[Artfiks seminar] BLAŽ KORPNIK: Romanska arhitektura v Istri

Piše: Blaž Korpnik

---

Problematika romanske arhitekture v Istri se v strokovni literaturi prične raziskovati proti koncu 19. stoletja. Sprva se tematika obravnava v okviru splošnih pregledov istrske umetnosti (CAPRIN 1905; SEMI 1937; KARAMAN 1949; STELE 1960; KARAMAN 1963), ki so služili kot izhodišče za nadaljnje, bolj poglobljene študije. Med njimi so ključni zlasti prispevki Andra MOHOROVIČIĆA (1953, 1954, 1957, 1959, 1973), Branka MARUŠIĆA (1955, 1958, 1971, 1972a, 1972b), Danila KLENA (1963), Radovana IVANČEVIĆA (1963, 1969), Anteja ŠONJE (1971, 1975, 1979–1981), Miljenka JURKOVIĆA (1988–1989, 1990, 1992) in Igorja FISKOVIĆA (1995, 1997). Njihovi prispevki se osredotočajo na posamezne spomenike romanske arhitekture v Istri in so služili kot izhodišča kasnejšim raziskovalcem. Ti so njihove ugotovitve zbrali v sintetičnih pregledih, ki se za razliko od starejših pregledov osredotočajo zgolj na arhitekturo romanske dobe (ZADNIKAR 1982; ŠONJE 1982). V tem kontekstu je ključen pregled Damirja DEMONJE, ki je leta 2007 problematiki posvetil prvo samostojno študijo.

 

Slogovnemu vokabularju romanske arhitekture lahko na področju istrskega polotoka v grobem sledimo od 11. stoletja dalje in vse do konca 13. stoletja. Prihod romanskega sloga je tesno povezan z benediktinskim redom in kot zgoden primer tega je arhivsko dokumentiran benediktinski samostan in cerkev sv. Mihaela (sv. Mihovila) v Kloštru nad Limom, ki ga je leta 1041 ustanovila grofica Aczicha. Pri tem novi slog ni prišel na prazna tla, ampak je naletel na bogato tradicijo starokrščanske arhitekture, ki je bila zapuščina Ravenskega eksarhata, kamor je v pozni antiki sodil istrski polotok. Zgovoren pokazatelj plodnega umetniškega dialoga med Istro in upravnim središčem eksarhata Raveno je poreška Eufrazijeva bazilika. Ta po svoji arhitekturni zasnovi kaže navezavo na cerkev Sant’Apollinare Nuovo v Raveni. Slogovne prvine starokrščanske tradicije so se organsko zlile s prvinami romanike. Tako še v začetku 11. stoletja soobstajata obe tradiciji, kar je razvidno s cerkve sv. Martina v Svetem Lovreču iz sredine 11. stoletja. V tem stoletju se prične starejši vokabular vse bolj umikati novemu, dokler ta ne prevlada v celoti.

 

Pri pregledu ohranjene arhitekture opazimo, da prevladuje predvsem cerkvena, medtem ko je profana zastopana z redkimi primeri. Pri gradnji cerkva je mogoče opaziti določene skupne karakteristike. Zidovi sakralnih stavb so grajeni iz lomljencev, ki so med seboj vezani z malto in zloženi v horizontalne neenako visoke sloje. Ta princip zidanja prevladuje v 11. in 12. stoletju, obdrži pa se vse do 13. stoletja, ko ga nadomesti zidava iz pravilno klesanih blokov. Vendar se moramo zavedati, da gradbeni principi niso absolutno zanesljivi pri ugotavljanju datacije stavbe, saj je istrski način gradnje ostal skozi vsa obdobja več ali manj nespremenjen. Zunanji zidovi sakralnih stavb so v redkih primerih plastično razčlenjeni. Srečamo jih pri cerkvah sv. Sofije v Dvigradu, sv. Krištofa (sv. Kristofora) pri Rovinju in krstilnici sv. Janeza Krstnika v Kopru. Portali in okenske odprtine so bile v kasnejših obdobjih večinoma predelane, nekatere cerkve pa so ohranile prvotno obliko. Pri oblikovanju portalov opazimo, da so ti najpogosteje uokvirjeni v kamnite okvirje, pretežno imajo ravno zgornjo preklado, medtem ko so nekateri polkrožno zaključeno. Okna so oblikovana kot ozke pravokotne odprtine s polkrožnim zaključkom, ki so bodisi pravokotno vrezane v steno bodisi so oblikovane na zunanji in notranji strani kot lijak, ki se proti sredini oža in s tem v notranjost spušča več svetlobe. S čim so bila zaprta, ni povsem jasno. Verjetno so bila kar odprta ali pa v nekaterih primerih prekrita s tranzeno, kakor to izpričujejo nekateri ohranjeni primeri: cerkev sv. Mihaela (sv. Mihovila) v Kloštru nad Limom in cerkev sv. Martina v Svetem Lovreču. Cerkveni prostor je bil v večini primerov neobokan in krit z dvokapno streho, tako da je bila konstrukcija strehe vidna iz notranjosti. Obokan je bil samo prezbiterij. Obokavanje cerkvenih ladij se v istrski arhitekturi prične pojavljati šele konec 13. stoletja in v začetku 14. stoletja.

 

Glede na namen lahko istrske cerkve razdelimo na župne/podružniške cerkve, samostanske cerkve, stolne cerkve in krstilnice. Po namembnosti je največ župnih in podružniških cerkva. Med zastopniki samostanskih cerkva velja izpostaviti cerkev sv. Mihaela (sv. Mihovila) v Kloštru nad Limom, cerkev sv. Petronile pri Dvigradu in cerkev sv. Mihaela (sv. Mihovila) v Balah. V funkciji stolne cerkve je iz romanske dobe samo cerkev Marijinega Vnebovzetja v Kopru. Prav tako je z enim primerom zastopana tudi funkcija krstilnice, in sicer krstilnica sv. Janeza Krstnika v Kopru.

 

Glede na tloris jih lahko razdelimo na triladijske cerkve, sakralne stavbe s centralno zasnovo in enoladijske cerkve, ki se delijo še na enoladijske s polkrožnim ali štirikotnim prezbiterijem, ki je bodisi vpisan ali ne (za seznam cerkva in njihovih lokacij glej prilogo 1). Triladijske cerkve so bolj monumentalen tip, ki se večinoma nahaja v obalnih mestih in manjših mestih v notranjosti polotoka, ki so bila večjega cerkvena pomena. Količinsko gledano je ta tip redkeje zastopan, in sicer s 6 primeri. Ponavadi so bile triladijske cerkve kiparsko bolj okrašene kakor ostala dva tipa. Z njihovega okrasja lahko na podlagi slogovnih karakteristik stavbe lažje datiramo. Najbolj razširjen tip romanskih cerkva v Istri je enoladijski. V okviru tega razlikujemo še dve podskupini, in sicer cerkve z vpisanim ali izraženim prezbiterijem. Ta se pojavlja v dveh oblikah, bodisi kot apsida bodisi kot štirikotni zaključek. V varianti enoladijskih cerkva z vpisano apsido ločimo še cerkve, pri katerih imajo eno, dve ali tri vpisane apside. Največ je enoladijskih cerkva z eno vpisano apsido, ki so v Istri zastopane z 18 primeri. Bistveno manj je enoladijskih cerkva z dvema vpisanima apsidama, ki so zastopane s 3 primeri, medtem ko je varianta s tremi vpisanimi apsidami zastopana samo z 2 primeroma. V skupini enoladijskih cerkva z vpisanim štirikotnim prezbiterijem lahko naštejemo 10 primerov, za dva vpisana prezbiterija najdemo samo 1 primer, medtem ko tip s tremi vpisanimi štirikotnimi prezbiteriji ni zastopan z nobenim primerom. Podobno razmerje najdemo v skupini enoladijskih cerkva z izraženim prezbiterijem. Zopet je največ enoladijskih cerkva z eno izraženo  apsido, ki so zastopane s 24 primeri, medtem ko za variante z dvema ali tremi apsidami nimamo primerov. Imamo pa  enoladijsko cerkev z izraženim štirikotnim prezbiterijem. Zadnji tlorisni tip v istrski romanski arhitekturi so sakralne stavbe s centralnim tlorisom. Ta je zastopan s 3 primeri.

 

Pri pregledu profane arhitekture romanske dobe ugotovimo, da je ta zastopana z maloštevilnimi primeri. Pravzaprav ni znan dejanski delež, saj je v veliki meri odvisen od stanja ohranjenosti. Da je bila profana arhitektura v tem času prisotna, je razumljivo iz zgodovinskega konteksta. Istrska mesta, zlasti obalna, so v 12. stoletju doživela razcvet. Obalna mesta so se postopoma preoblikovala v komune, ki so delovale kot majhne mestne državice. Že zaradi potrebe po akomodaciji administrativnih organov so morali zato graditi temu ustrezno arhitekturo. Prav tako je potrebno vzeti v obzir hiše, ki so si jih postavili premožni posamezniki in visoki cerkveni dostojanstveniki. Tako lahko profano arhitekturo glede na namembnost  razdelimo v tri skupine: mestne hiše, zasebne palače in utrdbe. Vendar moramo imeti pred očmi dejstvo, da so stavbe v različnih stanjih ohranjenostih. Nekatere so tako močno predelane, da je njihova romanska faza povsem zabrisana, ali pa so v ruševinah. Prav tako je vprašljivo, ali so elementi, ki jih prepoznavamo kot romanske, sploh na svojem prvotnem mestu ali so sekundarno vneseni. Slednje oteži identifikacijo gradbenega sloga, zato je potrebno navedene spomenike jemati s previdnostjo. V veliko pomoč pri tem je študij arhivskega gradiva, s katerega lahko glede na čas omembe sklepamo o romanski fazi določene stavbe, kot na primer pri koprski pretorski palači, na kateri napisna plošča priča o obstoju starejše romanske mestne hiše, ki je leta 1268 doživela predelavo. Med primeri mestnih hiš lahko izpostavimo: pretorsko palačo v Kopru (1254, trenutna palača je iz sredine 15. stoletja (SAPAČ 2014)) in mestno hišo v Puli (1296, stavba je bila med stoletji večkrat predelana, navedena letnica je vzeta z napisne plošče, ki je na stavbi (ALBERI 1997.)) in Rovinju (12. stoletje (ALBERI 1997)). Med primeri mestnih palač premožnih posameznikov lahko naštejemo le nekaj primerov, in sicer: hišo Percauz (14. stoletje, gre za pozno romansko stavbo (SAPAČ 2014)) in Patriarhov stolp (13. stoletje, nekdanje bivališče oglejskih patriarhov, stavba je bila v preteklosti znižana (SAPAČ 2014)) v Kopru ter Kanonika v Poreču (dokončana leta 1251 (ALBERI 1997)). Med zastopniki utrdb iz obdobja romanike na območju Istre izpostavljam samo tiste, ki imajo v svojem jedru še razvidno romansko fazo. To so: Grad Petrapilosa nad dolino Bračane pri zaselku Mali Mlun (v pisnih virih se omenja že v 10. stoletju, stavba je v jedru iz 11. stoletja (DAROVEC 1996)), nekdanji Levji grad, ki je varoval vhod v Koper (po letu 1297, leta 1620 temeljito predelan, kasneje porušen (SAPAČ 2014)) in Castello di Moccò/Grad Mokovo v San Dorligu della Valle presso di Breg/Dolini pri Bregu v Istri (12. stoletje, porušen leta 1511 (ALBERI 1997)).

 

S temi primeri se tudi zaključi nabor zastopnikov romanske arhitekture v Istri. Seznam romanskih stavb se lahko v prihodnje ob novejših arheoloških in konservatorskih posegih ter potencialni najdbi novega arhivskega gradiva razširi ali skrči.

 

 

PRILOGA 1 – Seznam romanskih cerkva v Istri in njihova tipološka klasifikacija^[1]

TRILADIJSKE CERKVE:

• cerkev sv. Martina, Sveti Lovreč, 11. stoletje.
• cerkev Marijinega Vnebovzetja, Staro Milje, 11.–13. stoletje.
• stolna cerkev Marijinega Vnebovzetja, Koper, 12. stoletje (danes barokizirana, romanska faza vidna na J steni) .
• cerkev sv. Sofije, Dvigrad, konec 12. stoletja.
• cerkev sv. Marije, Vrsar, konec 13. stoletja ali začetek 14. stoletja.
• cerkev sv. Agata na groblju, Novigrad, 11. stoletje.

 

ENOLADIJSKE CERKVE:

Z eno vpisano apsido:

• cerkev sv. Jakova, Bačva, 12.–13. stoletje.
• cerkev sv. Marije Magdalene, Brazgalija, 13. stoletje.
• cerkev sv. Kozme in Damjana (sv. Kuzme in Damjana), Boljun, konec 12. stoletje.
• cerkev sv. Mikula, Dobrov, konec 13. stoletja.
• cerkev sv. Elizeja, Draguć, konec 13. stoletja.
• cerkev sv. Jeronima, Hum, druga pol. 12. stoletja.
• cerkev sv. Janeza Krstnika (sv. Ivana Krstitelja), Koromačno, 14. stoletje.
• cerkev sv. Plora, Kranjci, 12.–13. stoletje.
• cerkev sv. Trojice, Labinci, konec 12. stoletja ali začetek 13. stoletja.
• cerkev sv. Gala, Lovronci, 12.–13. stoletje.
• cerkev sv. Jelena, Oprtalj, 11.–14. stoletje.
• cerkev sv. Jurja, Radovani, 11.–14. stoletje.
• cerkev sv. Nikolaja (sv. Nikole), Rakotala, 14. stoletje.
• cerkev sv. Roka, Roč, 14. stoletje.
• cerkev sv. Petra, Sorbar, 11.–14. stoletje.
• cerkev sv. Marije Magdalene, Šćulci, 11.–14. stoletje.
• cerkev sv. Jurija, otok sv. Jurja u Vrsarskoj luci, 11. stoletje.
• cerkev sv. Štefana (sv. Stjepana), Vrh, 11.–14. stoletje.

Z dvema vpisanima apsidama:

• cerkev sv. Kvirina, Jesovnik, konec 13. stoletja.
• cerkev sv. Barnabe, Vižinad, 12. stoletje.
• cerkev sv. Ivana, Vižinad, 12. stoletje.

S tremi vpisanimi apsidami:

• cerkev sv. Vincenta, Svetvinčenat, sredina. 13. stoletja.
• cerkev sv. Jurija, med Završju in Grožnjanu, druga polovica 11. stoletja.

Z enim vpisanim prezbiterijem:

• cerkev sv. Ilije, Bale, 11. stoletje.
• cerkev sv. Avgustina, Barbići, 11. stoletje.
• cerkev sv. Martina, Bičići, konec 13. stoletja.
• cerkev sv. Marija “della Concetta”, Galižani, 11.–12. stoletje.
• cerkev sv. Marije “od sniga”, Morožini, 12. stoletje.
• cerkev sv. Jurja “Starog”, Plomin, 11.–12. stoletje.
• cerkev sv. Germana, Režanci, 11.–12. stoletje.
• cerkev sv. Ivana, Sveti Ivan Korentskom, 11.–14. stoletje.
• cerkev sv. Petra in Pavla, Trviž, 13.–14. stoletje.
• cerkev sv. Primoža in Felicijana (sv. Primusa i Felicijana), Završje, 13. stoletje.
• cerkev sv. Štefana, Zanigrad, konec 13. stoletja.

Z dvema vpisanima prezbiterijema:

• cerkev Male Gospe (Marije Male), Bale, 11. stoletje.

Z eno izraženo apsido:

• cerkev sv. Katarine, Bale, 12.–13. stoletje.
• cerkev sv. Mihaela (sv. Mihovila), Bale, 11. stoletje.
• cerkev sv. Križa,  Butoniga, konec 13. stoletja ali začetek 14. stoletja.
• cerkev Ilije, Dvigrad, začetek 14. stoletja.
• cerkev sv. Mihaela (sv. Mihovila), Klošter nad Limom, 1041.
• cerkev sv. Jurija, Krajnice, 13. stoletje.
• cerkev sv. Trojice, Lovran, 13. stoletje.
• cerkev sv. Martina, Midnjan, 7.–13. stoletje.
• cerkev sv. Mihaela (sv. Mihovila), Pićen, konec 14. stoletja.
• cerkev sv. Bartolomeja, Rovinj, 11.–14. stoletje.
• cerkev sv. Ciprijana, Rovinj, 11.–14. stoletje.
• cerkev sv. Nikolaja (sv. Nikole), Rovinj, 12. stoletje.
• cerkev sv. Brigite, Rovinj, 11.–14. stoletje.
• cerkev sv. Krištofa (sv. Kristofora), Rovinj, 11. stoletje.
• cerkev sv. Lucije, Selina, 11. stoletje.
• cerkev sv. Hieronima (sv. Jeronima), Stanišovi, 11.–14. stoletje.
• cerkev sv. Dorliga, Sveti Lovreču, 11. stoletje.
• cerkev sv. Petra, Sveti Peter na Krasu, 11. stoletje.
• cerkev sv. Lovre, Valfontana, 12. stoletje.
• cerkev sv. Frančiška (sv. Franje), Vodnjan, pred začetkom 15. stoletja.
• cerkev sv. Margarete, Vodnjan, začetek 14. stoletja.
• cerkev sv. Marije, Žminj, 12. stoletje.

Z enim izraženim prezbiterijem:

• cerkev sv. Petronile, Dvigrad, 13. stoletje.

SAKRALNE STAVBE S CENTRALNO ZASNOVO

• cerkev sv. Trojice, Rovinj, 13. stoletje.
• krstilnica sv. Janeza Krstnika, Koper, 12. stoletje.
• cerkev sv. Elije, Koper, 11.–14. stoletje.

 

Literatura:

Zgodovinski pregled:

1. Darko DAROVEC, Pregled zgodovine Istre, Koper 1992.
2. (dostopna tudi v hrvaškem in angleškem jeziku: isti, Pregled istarske povijesti, Pula 1996;
3. isti, A Brief History of Istria, Yanchep 1998. )

Leksikoni in vodniki:

1. Dario ALBERI, Istria. Storia, arte, cultura, Trieste 1997.
2. Josip BELAMARIĆ, s.v. Romanika, Enciklopedija Hrvatske Umjetnosti, Zagreb 1996, pp. 173–190.
3. Tone FERENC, s.v. Istra, Enciklopedija Slovenije, IV, Ljubljana Ljubljana 1990, pp. 178–182.
4. Nataša GOLOB – Ivan STOPAR – Redakcija Enciklopedije Slovenije, s.v. Romanika, Enciklopedija Slovenije, X, Ljubljana 1996, pp. 271–778.
5. Miljenko JURKOVIĆ, s.v. Romanika, Istarska enciklopedija, 2008, http://istra.lzmk.hr/clanak.aspx?id=2381(dostop: 10. 12. 2019)).

Sintetični pregledi romanske arhitekture za evropski kontekst:

1. John Kenneth CONANT, Carolongian and Romanesque architecture. 800 to 1200, New York 1979.
2. Romanesque. Architecture, Sculpture, Painting (ed. Rolf Toman), Königswinter 2007.

Sintetični pregledi romanske arhitekture za istrski kontekst:

1. Stane BERNIK, Organizem slovenskih obmorskih mest. Koper, Izola, Piran, Ljubljana–Piran 1968.
2. Giuseppe CAPRIN, L’Istria nobilissima, I, Trieste 1905.
3. Crkve u Istri, Pazin 1991.
4. Damir DEMONJA, Romaničke crkve u Istri, Zagreb 2007.
5. Ljubo KARAMAN, O srednjovjekovnoj umjetnosti Istre, Historijski zbornik, II/1–4, 1949, pp. 115–130.
6. Ljubo KARAMAN, O djelovanju domaće sredine u umjetnosti hrvatskih krajeva, Zagreb 1963.
7. Branko MARUŠIĆ, Istrien in Frühmittelalter, Pula 1969.
8. Meta PRINČIČ, Romanska arhitektura benediktincev v Istri in Kvarnerju (diplomska naloga, tipkopis, Univerza v Ljubljani), Ljubljana 2015.
9. Francesko SEMI, L’arte in Istria, Pula 1937.
10. Francesko SEMI, Capris, Iustinopolis, Capodistria, Trieste 1975.
11. France STELE, Umetnost v Primorju, Ljubljana 1960.
12. Ivan STOPAR, Arhitektura predromanike in romanike v Sloveniji, Ljubljana 2017.
13. Ante ŠONJE, Bizant i crkveno graditeljstvo u Istri, Rijeka 1981.
14. Ante ŠONJE, Crkvena arhitektura zapadne Istre, Zagreb–Pazin 1982.
15. Marijan ZADNIKAR, Romanika v Sloveniji. Tipologija in morfologija sakralne arhitekture, Ljubljana 1982.

Posamezne študije romanske arhitekture v Istri:

1. Antonio ALISI, Il duomo di Capodistria, Rim 1932.
2. Darko DAROVEC, Kostel Petrapilosa, Pazin–Buzet 1996.
3. Damir DEMONJA, Contributo alla tipologia dei campanili romanici in Istria, Atti – Centro di ricerche storiche, XXIII, 1993, pp. 297–341. (Istega leta je članek izšel tudi v hrvaškem jeziku: isti, Prilog tipologiji romaničkih zvonika Istre, Radovi Instituta za povijest umjetnosti, XVII/2, 1993, pp. 19–31.)
4. Damir DEMONJA, Trobrodne romaničke crkve u sklopu istarske umjetnosti, Peristil, 41, 1998, pp. 5–22.
5. Damir DEMONJA, Contributo alla tipologia delle chiese romaniche in Istria. Le chiese uninavate con absidi inscritte, Atti – Centro di ricerche storiche, XXVIII, 1999, pp. 71–150.
6. Miranda FERRARI – Anna BOCCHINA-ANTONIAZZO, Case gotico-veneziane in Istria, Trieste 1955.
7. Igor FISKOVIĆ, Rovinjske crkvice iz osvita romanike, Starohrvatska prosvjeta, XXI/3, 1995, pp. 123–144.
8. Igor FISKOVIĆ, Nova viđenja oko benediktinskog samostana na Limu, Izdanja Hrvatskog arheoloskog društva, 18, 1997, pp. 235–251.
9. Ferdinando FORLATI, Il battistero romanico di Capodistria, Atti e memorie della Societa Istriana d’archeologia e storia patria, LVI, 1956, pp. 117–119.
10. Radovan IVANČEVIĆ, Župna crkva Sv. Jurija v Oprtlju, Radovi Odsjeka za povijest umjetnosti, 4, 1963, pp. 19–44.
11. Radovan IVANČEVIĆ, Župna crkva Sv. Duha kod Štrpeda u Istri, Radovi Odsjeka za povijest umjetnosti, 6, 1969, pp. 17–26.
12. Miljenko JURKOVIĆ, Problem kontinuiteta između antike i romanike u umjetnosti istočnog Jadrana, Radovi Instituta za povijest umjetnosti, 12–13, 1988–1989, pp. 41–49.
13. Miljenko JURKOVIĆ, Crkvena reforma i ranoromanička arhitektura na istočnom Jadranu, Starohrvatska prosvjeta, XX/3, 1990, pp. 191–213.
14. Miljenko JURKOVIĆ, Crkva Sv. Marije u vrsarskoj luci, Zagreb 1992.
15. Danilo KLEN, Neke misli o Sv. Mihovilu nad Limom, Bulletin Zavoda za likovne umjetnosti JAZU, IX/3, 1963, pp. 9–19.
16. Mojca KOVAČ, Krstilnica sv. Janeza Krstnika v Kopru. Dokumentacija arhitekture in konservatorske raziskave, Acta Histriae, IX/2, 2001, pp. 453–476.
17. Branko MARUŠIĆ, Kratak doprinos proučavanja kontinuiteta između kasne antike i ranog srednjeg vijeka, te poznavanju ravenske arhitekture i ranosrednjovjekovnih grobova u južnoj Istri,  Jadranski zbornik, II, 1958, pp. 331–351.
18. Branko MARUŠIĆ, Kompleks bazilike Sv. Sofije u Dvogradu, Histria Archeologica, II/2, 1971, pp. 65–80.
19. Branko MARUŠIĆ, Tri spomenika crkvene arhitekture s upisanim apsidama u Istri, Histria Archeologica, III/1, 1972a, pp. 77–115.
20. Branko MARUŠIĆ, Monumenti Istriani dell’architettura sacrale alto medievale con le absidi inscrite, Arheološki vestnik, XXIII, 1972b, pp. 266–288.
21. Branko MARUŠIĆ, Istrska grupa spomenika sakralne arhitekture s upisanom apsidom, Histria Arhaeologica, V/1–2, 1974, pp. 20–36.
22. Janez MIKUŽ, Stolnica v Kopru, Ljubljana 1980.
23. Andro MOHOROVIČIĆ, Prikaz i osnovna analiza nekih istaknutih urbanističkih i arhitektonskih objekata na području sjeverozapadne Istre I, Bulletin JAZU, II/3–4, 1953, pp. 6–10.
24. Andro MOHOROVIČIĆ, Prikaz i osnovna analiza nekih istaknutih urbanističkih i arhitektonskih objekata na području sjeverozapadne Istre II, Bulletin JAZU, II/5–6, 1954, pp. 3–7.
25. Andro MOHOROVIČIĆ, Problem tipološke klasifikacije objekata srednjovjekovne arhitekture Iste i Kvarnera, Ljetopis JAZU, LXII, 1957, pp. 486–563.
26. Andro MOHOROVIČIĆ, Prikaz specifične interpolacije gotičke konstrukcije svoda u romaničke objekte na področju Istre i otoka Cresa, Ljetopis JAZU, LXIII, 1959, pp. 509–531.
27. Andro MOHOROVIČIČ, Razvoj urbanih cjelina. Arhitektonske izgradnje i likovnog stvaranja na tlu Istre u doba srednjeg vijeka, Ljetopis JAZU, 1973.
28. Matija MURKO, Palača in patricijska hiša v Kopru od romanike do baroka (diplomska naloga, tipkopis, Univerza v Ljubljani), Ljubljana 1965.
29. Matija MURKO, Palača in patricijska hiša v Kopru od romanike do baroka, Zbornik za umetnostno zgodovino, n.v. IX, 1972, pp. 23–44.
30. Iva PERČIČ-ČALOGOVIČ, Konzervatorski zahvati na romaničkoj crkvi Sv. Trojstva u Lovranu, Vijest Društva muzejsko-konzervatorskih naučnih radnika NRH, 1, 1952, p. 5.
31. Iva PERČIČ-ČALOGOVIČ, Konzervatorski radovi u Istri i Hrvatskom primorju od 1955. do 1958. godine, Zbornik zaštite spomenika kulture, X, 1959.
32. Milan PRELOG, Poreč. Grad i spomenici, Beograd 1957.
33. Igor SAPAČ, Gradovi, utrdbe, dvorci, vile v Slovenskem Primorju in bližnji soseščini, Ljubljana 2014.
34. Francesko SEMI, Il duomo di Capodistria, Poreč (Parenzo) 1934.
35. Ante ŠONJE, Romanička bazilika Sv. Marije u Vrsarskoj luci, Zbornik Poreštine, I, 1971, pp. 373–400.
36. Ante ŠONJE, Sv. Juraj istočno od Grožnjana u Bujštini, Glasnik arhitektonskog fakulteta Sveučilišta u Zagrebu, 2, 1975, pp. 93–105.
37. Ante ŠONJE, Crkva Svete Agate u Novigradu, Jadranski zbornik, 11, 1979–1981, pp. 197–215.

^[1] Seznam cerkva in njihova tipološka klasifikacija temeljita na monografiji Damirja DEMONJA, Romaničke crkve u Istri, Zagreb 2007, p. 179, fig. KARTA II, p. 197.