[Artfiks seminar] NINA MISSON: Bonino da Milano – stilni profil in izhodišča

Piše: Nina Misson

Bonino da Milano (tudi Bonino di Jacopo da Milano) je bil glavni kipar v Dubrovniku v prvi polovici 15. stoletja. Po rodu je bil iz Lombardije, v Dubrovnik pa je najbrž prišel zaradi del na cerkvi sv. Blaža (NOVAK KLEMENČIČ, 2014, str. 7).

Iz Boninovega življenja v Lombardiji se ni ohranilo nič podatkov. Glede na njegov vzdevek je zelo verjetno prihajal iz Milana ali iz njegove okolice. Njegovo edino podpisano in datirano delo je kapela sv. Dujma v Splitu z letnico 1427 (FISKOVIĆ, 1939, str. 16). Letnica najbrž označuje zadnjo leto njegovega delovanja na katedrali, torej lahko sklepamo, da je z delom začel že prej, najbrž že 1422 (PRELOG,1961, str. 196). Arhivska dokumentacija ga povezuje tudi z gradnjo korčulanske katedrale leta 1412. Za katedralo sv. Marka na Korčuli (gradnja je potekala do poznega 16. stoletja) je izdelal dele glavnega portala in relief sv. Jakoba na stranskem portalu (PELC, 2007, str. 217). Leta 1417 naj bi klesal Orlandov steber,simbol dubrovniške samostojnosti, skupaj z dubrovniškim mojstrom Antunom. Leta 1419 je naredil gotski portal na južnih vratih v katedrali v Splitu. V Splitu je ohranjena plošča iz leta 1427 z njegovim podpisom °M. BONINUS. DE. MILANO. FECIT. ISTAM. CAPELLAM. ET. SEPOLTURAM (NOVAK KLEMENČIČ, 2011, str. 61). Kapelo sv. Dujma je tudi opremil z okrašenim ciborijem kapele s šilastim timpanonom s poznogotskim listnatim vzorcem in angeli (MARKOVIĆ, 2001, str. 207).

Zadnji arhivski podatki o Boninu so iz Šibenika in sicer je leta 1429 arhivsko izpričano, da je delal na cerkvi sv. Nikole in sv. Benedikta (danes cerkev sv. Barbare). Leta 1430, ko je bil že pokojen, se v virih omenja v povezavi s šibeniško katedralo sv. Jakoba kot lapicida (kamnosek) ter primus magister ecclesie nove (STOSIĆ, 1950, str. 130). Bonino je za šibeniško katedralo izdelal tudi portal Poslednje sodbe in ostalo kiparsko okrasje pročelja (TOMIĆ, 2004, str. 223). Gradnja katedrale v Šibeniku je trajala 153 let, od 1431 do 1536, gradnjo pa lahko razdelimo na tri obdobja. Prvo je trajalo do leta 1441. V prvem gradbenem odbdobju se omenja mojster Bonino da Milano, ki je leta 1428 tam prebival, že naslednje leto pa je umrl za kugo (MARKOVIĆ 2001, str. 207). Nasledili so ga Lorenzo Pincino in Antonio di Pier Paolo Busato. V tej fazi je težko ločiti, kaj je delo katerega mojstra, se pa Boninu pripisuje avtorstvo večine skulptur na zahodnem in severnem portalu. Če je to res, jih je moral klesati nekaj let preden se je položil temeljni kamen, torej 1429 ali 1428. Najverjetneje je Bonino izdelal kipe Marije in Gabrijela iz prizora Oznanjenja, ki bi najbrž morali stati na glavnem oltarju pod baldahinom glavnega oltarja, vendar so danes postavljeni na južnem krilu transepta (PELC, 2007, str. 180). Kip Marije iz Šibenika kaže več potez novega sloga v bogatejši draperiji in v tektonsko ukrivljeni figuri telesa, tudi notranje gibanje je tu bolj izrazito (MARKOVIĆ, 2001, str. 213).

V Lombardiji je v prvih desetletjih 14. stoletja še vedno prevladoval romanski stil. Gotski slog iz Toskane je Lombardijo dosegel šele v tretjem desetletju 14. stoletja, ko figure postanejo bolj razgibane, draperija pa postane bolj zapletena (POPE-HENNESSY, 1955, str. 29–30). Dela Bonina da Milano izkazujejo poteze kroga mojstra Bonina da Campiona in drugih iz druge polovice 14. stoletja, kjer je še vedno prisotno romansko oblikovanje figur v svoji frontanosti in togosti, vendar pa se že družijo z značilnimi gotskimi elementi, ki se kažejo predvsem v ornamentiki in arhitekturnih dekorativnih formah, kot so brstiči in listje. Pri Boninu lahko še zasledimo togo postavitev in frontalnost figur, tipično romanska pa je tudi ikonografija kompozicij v Dubrovniku in Splitu (SIMČIČ, 1999, str. 11).

Verjetno je, da se Bonino izšolal v delavnici Campionesov, ki so v času, ko je v Toskani že delal Pisano, še vedno gojili romanski slog in romansko ikonografijo. Primerjava med Boninovo Madono s splitskega sarkofaga iz leta 1427 (sarkofag sv. Dujma) in Madono Bonina da Campione iz Milana (Sant Eustorgio, 1360) pokaže veliko podobnosti v oblikovanju obraza in močnem vratu, in oblikovanju frontalne vzravnane drže (SIMČIČ, 1999, str. 12). Nekateri avtorji so po preučevanju Boninovih dekorativnih elementov začeli trditi , da se je bil na potovanju v Dalmacijo ustavil tudi v Benetkah, ampak za to ni nobenih arhivskih virov. Verjetno pa je, da je v Dalmacijo prišel šele po prvi arhivski omembi, torej leta 1412, in ne veliko prej. Sicer pa je imel mednarodni mehki gotski slog možnost spoznati že v Milanu, npr. na milanski katedrali. Bonino da Milano je iz mehke gotike prevzel dekorativne elemente, kot so mehko oblikovano listje, ni pa prevzel figuralnih značilnosti novega sloga, kot so kontrapost, S linija, zasuki figur in bogata draperija. Vendar pa npr. splitska Madona izkazuje poznavanje bogato nagubane draperije mehkega sloga, kar je še posebej očitno, če opazujemo gubanje draperije pod koleni (SIMČIČ, 1999, str. 15).

Ker je dokumentiranih le malo Boninovih del, ki so med seboj slogovno raznolika, je njegov opus neprepričljiv (NOVAK KLEMENČIČ, 2011, str. 60). V dokumentih je prvič izpričan leta 1412 kot eden od vodilnih mojstrov pri gradnji katedrale na Korčuli (FISKOVIĆ, 1939, str. 75). Ohranjena je pogodba z dne 4. septembra 1417, ki izpričuje, da so bile pri Dobrašinu Radinoviću naročene plošče iz kamna, imenovanega »moderz« za cerkev sv. Blaža, po merah, ki jih je dal Bonino (NOVAK KLEMENČIČ, 2006, str. 144). Dokumentirani so tudi nagrobna plošča za Johannesa de Lucaz grbom leta 1418, južni portal cerkve sv. Dominika in Orlandov steber leta 1419 ter »cimerium«z grbom za palačo Sandalja Hranića leta 1422 (NOVAK KLEMENČIČ, 2011, str. 61). Istega leta je v sklepu Malega sveta omenjeno, da Bonino izdeluje »ballatorium de lapide«. Iz leta 1424 je ohranjena pogodba o meniškem koru v cerkvi sv. Vlaha (sv. Blaža), mestnega zaščitnika Dubrovnika, in naročilo za plošče in kamenje pri mojstru Antunu za plošče in kamenje za ta kor (NOVAK KLEMENČIČ, 2006, str. 145). Južni portal dominikanske cerkve v Dubrovniku je bil prenovljen v začetku 21. stoletja. Zaradi izpostavljenosti slanim morskim vetrovom je bil precej poškodovan. V literaturi se zunanji okvir portala pripisuje Boninu. Zunanji okvir je sestavljen iz dveh stebrov na kockastih podstavkih, na vrhu zašiljenega loka na oslovski hrbet, okrašenega z gotskimi listi, pa je moška figura, ki se običajno razlaga kot Kristus Pantokrator. Iz leta 1419 je ohranjen sklep (ne pogodba) dubrovniškega Malega sveta, da naj mojster Bonino izdela okvir v delavnici, kjer se izdeluje občinski steber (NOVAK KLEMENČIČ, 2014, str. 10). Najbrž gre za Orlandov steber. Notranji del portala se razlikuje od zunanjega dela po slogu in tudi po materialu. Notranji del, vključno s portalom, velja še za romansko delo iz trecenta. S portalom so se ukvarjali Cvito Fiskovič, Janez Höfler, Stjepan Krasić in Predrag Marković. Fisković je zunanji okvir datiral kot gotskega. Krasić pravi, da so Bonino in dubrovniška mojstra kamnoseka Brajko Bogoslavić in Dobrašin Radinović portalu dodali vitek lok s Kristusom na vrhu (NOVAK KLEMENČIČ, 2014, str. 11). Če je ostenje res iz 14. stoletja, so podboje in luneto slogovno prilagodili že obstoječim delom, bodisi iz konservativnosti ali, bolj verjetneje, iz varčnosti (NOVAK KLEMENČIČ, 2014, str. 15). V luneti je relief sv. Dominika, ki kaže jasne slogovno sorodnosti z sočasno figuro Kristusa na vrhu loka, s figuro svetnika nad vhodom v cerkev sv. Nikolaja na Prijeku in s sarkofagom sv. Dujma v Splitu. (NOVAK KLEMENČIČ, 2014, str. 12). Sicer se Bonino v Dubrovniku omenja še leta 1425, ko je prejel plačilo za korno pregrado cerkve sv. Blaža (NOVAK KLEMENČIČ, 2014, str. 9), delovnih pogodb v Dubrovniku po letu 1424 pa ni več sklepal (NOVAK KLEMENČIČ, 2011, str. 61). Načrt za korno pregrado so naslednje leto spremenili. Prvotno bi korna pregrada segala od stene do stene, nova pa od stebra do stebra in proti oltarju. Verjetno je šlo za meniško korno pregrado, postavljeno v prostor glavne ladje, kot npr. v Santa Maria Gloriosa dei Frari v Benetkah (NOVAK KLEMENČIČ, 2011, str. 70). V vizitaciji škofa Sormanija iz leta 1573 je kor opisan kot »precej star in izdelan iz marmorja, opremljen z lesenim Križanim in sedmimi kandelabri« (FISKOVIĆ, 1969, str. 334).Obseg Boninovih del na cerkvi sv. Blaža ni popolnoma jasen, saj je bila cerkev na novo zgrajena v obdobju baroka (HÖFLER, 1989, str. 228). Cerkev sv. Blaža je sicer zaobljubna cerkev. Leta 1347 je namreč v Evropo vstopila kuga in močno prizadela to območje, s prvim dokumentiranim smrtnim primerom februarja 1348 (NOVAK KLEMENČIČ, 2011, str. 65). Za kugo pa je leta 1429 umrl tudi Bonino sam (NOVAK KLEMENČIČ, 2006, str. 144).

Bonino je delal na pomembnih projektih po celi Dalmaciji: Korčula, Dubrovnik, Split, Šibenik. V dalmatinski prostor je prinesel lombardski gotski stil in svoj osebni lombardski slog prilagodil dalmatinskemu okolju. Delal je s številnimi lokalnimi mojstri: Tomom Zubovićem in Pavlom Markovićem na Korčuli, Dobrašinom Padinovićem in mojstrom Antunom v Dubrovniku ter Ivanom Draganovićem Visigaćo v Šibeniku. Najemali so ga najvišji predstavniki tako svete kot posvetne oblasti, tako mestni knezi kot nadškofi (FISKOVIĆ, 1967/1970, str. 173). Bonino je jasen v izvedbi in v razporeditvi dekorativnih elementov, njegovim figuram pa manjka življenja in razgibanosti (KARAMAN, 1933, str. 31). Njegov opus obsega portale, kapelo, sarkofag, ciborij ter celopostavne in doprsne figure, dokumentirane med 1412 in 1429. V Dubrovniku okvir portala izkazuje posebne značilnosti Boninovega osebnega stila, ki se najbolj pokaže v mehko oblikovanih listih. Podobni dekorativni elementi se pojavijo v Splitu. V nasprotju z mehkimi dekorativnimi elementi so Boninove figure frontalno postavljene, toge in trde z ostrimi obraznimi potezami, primer česar je npr. figura Kristusa Pantokratorja na vrhu južnega portala dubrovniške katedrale (SIMČIČ, 1999, str. 39). Romanske značilnosti so torej omejene na strogo postavitev teles in dosledno frontalnost figur. Figure so statične, oblačila pa že kažejo gotske značilnosti v oblikovanju gub draperij. Najbolj očitni gotski elementi pri Boninu so v dekorativnih formah. Bonino da Milano je bil izučen v delavnici romanskega sloga, morda celo v krogu Campionesijev, vendar pa je že bil pod vplivom mednarodnega gotskega sloga, katerega dosežke je svobodno prevzemal in vključeval v svoje zasnove.

Literatura

1. Cvito FISKOVIĆ, Korčulanska katedrala, Zagreb 1939.
2. Cvito FISKOVIĆ, Naši graditelji i kipari XV. i XVI. stolječa u Dubrovniku, Zagreb 1947.
3. Cvito FISKOVIĆ, Naši graditelji i kipari XV. i XVI. stolječa, Zagreb 1947.
4. Cvito FISKOVIĆ, Nekoliko dokumenata o našim starim majstorima, Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku, LII, 1949, str. 188–218.
5. Cvito FISKOVIĆ, Fragments du style roman à Dubrovnik, Archeologia Iugoslavica, I, 1954, str. 117–137.
6. Cvito FISKOVIĆ, Novi nalazi u splitskoj katedrali, Bulletin Instituta za likovne umjetnosti, 3 (VI/2), 1958, str. 173–195.
7. Cvito FISKOVIĆ, Neobjavljeni radovi Bonina Milanca u Splitu, Zbornik za likovno umetnost, 3, Novi Sad 1967/1970, str. 174­–195.
8. Igor FISKOVIĆ, s. v. Bonino di Jacopo da Milano, Hrvatski biografski leksikon, 2, Zagreb 1989, str. 141−143.
9. Janez HÖFLER, Diekunstdalmatiens, vom mittelalter bis zur renaissance 800–1520, Graz 1989.
10. Ljubo KARAMAN, Umjetnost u Dalmaciji XV. i XVI. vijek, Zagreb 1933.
11. Petar KOLENDIĆ, Je li Bonin iz Milana radio na šibenskoj katedrali?, Bulićev zbornik, Zagreb 1928, str. 467–470.
12. Stjepan KRASIĆ, Dominikanski samostan u Dubrovniku, Dubrovnik 2002.
13. Predrag MARKOVIĆ, Bonino da Milano − primus magister ecclesie nove sancti Jacobi, Prilozi povijesti umjetnosti u Dalmaciji, 39, 2001−2002, str. 207–225.
14. Predrag MARKOVIĆ in Jesenka GUDELJ (ur), Renesansa i renesanse u umjetnosti Hrvatske. Zbornik radova sa znanstvenih skupova »Dani Cvita Fiskovića« održanih 2003. i 2004. godine, Zagreb 2008.
15. Predrag MARKOVIĆ, Katedrala Sv. Jakova u Šibeniku. Prvih 105 godina, Zagreb 2010.
16. Predrag MARKOVIĆ, Dubrovnik, Samostan sv. Dominika, in: Igor Fisković (ur.) Dominikanci u Hrvatskoj, Zagreb 2011, str. 288−295.
17. Ilija MITIĆ, Orlandov stup u Dubrovniku, Anali historijskog instituta u Dubrovniku,10−11, 1962−1963, str. 233–254.
18. Renata NOVAK KLEMENČIČ, Arhitekti, kamnoseki in kiparji v Dubrovniku v prvi polovici 15. Stoletja, Ljubljana 2006 (doktorska disertacija).
19. Renata NOVAK KLEMENČIČ, Cerkev sv. Vlaha v Dubrovniku v 20. letih 15. stoletja in Bonino di Jacopo da Milano, Zbornik za umetnostno zgodovino, 47/47, Ljubljana 2011, str. 60–74.
20. Renata NOVAK KLEMENČIČ, Obnova spomenikov v Dubrovniku v prvi polovici 15. stoletja, Arhitekturna zgodovina 2, Ljubljana 2014, str. 9–17.
21. Milan PELC, Renesansa, povijest umjetnosti u Hrvatskoj, Zagreb, 2007.
22. Milan PRELOG, Dalmatinski opus Bonina da Milano, Prilozi povijesti umjetnosti u Dalmaciji, 13, 1961, str. 193−215.
23. John POPE-HENNESSY, Italian Gothic Sculpture, London 1955.
24. Nika SIMČIČ, Bonino da Milano, Ljubljana 1999 (diplomsko delo).
25. Krsto STOSIĆ, Je li Bonin iz Milana radio na šibenskoj katedrali?, Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku, LII, 1935/1949, Split 1950, str. 128–130.
26. Radoslav TOMIĆ, Kataloške jedinice, in: Miljenko JURKOVIĆ (ur.), Hrvatska renesansa. Katalog izložbe, Zagreb 2004.

Recenzija: Neža Lukančič

Lektura: Nina Misson