Piše: Katarina Bogataj
Gledalca v intimni dvorani gledališča Glej pričaka platno s sedmimi obrazi, ki – vsak za sebe – potujejo skozi nekaj, v čemer lahko prepoznamo dvom, frustracijo, ekstatično veselje… Paleto najrazličnejših emocij, za katere bi težko rekli, da so zgolj »mlačne«. Spremlja jih babilonsko blebetanje, v katerim vsake toliko prepoznamo besedo ali stavek, ki zveni kot naš notranji glas, pomešan med glasove preostale publike. Platno se zatemni, osvetli se scena. Pred nami je Café Evropa, prostor strukturiranega kaosa.
Mlada igralska zasedba je v nekakšnem polkrogu razporejena po prostoru. Prostor z leve in desne omejujeta dve kavarniški mizici, vsaka na svojem koncu prizorišča, sicer majhen prostor pa je dinamiziran z dvignjenim in osvetljenim odrom. Figure pred nami so nekaj trenutkov popolnoma negibne, kar v gledalcu vzbudi še dodatno pričakovanje. Na skrajni levi se dekle z nazaj počesanimi lasmi, očali in v ugledni službeni opravi (Manca Dečman) nenadoma dvigne in predstavo odpre z navodili bontona v gledališču. Razloži nekaj zakonitosti dramskega žanra, kar gledalca za trenutek zmede, saj ni popolnoma prepričan, če je to že dejanski začetek predstave ali zgolj vljudno (a brezkompromisno) opozorilo pred samo izvedbo. Ko taisto dekle prične komunicirati še z ostalimi figurami, pa smo nedvomno prepričani v to, da se pred nami že nekaj časa odvija namerna, pozorno premišljena performativna aktivnost.
Medtem, ko se prvo dekle sprehaja do ene, druge, tretje soigralke (in enega soigralca), uvodni del predstave že napoveduje spremembo dramskega ritma. Zdaj eden za drugim zaživijo tudi drugi obrazi, ki jim je bilo vdahnjeno življenje, in izmenično pripovedujejo svojo zgodbo, vsak na svoj način. Gledalec v likih, ki mu jih pogumno in neposredno predstavijo mladi igralci, mestoma prepozna samega sebe. Soočen je s svojimi občutji, dvomi, željami, ki se lahko čez čas izkažejo za lažne … V likih, ki so jih nadobudni igralci tako detajlno psihološko obarvali, lahko prepoznamo različne frustracije, ki tako ali drugače pestijo sodobno družbo (in ne samo mlajše populacije).
Prednost te intimne, manjše dvorane z omejenim številom obiskovalcev je prav v tem, da je občinstvo neposredno soočeno z liki, ki jih uteleša eksplozivna mladostniška vnema. Igralci dajejo občutek, da so že stari znanci odrskih desk ter brez kančka strahu ob pripovedovanju svojega besedila strmijo v publiko, ob čemer dobimo občutek, da se njihov pogled zažira v prav vsakega izmed nas in nas osebno sprašuje (ter pri tem preizkuša iskrenost gledalca do samega sebe), če se tudi mi kdaj počutimo tako kot oni: ljubljeni, pa vendar neljubljeni, svobodni, pa vendar nesvobodni, srečni, pa vendar nesrečni.
Kot se stopnjuje interakcija igralcev s publiko, se stopnjujejo tudi zgodbe njihovih likov, ki so vse bolj intenzivne in čustveno nabite: samozavestni fant z navidez trdno prezenco (Almedin Kajtazović) je v resnici poln dvomov, saj se v življenju spopada s težkimi življenjskimi okoliščinami. To na odru v vsej svoji polnosti pride do izraza, ko ga soigralke počasi, pa vendar z gotovostjo, pričnejo ovijati v povoje, ki postajajo vse bolj tesni, kar lahko razumemo kot metaforo za stvarne življenjske tegobe, zaradi katerih se počutimo negibne, okamenimo. Igralec se tako ovit in za trenutek negiben prične valjati po tleh ter se tako s svojo vztrajnostjo uspe rešiti spon, ki jih piše življenje, njegova nadaljnja pripoved pa nam vseeno da vedeti, da njegove borbe na tej točki še zdaleč ni konec. Dekle z odštekano frizuro, divjim make-upom in žarečimi očmi (Tina Malenšek), ki (ponovno le na videz) uteleša lik svobodnjakinje (free spirit) in je npr. že ničkolikokrat obiskala Pariz (s čimer namiguje, da je ekstravagantnost del njenega vsakdanjika), v resnici najbolj od vsega ceni prav stik z domačimi (v tem primeru z babico), ki ji vendarle pomenijo več kot katerakoli materialna dobrina. Njeni »plehki« pojavi bi na prvo žogo verjetno pripisali kaj drugega, s spremljanjem izpovedi lika pa se pred nami odpira popolnoma drugačna, nepredvidljiva, pa vendar tako poznana vsebina mladenke, ki kljub vsemu ni tako »nekonvencionalna«, v kar bi rada prepričala druge – v tem primeru občinstvo. Sama sebi je zgradila ječo – ustvarila (in tudi zapolnila) je kalup v obliki vloge, za katero je prepričana, da jo mora po mnenju zunanjih opazovalcev tudi opravljati. V tem je tudi nadvse prepričljiva, vse dokler ni soočena s samo seboj in svojimi – lahko bi rekli banalnimi – človeškimi potrebami. Visoko in dolgolaso dekle, ki svojo zgodbo pripoveduje ob spremstvu diaprojekcije (Nina Žerdin), deluje kot povsem običajno dekle s povsem običajnim življenjem: povezana je s svojo družino, poletja preživlja na taborih ipd. Pa vendar smo ob koncu njene pripovedi soočeni s krutim dejstvom, da niti sama ni popolnoma prepričana, če so grozodejstva, ki ji jih v resnici povzroča lastna družina, nekaj povsem običajnega tudi pri drugih najstnikih, ali se upravičeno počuti prizadeto. Gledalci smo tako soočeni z vsemi zamolčanimi zgodbami posameznikov, ki se le na videz kažejo kot srečni in brezskrbni ljudje. Popolnoma drugačno perspektivo življenja predstavlja dekle, ki je oblečeno izrazito zrelo (Anna Andolšek), prvi vtis pa podkrepi še s svojo mimiko in gestami. Prepričano vase prične opisovati sliko življenja, kot si ga predstavlja v prihodnosti: čudovito, napolnjeno z družinskim veseljem in srečo, a hkrati ne zanemari tudi svoje kariere, katere uspehi se manifestirajo z vizijo lepe pisarne s čudovitim pogledom, pa celo časa za hobije ji nikoli ne bi primanjkovalo! Upanje na takšno idilično življenje se nam zdi še posebej blizu, ko se v mladosti znajdemo v neugodnih situacijah in se soočamo z različnimi odtenki eksistencialne krize, sami sebe pa prepričujemo, da se bo vse to slej ko prej nenazadnje le uredilo; takrat se še ne zavedamo, da življenje samo po sebi nikoli ne postane popolnoma čedno in brezskrbno. Sprva samozavestno govornico glasovi ostalih likov v ozadju ob pripovedovanju o njenih iluzijah pričnejo (najprej skoraj neopazno) zasmehovati, kar pa se proti koncu prelevi v pošasten krohot realnosti, ki nas včasih lahko tako zelo kruto spusti na trdna tla.
In nenazadnje, dekle v rdeči obleki in z belim ogrinjalom (Kaja Savodnik), ki je na začetku zapeljivo in polno upanja prodajalo svoje srce, na koncu pred nami razpada kot bitje, ki se je pričelo zavedati, da nikomur – ne glede na akcijsko ponudbo – ni dovolj mar, da bi jo odrešil muk samote in negotovosti.
Popestritev dramskega dogajanja – in svojevrstno rdečo nit – zagotovo predstavlja anksiozno dekle, ki zaman ves čas išče belo čokolado s karamelo in lešniki (Laura Antončič). Ne katerekoli čokolade, ne »zgolj« klasične mlečne čokolade z lešniki, temveč prav belo čokolado, z lešniki IN karamelo. Po divjem iskanju, pri katerem se nekajkrat za trenutek pojavi na prizorišču, komunicira s publiko, nato pa ponovno v sekundi izgine, na koncu pride do spoznanja, da je bila čokolada, katero je ves čas tako goreče iskala, navsezadnje ona sama in s tem simbolično zaključi svoje hrepenenje za nečim, kar se je izkazalo za plod njenih notranjih frustracij.
Dogajanje fluidno teče od začetka do konca, vmes pa je dinamizirano z zunanjim glasom – lahko bi rekli nekakšnim big brother-jem, ki igralski zasedbi zapoveduje njihove nadaljnje aktivnosti: da naj telovadijo, se zabavajo… Ciklično dogajanje je tako nekajkrat grobo prekinjeno z glasom, ki ga lahko zopet povežemo z našimi notranjimi ukazi, ko ne vemo točno, zakaj nekaj počnemo, a se nam na neki točki zazdi, da bi to pač morali narediti bodisi zaradi pritiskov družbe bodisi zaradi naših fiksnih idej, kako in kaj početi v življenju. Sistem na koncu popolnoma razpade s stopnjevanim kaosom, ki ga prekine izstreljena puška konfetov, ki – glede na besedilo avtorske pesmi razpadajočega se dekleta – predstavlja metulje, torej živali, ki so same po sebi vsakdanje, pa vendar v njih lahko zaznamo svojevrstno mističnost in nedosegljivost.
Predstava Café Evropa pod mentorstvom Vida Klemenca in Anje Pirnat skozi oči mladeži današnji družbi nedvomno nastavlja ogledalo, in to na precej suveren način. Na plan privrejo konkretne življenjske situacije, s katerimi se lahko poistoveti ne samo najstniško, temveč tudi starejše občinstvo. Zgodbe sedmerih likov nas s pomočjo svojih pripovedi v formi (notranjega) dialoga vodijo do nekakšne katarze, v kateri pa vseeno dominira občutek sreče in obenem zadovoljstva, da smo razumljeni in da v tem Babilonu vendarle nismo sami, četudi nam svet kdaj poskuša dokazati nasprotno. Kakorkoli že, mlada igralska ekipa zagotovo predstavlja potencial slovenskega gledališča, predstava pa je vsekakor vredna ogleda.
Uredniški pregled: Matic Ferlan
Recenzija: Maja Šorli
Lektura: Sabina Žakelj
Opomba uredništva: prispevek je nastal v sklopu projekta “Artkusije VI: Kritika”, znotraj gledališkega spektra “Glej, sobota za kritiko”, ki ga je Artfiks izvedel v sodelovanju z Gledališčem Glej. Projekt je bil sestavljen iz delavnice kritiškega pisanja z Majo Šorli, ogleda predstave in pogovora s producentko Anjo Pirnat. Avtorica naslovne fotografije je Neža Oblak.
Dodaj odgovor