Avtorica: Ajda Podgorelec
Ideja za veliko večino del navadno izvira iz šale. Iz preizkušanja absurdnosti domišljije, ki jo nato skozi artikulacijo definiram in prečistim, učinek absurdnosti pa je tako zminimaliziran. To iz šale izhajajočo idejno zasnovo med procesom likovne artikulacije obogatim, poglobim in razširim. Za čim bolj natančno realizacijo se mi zdi smiselna uporaba repeticij oziroma kopičenja podobnih elementov. Zanima me tudi učinek “šopkov” enakih elementov. Tako so na primer nastale “oči” in “svinje”. Navadno delam z navezavo na fizični svet, saj se mi zdi, da se ji je ne le težko izogniti, ampak, da je ta tudi zelo dober uvod v abstraktno razmišljanje (še posebej, če je ta že delno abstrahirana ali odprtega kadra, da obstajajo možnosti lastne interpretacije). Zadnje čase preizkušam tudi meje fizičnega, saj me zanimajo razsežnosti oddaljitve od fizičnega in izražanja idej s čistimi likovnimi elementi – iskanje “čistega likovnega izraza”.
Recenzija: Katarina Bogataj
Dodaj odgovor