Piše: Lucija Klauž
Kako so se razvijale ideje za razstavljena dela od ideje do končne izvedbe? Lahko nekoliko opišete potek dela?
Pot do končnega izdelka je dolga, zahtevna in polna izzivov, vendar se ves vložen trud na koncu poplača. Pri vseh delih sem začela z brainstormingom na dano temo. Nato je sledila poglobitev v temo ter oblikovanje konceptov, ki so nepogrešljivi za vse naslednje izvedbene korake. Če nimaš jasno izoblikovanega sporočila in ideje, ki jo želiš posredovati, končno delo, tudi če bo tehnično dovršeno, ne bo funkcioniralo. To je tako, kot če bi bila knjiga stilsko oblikovana in imela lepo naslovnico, vendar bi bila brez smiselne vsebine. Prav zato sem največ časa namenila koncipiranju projektov, sočasno sem beležila in skicirala zamisli, izdelovala modele v merilu 1:1 in se šele nato lotila izdelave končnega izdelka.
Tako Avtoportret kot tudi Meteoriti sta nastala v tehniki izgubljenega voska, pri čemer je bilo v prvem primeru v kalup ulito kristalno steklo, v drugem pa črno steklo ameriškega proizvajalca Bullseye. Stranice pri Avtoportretu so bile nato še hladno obdelane – pobrušene in spolirane. Izvedba Ravnovesja je bila s tehnološkega vidika manj zahtevna, saj je delo sestavljeno iz rezanega in brušenega stekla, okrogle lesene podlage in vijakov.
Na kak način so, če sploh, Meteoriti, Avtoportret in Ravnovesje povezani med seboj?
Kar povezuje na prvi pogled povsem različna dela med seboj je premišljena uporaba stekla in dobro poznavanje njegovih zakonitosti. Poznavanje materiala, s katerim ustvarjam, je zame izrednega pomena, saj mi le-to omogoča, da ga pripeljem do skrajne točke, tik preden se razbije, pade ali se kako drugače uniči. V svojih delih stalno iščem nekaj nepredvidljivega in dinamičnega, kar me izzove in mi vzbudi nepričakovane občutke. Moj namen je, da se gledalec sprašuje, kako je bilo nekaj narejeno (kot v primeru Avtoportreta), ali gre res za steklo (Meteoriti iz črnega stekla) in kako, da stekleni panel ne pade na tla, kot pri delu Ravnovesje, kjer so krogi različnih premerov le postavljeni na konico vijaka, brez kakršnegakoli lepljenja.
Lahko nekaj več poveste o delu Avtoportret; čemu ste izbrali tak naslov?
Avtoportret je, kot že sam naslov pove, upodobitev same sebe, take, kot se vidim sama. Ne gre za realistično upodobitev, kot smo je po navadi vajeni, temveč za njeno abstrahiranje, pravzaprav abstrakcijo. Navzven dajem vtis popolne osebe, ki je srečna in uživa življenje, vendar se v moji notranjosti skriva krhka osebnost. Svojo ranljivo sredico varujem pred svetom; imam postavljen navidezen zid, ki onemogoča pogled v mojo intimo. Na nekaterih področjih pa se počutim dovolj močno in samozavestno, da jih v celoti zaupam drugim. Tisti, ki dobijo to možnost vpogleda, spoznajo, da moja notranjost le ni tako krhka in nemočna, temveč da skriva mnogo dragocenih stvari.
Geometrična forma s spoliranimi in ravnimi stranicami prikazuje stremljenje k perfekciji, medtem ko organsko oblikovani negativni prostor v notranjosti upodablja ranljivo osebnost. Gre za boj med močno zunanjo podobo, ki jo želim imeti v družbi, ter krhko sredico, ki kaže na mojo šibkost. Perforacije so področja, kjer se ne pretvarjam, se odprem svetu in sprejemam samo sebe takšno, kot sem.
Kakšno je pri razstavljenih delih razmerje med uporabnim in umetniškim in ali je to nekaj, čemur posvetite veliko pozornosti, ko snujete projekt?
Pri osnovanju projekta se nikoli ne omejim, ali bom izdelovala uporabni predmet ali ne. Mi je pa večinoma bližje slednji, umetniško orientiran končni izdelek. Teme, ki jih želim sporočiti, so že same po sebi dovolj kompleksne, da bi posvetitev funkciji zahtevala dodatno, drugačno obravnavo. Čeprav je večina mojih del umetniških, se želim v prihodnje posvetiti tudi vidiku dodajanja uporabne vrednosti izdelkom, saj bi kot unikatna oblikovalka svoje vizije in zamisli sporočala tudi prek dizajniranja funkcionalnih maloserijskih predmetov.
Ste si pri snovanju projekta zamišljali, za kakšen prostor ga snujete oz. za kakšen prostor je namenjen, ko ni več na razstavi? Če je temu tako, kakšen prostor je to?
Razstavljena dela niso ‘site-specific’, saj niso posebej oblikovana za vnaprej določeni razstavni prostor. Pri razstavljanju manjših skulptur, kamor prištevam tudi vsa tri dela, posvečam največ pozornosti izbiri podstavka. Pomemben vidik je tako njegova širina, kot tudi višina, na kateri so izdelki razstavljeni, da dosežejo največji efekt in zasijejo v vsej svoji veličini. Ravnovesje, ki je po obsegu večje, v vizualnem smislu deluje bolje na nižjem in širšem podstavku, medtem ko takšna izbira za Avtoportret ne bi bila ustrezna, saj potrebuje ožji in višji podstavek v višini očišča, da lahko gledalec pogleda v notranjost steklene skulpture. Pri visečih izdelkih in instalacijah, kot sta projekta iz preteklih let Intuicija,narejena iz prepleta vrvi, in kiparski projekt utripajočega napihljivega srca Utrip srca, pa je premišljena umestitev v prostor ključnega pomena, kajti tudi okolica je sestavni del umetnine, ki končno delo gradi in ga sooblikuje.
Mentorica: prof. mag Tanja Pak
Razstava Navidezni kot predstavlja dela študentov Unikatnega oblikovanja / steklo in keramika, ki so nastala pod mentorstvom profesoric, red. prof. mag. Tanje Pak in doc. Kristine Rutar, v okviru temeljnih predmetov Steklo in keramika. Študentje s svojim delom presegajo meje klasičnega razumevanja materiala, ki ga kombinirajo ali dopolnjujejo z različnimi drugimi materiali, pristopi oblikovanja in umetniškimi praksami.
(odlomek iz kataloga razstave, april 2020)
Recenzija: Katarina Bogataj
Lektura: Zala Vidic
Dodaj odgovor