33] Ibid., pp. 561-568. https://www.jstor.org/stable/41310792, zadnji dostop 15. 3. 2019.

[34] Dante ALIGHIERI, Božanska komedija, Ljubljana 1994, p. 295.

[35] Ibid., p. 335.

[36] D’Ascoli Cecco, L’Acerba, Lanciano 1916, p. 94. https://archive.org/details/lacerbao00ceccuoft/page/94, zadnji dostop 5. 4. 2019.

[37] AVERETT 2011, pp. 566, 567. https://www.jstor.org/stable/41310792, zadnji dostop 15. 3. 2019.

[38] Costanza BARBIERI, Tam foelix pictor vate, ut pictore Poeta: The Iconography of Sebastiano del Piombo’s Lunettes in the Loggia della Galatea, Artibus et Historiae, XXXVI/72, 2015, pp. 141-142. https://www.jstor.org/stable/44082378, zadnji dostop 15. 3. 2019.

[39] Ibid.

[40] COHEN 2008, pp. 66, 67.

[41] FORSYTH 1944, p. 259. https://www.jstor.org/stable/3257142, zadnji dostop 15. 3. 2019.

 

 

2.      Seznam literature

 

 

3.      Seznam slikovne priloge z viri

Slika 1: Kip boga Hora, ok. 237- 57 pr. Kr., Horov tempelj v Edfu, Egipt.

 

Slika 2: Sokol, Aberdeenski bestiarij, ok. 1200, fol. 30 R, Aberdeen.

 

Slika 3: Friderik II. s sokolom, ok. 1240, Vatikanska knjižnica, Vatikan.

 

Slika 4: Gentile da Fabriano, Adorazione dei Magi, 1423, Galleria degli Uffizi, Firenze.

 

Slika 5: Fra Angelico in Fra Filippo Lippi, Adorazione dei Magi, ok. 1440-60, National Gallery of Art, Washington, D. C.

 

 

Slika 6: Domenico Veneziano, Poklon magov, ok. 1439-41, Gemäldegalerie, Berlin.

 

Slika 7: Domenico Veneziano, Poklon magov, detajl – boj sokola in čaplje, ok. 1439-41, Gemäldegalerie, Berlin.

 

Slika 8: Benozzo Gozzoli, Sprevod najstarejšega kralja, 1459-60, palazzo Medici Riccardi, Firenze.

 

Slika 9: Benozzo Gozzoli, Sprevod najstarejšega kralja, detajl kragulja z zajčkom, 1459-60, palazzo Medici Riccardi, Firenze.

 

Slika 10: Tizian, Portret Giorgia Cornara s sokolom, 1537, Joslyn Art Museum, Nebraska.

 

Slika 11: Baldassarre Peruzzi in Sebastiano del Piombo, poslikava stropa v Loggia di Galatea, 1511-1512, Villa Farnesina, Rim.

 

Slika 12: Sebastiano del Piombo, Nisus in Scilla, poslikava lunete v Loggia di Galatea, 1511-1512, Villa Farnesina, Rim.

Recenzija: Monika Jerala

Lektura: Katarina Bogataj

Posted

in

by

Ana Jazbec

Tags:

Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Dostopnost