Piše: Katarina Bogataj
Sara, po rodu Hrvatica iz sončnega Labina, se vse od rosnih dvajsetih let – ko je v domači hiši odkrila stare mamine fotoaparate – posveča analogni fotografiji. Od takrat vneto kupuje fotoaparate za enkratno uporabo, rabljene filme na bolšjakih in podobno, še posebno pa jo je očaral sam proces razvijanja filmov. Pravi, da ni nič bolj romantičnega kot to, da po nekaj mesecih naletiš na še nerazvite filme, ki te spomnijo na vsa pretekla doživetja.
Fokus njenega udejstvovanja je narava, ki obkroža tako majhnega in zanemarljivega človeka. Kot navdih navaja Friedrichovo oljno sliko Der Wanderer über dem Nebelmeer (1818), reprezentacijo romantične samorefleksije in neznatnosti, ki jo prežema v trenutkih, ko se tudi sama znajde v še neraziskanem prostranstvu, kar spretno dokumentira s serijo avtoportretov: »Beg iz mesta, vrnitev h koreninam, odkrivanje in krotenje narave … ta slika je moj večni navdih.«
Umetnica v kader pretežno zajema pejsaže: oceane, puščave, gozdove in livade v vseh štirih letnih časih, na katerih se v večinskem obsegu pojavlja izolirana figura ali manjše število le-teh, razen, ko govorimo o fotografijah turističnih postojank – v tem primeru praviloma vidimo skupine ljudi z obveznimi turističnimi rekviziti: senčniki, napihljivimi blazinami, vodnimi igračami, surfi … Tudi v teh primerih je narava v prvem planu, gmota počitnikarjev na oddihu, pomešanih z lokalnim prebivalstvom pa je venomer v ozadju.
Za sebe pravi, da fotografira samo, kadar potuje, to pa je precej pogosto. Obiskala je že okrog 40 držav, vse od Izraela, Kitajske, Indonezije, Tajske, Avstralije, ZDA, Portugalske, Latvije, Danske, Egipta, Namibije, Turčije …, izseki teh eksotičnih ambientov pa so vir neizčrpne inspiracije njenega ustvarjanja. Ker ji potovanje pomeni predvsem samostojno odkrivanje oddaljenih krajev, ne pa zgolj check-in-a na obljudenih turističnih lokacijah (kar ljudje ponosno podelimo na socialnih omrežjih), se najbolj poistoveti z roadtripi, kar tudi redno obeležuje s pogostim pojavom motiva avtomobilov in cest – ti metaforično orisujejo njeno (zavestno in podzavestno) željo po konstantnem gibanju, neustaljenostjo in raziskovanjem.
***
V tem prispevku premierno predstavljamo dve seriji posnetkov; prva z naslovom Isolation z umestitvijo figur in prevladujočim romantičnim narativom subjektivno zaokroža Sarino percepcijo skrivnostnih širjav, medtem ko druga z naslovom Vastness prikazuje večinoma pejsaže z zanemarljivimi indici človeške prisotnosti. Izhodišče Friedrichove slike je nedvomno razpoznavno, a se v svojih stvaritvah avtorica dotika širše palete vzdušij; kljub občasni prisotnosti melanholičnega narativa nas pretanjeno vabi, da z njo podelimo trenutke, ko čas obstane in veličastnost eksotične okolice, ki obdaja njo in njene bližnje (ali pa oddaljeno množico ljudi), lahko samo nemo občudujemo in se prepustimo brezmejni zamaknjenosti. Fotografijam noto avtentičnosti daje tudi sama analogna tehnika fotografiranja, predvsem pa umetničina življenjska filozofija, ki je v njenem delu vidno in vseskozi prisotna: »Doma sem nikjer, a obenem povsod«.
***
Več fotografij si lahko ogledate na Sarinem Instagramu.
Recenzija: Monika Jerala
Lektura: Zala Vidic
Dodaj odgovor