Piše: Katarina Bogataj
Druga razstava v tretji sezoni delovanja pop-up galerije 7:069, pripravljena v sodelovanju z Layerjevo hišo, predstavlja sedem umetnikov, ki so bili izbrani preko javnega poziva, odprtega od 12. decembra 2019 do 20. januarja 2020. Njihova ciljna skupina ostajajo študenti, ki delujejo na področju različnih sodobnih umetniških praks, na poziv pa so se lahko prijavili s skupinskimi in/ali samostojnimi projekti (s poudarjenim napomenkom, da tisti projekti, ki tokrat niso bili izbrani, po možnosti pridejo v izbor za nadaljnje razstave, kar je še ena izrazito pozitivna pobuda omenjenega kolektiva). Na razstavi sodelujejo: Valerija Intihar, Maruša Mazej, Lea Topolovec, Johanna Locher, Lorna Phillips, Peter Ferlan in Sangara Perhaj, kot tokratna gostujoča kuratorica pa se je ekipi pridružila Ajda Ana Kocutar, sicer sodelavka razstavnega in projektnega prostora/prodajne galerije DobraVaga v Ljubljani. Zaradi nesrečne pandemske situacije je bila razstava prvotno prestavljena iz marca na 15. maj, ko pa je bila končno lahko postavljena, pa zaradi spoštovanja smernic o prepovedi druženja in socialne distance uradne otvoritve žal ni bilo. Razstava je bila tako naznanjena preko socialnih omrežij, na ogled pa je bila do 5. junija.
S03E02 tudi tokrat ni imela neke vnaprej začrtane teme, a se je kljub temu med pregledovanjem prijavljenih projektov med njimi začel izrisovati vse bolj jasen povezovalni element. Vsem razstavljalcem so skupne »majhne geste«, ki ozaveščajo, a to ni nujno tudi njihovo temeljno vodilo; predstavljeni umetniški razmisleki nam v načinu obravnave nudijo ravno dovolj velik preobrat, da jih lahko beremo tudi angažirano. Razstava je kot naročena za razsvetljeno in fragmentarno predeljeno prvo nadstropje galerije Layerce, avtorji pa so v skladu z negotovo situacijo pripravili kratke video predstavitve, ki vsem še po zaprtju razstave omogočajo, da se pobliže spoznajo z razstavljalci in pridobijo nek občutek o duhu njihovih umetniških stvaritev.
Študentka fotografije Valerija Intihar se na razstavi predstavlja z arhivom pomenljivega pripovednega naslova Življenje liberalno vzgojenih stvari ali arhiv stvari, ki so v proizvodnji slišale, da so lahko karkoli želijo biti, ki ga sestavljajo popačene podobe vsakdanjih predmetov, kar jih odmika od njihove sicer primarne utilitarne funkcije. Arhiv umetnice je nastal kot želja po ohranjanju elementov, ki jo obkrožajo, izhodišče zanj pa je kratka zgodba Joseja Saramaga iz zbirke The Lives of Things. Delo zavzema osrednji prostor galerije. Razteza se od tal in vertikalno pleza po steni, katere okna gledajo na Tomšičevo ulico. Zanimiv je detajl valovite postavitve treh papirjev v sicer ravnih vrstah, kar še dodatno naglasi prostorsko razsežnost dela, to pa morda lahko razumemo kot odmev prvobitne plastičnosti predstavljenih objektov, kot so čopič, ščetka, škarje, glavnik, vilica in podobno. Avtoričin video je zasnovan kot listanje Papirnate kolekcije v različnih formatih in vrstah papirja, ki sedaj prosojnim, skiciranim, prestriženim in obarvanim primerkom, katerih nabor je še večji od razstavljenega, doda nove dimenzije doumevanja.
Za razliko od Valerije je študentka unikatnega oblikovanja Maruša Mazej izzvala krajne meje (ne)uporabnosti, ki se globje zažirajo v prepotreben premislek o produkciji in namenskosti objektov, nastalih v keramiki. Za predmet raziskovanja si je izbrala formo treh otroških igrač, ki jih je reproducirala v povsem netrpežnem, a hkrati razkošnem materialu – porcelanu (z izjemo dveh lesenih palčk z vrvico, kar se sicer uporablja za vrtenje diabola – elementa z dvema čašicama). Kot je v katalogu zapisala sama, s svojim delom poskuša »opozoriti tudi na delo umetnikov, ki ustvarjajo v določenem materialu in izhajajo iz praks, ki so v sodobni umetnosti pogosto videne kot obrtne ali omejujoče«. Izdelki so s postavitvijo na razstavni piedestal tudi formalno spremenili kontekst in prestopili mejo (ne)dostopnosti. Avtoričin predstavni video se dotakne postopka izdelave keramičnih umetnin, pri čemer je ključnega pomena tehnično znanje, ki ga ustvarjalec uporablja za dosego svojih kreativnih vizij. Brez tega unikatno oblikovanje pač ni mogoče.
S konceptom igrač se je poigrala tudi Sangara Perhaj, študentka smeri videa in novih medijev ter članica umetniškega kolektiva Podmladek. Tako kot že na letošnji razstavi Gospe in gospodje v DobriVagi, je tudi prostor Layerjeve galerije naselila z velikimi, otožnimi gosposkimi figurami, ki nas v nasprotju s siceršnjimi čuvaji razstav aktivno opominjajo, da so tudi negativna občutja nekaj naravnega in pristnega. V projektu je uspela združiti šivanje in risanje – veščini, ki ju že od nekdaj sicer ločeno izpopolnjuje. Video z animirano glasbo, ki spominja na risanke, prikazuje video korespondenco s taistimi gospodi, ki se nahajajo v zunanjem ambientu: eden je v Parizu, drugi v vodnem svetu, tretji pa nekje v gorah. Ker ne govorijo, komunicirajo v klepetalniku, njihov pogovor pa hkrati služi tudi kot duhovito povabilo obiskovalcem na ogled razstave.
Video študenta ilustracije Petra Ferlana se prav tako kot njegov v Layerjevi sobi razstavljeni zine z naslovom Real problems vrti okrog humorja. Kot je zapisal v katalogu, mu le-ta predstavlja »dobro orodje za podajanje informacij, sploh ‘težavnih’«. Video je zasnoval kot epizodo slikanja, ki se za razliko od krajinskih tematik Boba Rossa osredotoča na upodobitev akta, in to pasjega. Namiguje na to, da je posnetek le eden v seriji mnogih (kar je tudi želja, ki so jo izrazili sledilci v komentarjih). Kot je sam zapisal v uvodu zina, njegov namen ni bil spraviti obiskovalca v kakršno koli zadrego, temveč ilustrativno izpostaviti različne zorne kote problemov, ki so za nekoga neizbežno stresni, za drugega pa docela nepomembni. Če se torej naši realni problemi prenesejo v drug, humoren kontekst, nas nemara le prepričajo v to, da ni tako hudo, kot se nam je sprva morda dozdevalo … ali pa je morda še huje?
Škotinja Lorna Phillips, sicer študentka kiparstva v Edinburgu, je na omenjeni razstavi sodelovala na način, ki je bil zanjo kot ustvarjalko popolnoma eksperimentalen; skozi proces pisanja pisma, ki je namenjen konkretni fizični osebi, je preizpraševala, kje se konča zasebno in kje začne javno. V rokopisu, ki je zanjo celo »več kot glas«, prepoznava nekaj zelo intimnega in iskrenega, preko česar subjekt z naslovnikom deli svoje najglobje misli, kar ob retrospektivnem vrednotenju včasih za seboj pusti nelagoden priokus. Njeno pismo, pripeto na steno razstavnega prostora s kuverto na tleh, deluje kot nekakšna romantična različica izseka iz Joyceovega Uliksesa z distinkcijo uporabljene interpunkcije. Zapis se – kljub svoji kratkosti – drobi na fragmentarne opise situacij, razmišljanj in občutenj. Meja med dialogom in notranjim monologom je zamegljena, pojavi se vrsta vprašanj, na katere v tem pismu ne dobimo odgovora, morda pa bi jih v odgovoru naslovnika. Na tej točki v ospredju pravzaprav ni izpovednost, temveč umetnico zanima, kako razstavljanje sicer zaupnega dokumenta vpliva na pojmovanje dostopnosti: ali je v javnem še vedno prisoten kanček zasebnega? V predstavitvenem videu se avtorica prav tako kot Maruša nasloni na izdelavo keramične posodice, ki ji sledi moment zapisovanja svojih misli na lončarskem vretenu. Ta dva dogodka nista neposredno povezana, v bistvu sta si skorajda nasprotna; izpostavljata namreč vidik tehnične podkovanosti v primerjavi s hipnim in spontanim dejanjem.
Nemka Johanna Locher, študentka na umetniški akademiji v Karlsruhe, se v sklopu razstave predstavlja z videom z naslovom Versäumung, v katerem poskuša s šivanjem združiti Baltsko morje in obalo. V trenutku, ko morje zamrzne, je dejanje združevanja teh dveh entitet manj sizifovsko, tu pa je pomembna komponenta zvok, ki ta dva elementa v specifičnem času in prostoru poveže (čeprav slišimo hojo po ledu in ne dejanske penetracije ledu z iglo). Kot umetnica razloži v predstavitvenem videu, je bistven proces združevanja stvari, ki sicer niso združljive. Eksperiment kot tak cilja v resnici nima, umetnica pa želi pustiti delo čimbolj odprto za interpretacijo posameznika.
Cvetenje Lee Topolovec, študentke fotografije, lahko razumemo kot dejanje angažirane umetnosti, saj ne gre za naravo, temveč cvetenje človeških odpadkov – v tem primeru plastičnih vrečk, ki se kljub številnim okoljevarstvenim kampanjam ozaveščanja še vedno nenadzorovano množijo kot kakšna invazivna rastlinska vrsta. Avtorica pri tem ironično uporablja tudi pripadajočo terminologijo: pravi, da vrečke nabira, jih stiska (kot v herbariju) … V predstavitvenem posnetku poleg vešče uporabe instagram filtrov vidimo še, da jih je celo razobesila, kot da jih suši za čaj. Kljub temu pa primarni namen projekta ne izhaja iz družbene kritike kot take, temveč iz želje po poglobljenem delu z materialom, ne vedoč kakšni bodo rezultati. Kustosinja pravi, da je angažirano branje zaradi konotacije, ki jo imajo plastične vrečke, sicer neizogibno, v kontekstu razstave pa ga moramo brati bližje Valerijinemu in Marušinemu delu v smislu preobrata v funkciji, namenu predmeta: »Lea v procesu popolnoma izniči misel na to, kar je vrečka prvotna bila in kaj je njena usoda ter se posveti njeni materialnosti kot taki.«
Ta osnovna ideja je umetniško zelo razvejana: avtorica je vseskozi mapirala lokacije najdišč v javnem, urbanem prostoru, nato pa v temnici izdelovala črno-bele printe povečav vrečk, ki so v svoji osnovi fotogrami. Na razstavi je bil prikazan sklop 25 printov (za vsako vrečko po en print);[1] dva sta zavzela prostor ob oknu. Trije večji fotogrami so bili ločeni od skupine, a razstavljeni na isti steni; le-ti so izdelani na pretečen fotografski papir, kar posnema dejstvo, da je bil tudi zavrženim vrečkam njihov osnovni namen prav tako že odvzet. T. i. fotograme je avtorica začela izdelovati tudi digitalno – na skener,[2] pri tem pa je bil rezultat bolj izčiščen in ne tako temačen likovni jezik.
[1] V osnovi je avtorica obdelovala 26 vrečk, a se je en fotogram izgubil.
[2] Avtorica je morala fotograme prenesti v digitalno obliko za namen oblikovanja knjižice.
Naslednja faza projekta se je vrtela okrog tega, kako vrečkam vrniti volumen; na tej točki se je zgodila projekcija gibljive slike: »Izdelala sem nek sistem, makro svet, ki je omogočal tako rekoč live stream te premikajoče se vrečke. Nadaljevala sem z ulivanjem vrečk z mavcem, kjer sem prišla do kontrasta z vidika volumna/teže (lahko – težko, prazno – polno) in z vidika minljivosti (vrečka je obstojna in trdovratna, mavec krhek).«
Zadnja točka projekta je bila neposredni (lahko bi rekli celo grafični) odtis v kemikalije namočenih vrečk na fotografski papir; v osnovi bi morala biti ta faza tudi razstavljena, a so avtorici ukrepi ob izbruhu korone žal onemogočili dostop do fakultete, s tem pa do vseh nujnih potrebščin za izvedbo tega koraka. Na razstavi je bila poleg fotogramov predstavljena še knjigica, ki je z vizualnim materialom beležila redosled pravzaprav precej kompleksnega umetniškega sosledja, ki nam lahko služi za zgled o vztrajnosti in neznanskih možnostih obdelave primarnega materiala.
V trosobni nadstropni galeriji Layerjeve hiše so tako tri tedne domovala fizično manjša, a pomensko zagotovo obsežna dela sedmih umetnikov, ki se po pristopih in glavnih poudarkih medsebojno močno razlikujejo, obiskovalcu pa so tako na enem mestu omogočila uvid v plejado razvijajočih se umetniških praks. Kljub odprtosti koncepta so predstavljenim delom do neke mere enotne težnje po eksperimentu (Lea, Lorna, Johanna), vključevanju humorja (Peter, Sangara) ter razbijanju tabujev o specifični umetniški praksi (Maruša) ali splošnem pojavnem svetu (Valerija). Predstavljene video prezentacije aranžmaju prinašajo dodano vrednost in segajo tudi izven galerijskega prostora, kar je izrazito pozitiven preobrat v sicer težavnem koronskem obdobju. Glede na uspešnost omenjenega podviga nestrpno pričakujemo novo razstavno epizodo, ki bo od 17. junija dalje na ogled v Kinu Šiška.
Galerija 7:069 je umetniška platforma, ki se osredotoča na razstavljanje aktualne študentske produkcije izven konteksta in prostora izobraževalnih institucij. Ker 7:069 nima stalnega prostora, deluje po principu pop-up galerije – gostujočih razstav.
Spletna stran: https://gallery7069.com/
Recenzija: Monika Jerala
Lektura: Zala Vidic
Dodaj odgovor