Piše: Blaž Mikl
Piše se leto 2016, Pariz, Francija.
Je to sploh vprašanje? Če si v Parizu, pač greš v Louvre. Bogoskrunstvo bi bilo, da se le brezbrižno sprehodiš mimo največjega kupa umetnin, zbranega pod eno streho. Žaljivo do vseh pokojnih in še živečih mojstrov, ki so za nas, navadne smrtnike, prelili svojo dušo na slikarsko platno, žaljivo do kulturne dediščine naše drage matere Evrope in preostalega sveta, žaljivo celo do profesorice umetnostne zgodovine iz srednje šole.
Seveda me je stvar navdušila. Zaradi vseprisotne estetike, ki veje skozi prostore, prav tako tudi že zaradi same velikosti muzeja.
Seveda pa je bilo poleg tega prisotno tudi zadovoljstvo ob tem, da lahko na seznamu stvari, ki jih je v življenju treba videti, ob Louvru naredim kljukico.
Leto 2017, Sankt Peterburg, Rusija.
Je to sploh vprašanje? Če si v Sankt Peterburgu, pač greš v Ermitaž. Po mnenju mnogih večje doživetje od Louvra. Da vidiš vse umetnine, naj bi po muzeju moral prehoditi 22 kilometrov. Kako veličastno! Tam bi lahko preživel tedne, morda celo mesece … in bi moral preživeti minimalno kak dan. Odločitev je padla – in sprehodil sem se mimo. Ne sicer brezbrižno, pa vendar. Če sem že bil v Rusiji, sem hotel videti blišč in bedo ruskih ulic, en dan v muzeju pa lahko pomeni veliko zapravljenega časa.
Seveda sem se počutil malce nelagodno. Kamorkoli potujem, obiščem vsaj eno galerijo, to je eden od ključnih delov potovanj. Bom to prekinil prav pred Ermitažem? Prav, naj bo tako.
2018, Nemčija.
Od obiska v Rusiji je minilo skoraj natanko eno leto in na naslednjem potovanju sem stopil še korak dlje. Na večtedenskem potovanju po Nemčiji sem si rekel, da ne bom obiskal niti ene umetnostne galerije. Zakaj? Ne vem natanko. Bojkotiral jih nisem, ker bi se jih naveličal. Zdelo se mi je le, da bo potovanje drugačno brez njih, in tudi to je bilo treba preizkusiti. Odločil sem se, da bom obiskoval le nenavadne muzeje, ki so bolj ali manj unikatni.
Tu jih je nekaj na kratko predstavljenih.
Muzej igrač, Nürnberg.
Kljub temu da je muzejev igrač po svetu kar nekaj, je muzej v Nürnbergu verjetno edenbolj znamenitih. Nastal je iz osebne zbirke Lydie Bayer, ki je igrače začela zbirati že v 20. letih prejšnjega stoletja. Zbirko je želela spremeniti v muzej, kar je, žal šele po njeni smrti, naposled uspelo njeni hčerki leta 1962. Leta 1971 je zaživel v lasti mesta.
V muzeju je na ogled okoli 12.000 igrač iz različnih obdobij in krajev, večina razstavljenih predmetov pa prihaja iz evropskega in severnoameriškega prostora, in sicer iz 19. in 20. stoletja. Večinoma so igrače razporejene po kategorijah. Od sob, namenjenim maketam vlakov, do sob, namenjenim lutkam in hišam za lutke.
Foto: Blaž Mikl
Poleg tipičnih igrač lahko vidimo tudi sobe, kjer se nahajajo bolj nevsakdanje igrače, ki so bile v svojem času napredne, dandanes pa jih ne vidimo nikjer več. Kot na primer optične igrače, ki so pričarale iluzije raznoraznih svetov in so se uporabljale nekje do 20. stoletja, ko sta to vlogo začela prevzemati kino in televizija. Stereoskopi, zoetropi, fenakistoskopi, praksinoskopi in podobne priprave nas sicer ne začarajo več na tak način, kot so začarale ljudi v preteklosti, vsekakor pa nas lahko navduši njihova briljantnost za čas pred sodobno tehnologijo, kot jo poznamo danes.
V najvišjem nadstropju lahko, poleg obiska igralnega prostora z raznimi namiznimi igricami in podobnim (ki je sicer namenjen otrokom, vendar sem tam tudi sam mimogrede zapravil kakšno uro), vidimo še razvoj igrač od 20. stoletja pa vse do danes, razvrščen po desetletjih. Ne manjka niti obdobje 2. svetovne vojne z namiznimi igrami, kjer z letali bombardiraš mesta, in figuricami Hitlerja. Seveda so te izdelane s premično desno roko, da lahko mali diktator tudi salutira.
Vsekakor muzej, v katerem sem se za par ur vrnil v brezskrbna otroška leta in kjer me je ves čas preplavljal občutek nostalgije, tudi za časi, ko me sploh še ni bilo.
Foto: Blaž Mikl
Muzej sepulkralne kulture, Kassel.
Sepulkralno, kaj to sploh je? Beseda izhaja iz latinske sepulcrum, kar pomeni grob. Ja, muzej sepulkralne kulture je muzej grobov, pogrebov, smrti in žalovanja. Mogoče se sliši morbidno, a v resnici je tematika predstavljena na odprt in zabaven način. Včasih sem se ob eksponatih nasmejal in kmalu pozabil, da je govora o smrti, mnogokrat še vedno preveč tabuizirani temi.
Foto: Blaž Mikl
Muzej je bil odprt leta 1992 insebuje raznoliko zbirko artefaktov, ki so tako ali drugače povezani s smrtjo. Ko se sprehajamo skozi sobe, se sprehajamo čez pomen in načine praznovanja smrti v različnih kulturah, čez različne oblike krst, od egipčanskih sarkofagov do modernih, ki bi jih namesto v zemljo sam rajši postavil v dnevno sobo in uporabljal kot klubsko mizico. Mnogo je tudi umetnosti, navezane na smrt in umiranje; od kipcev in slik okostnjakov do fotografskih razstav umirajočih ljudi. Če se obiskovalec zaradi tematike počuti preveč utesnjeno in si zaželi svežega zraka, pa se lahko sprehodi še po zunanjem vrtu, kjer so naključno posejani zanimivi grobovi. Poleg stalne razstave je del muzeja namenjen tudi posebnim razstavam, ki se zamenjajo nekajkrat letno. Žal sem sam prišel ravno v času menjave, zato sem si lahko ogledal le stalno zbirko.
Foto: Blaž Mikl
Muzej ni posebno velik, za ogled je dovolj dobra ura. Je pa to dovolj, da lahko človek doživi neke vrste katarzo in smrt pogleda na rahlo drugačen način; kot neizogiben sestavni del življenja, ki je prisoten povsod okoli nas.
Foto: Blaž Mikl
Še to: ima vaš malček rojstni dan, pa zabave nočete še enkrat prirediti v McDonaldsu, kjer otroke ves čas opazuje sumljiv klovn? Odpeljite jih rajši med grobove in mrtvece, muzej namreč ponuja tudi praznovanja rojstnodnevnih zabav za najmlajše.
Muzej dišav Farina, Köln.
Seveda sem se počutil trapasto, a verjetno nisem edini, ki ni nikoli dojel povezave. Köln, Cologne, eau de Cologne, kolonjska voda. Torej voda iz Kölna. Seveda poizkušajo stvar izkoristiti, zato je tu muzej dišav. Super, sliši se dovolj nekonvencionalno.
Muzej se nahaja v kleti prodajalne parfumov Farina in se namesto na dišave v splošnem osredotoča predvsem na to specifično znamko. Na vodenem ogledu dajo velik poudarek na to, da ti v glavo vcepijo, da je Farina prva, originalna in edina prava ˝voda iz Kölna˝ že vse od leta 1709.
Problem je namreč v tem, da obstaja še neka druga znamka parfuma, ki prav tako prihaja iz Kölna – imenuje se 4711. Tudi to oglašujejo kot prvo, originalno in edino pravo. Zato je odločitev vodstva muzeja, da si ga lahko ogledaš le na vodenem ogledu, pametna. Vodička nam je ves čas razlagala, kako so jim njihovi tekmeci skozi zgodovino le kradli ime, vonj in slavo, in da je 4711 le bleda kopija originala – Farine.
Kljub temu da je bil voden ogled precej povprečen in sovražno naperjen proti tekmecem, je muzej po svoje zanimiv. Po policah so v glavnem razstavljene različne oblike stekleničk parfuma skozi čas, poleg zgodovine znamke Farina pa je na kratko predstavljena še obrt izdelovanja parfumov. V okviru tega je tam tudi soba, polna posodic z različnimi vonji, ki jih obiskovalci lahko vonjajo, v glavah vonjave mešajo in dobijo vpogled v delo izdelovalcev parfumov.
Foto: arhiv Farina Duftmuseum
Ne vem, kaj se je v preteklosti med različnimi znamkami dogajalo zares, ampak pranje možganov je bilo uspešno, njihova verzija zgodbe se mi je zdela dovolj verjetna. Farina sicer ni tako znana kot njihov tekmec; 4711 se pojavi celo kot tatu na stegnu dr. Frank-N-Furterja iz kultnega The Rocky Horror Picture Show. Če ima 4711 slavo, lahko Farini tako pustimo vsaj ponos.
Museum Plagiarius, Solingen.
V resnici je težko odpreti muzej, ki je zares unikaten. Zgoraj opisani muzeji so mogoče edini v širši regiji, vsekakor pa ne edini svoje vrste na svetu. Obiskal pa sem enega, ki to je (tako je vsaj izgledalo po krajšem raziskovanju interneta). Najbolj bizarno pri tem pa je, da je to prav Plagiarius, muzej plagiatov oz. kopij.
Zgodba se je začela leta 1977, ko je industrijski oblikovalec Rido Busse ugotovil, da obstajajo kopije izdelka, ki ga je oblikoval prav on sam. Tako je začel (sprva sam, kmalu pa s podporo združenja nemških industrijskih oblikovalcev) vsako leto podeljevati ˝nagrade˝ za najboljši ponaredek. Seveda ta nagrada – črn vrtni palček z zlatim nosom – ni pomenila priznanja za kvalitetno ponarejanje, pač pa prav nasprotno. Opozarjala je na ponaredke, ki izgledajo enako kot originalni izdelki, le da se jim po kvaliteti nikakor ne približajo. S tem namreč mečejo slabo luč na uspešna podjetja s kvalitetnimi izdelki in jim kradejo ali odganjajo stranke.
Zmagovalci vseh let so tako zbrani v muzeju v Solingenu. Ideja je izredno zanimiva, ogled muzeja pa zaradi svoje preproste forme moje pozornosti ni uspel zadržati prav dolgo. Po vseh policah so namreč le razporejeni originalni izdelki, ob njih pa še ponaredki-zmagovalci.
Foto: Blaž Mikl
A muzej verjetno niti ni namenjen dolgemu obisku. Sestavljen je iz ene večje sobe, ki vsebuje zmagovalce vseh let, in manjše sobe z nekaj vitrinami tistih, ki nikoli niso tekmovali, vseeno pa spadajo v muzej ponaredkov, npr. razni bomboni, čokolade, tablete, cigareti, adidaske ipd.
Foto: Blaž Mikl
Kot Slovenec si nisem mogel kaj, da ne bi začutil kančka ponosa, ko sem v eni od vitrin zagledal znameniti rdeči stacionarni telefon Iskra na mestu originala. A ta občutek je kmalu izginil, saj je poleg stal par transportnih vozičkov. Distributer falsifikata: Merkur Slovenija.
Foto: Blaž Mikl
Razsodba.
Je bila odločitev, da se izogibam umetnostnim galerijam uspešna? Da. Estetsko zadoščenje sem uspel najti tudi brez opazovanja klasične umetnosti. V večini obiskanih muzejev sem bil prijetno presenečen, ponavadi zato, ker nisem pričakoval ničesar.
Bom tudi v prihodnje bojkotiral umetnostne muzeje in galerije? Ne, seveda ne. Vsekakor pa bom mogoče prednost dajal nekonvencionalnim muzejem in se pustil presenetiti.
Res je, da so takšni muzeji velikokrat majhni in skopi z eksponati. Večina ljudi se pač ne odloči za obisk, zaradi česar je tudi zbiranje sredstev težje. Kar lahko naredimo sami je, da te ideje podpiramo, muzeje obiskujemo in širimo besedo o njih. Tako lahko pripomoremo k razvoju drugačnega turizma, ki se ne osredotoča le na preverjene recepte za privabljanje obiskovalcev. Predstavlja drugačne zgodbe, mnogokrat lokalne, v večini primerov pa takšne, ki naredijo potovanja bolj zanimiva in nam po malem odpirajo pogled na svet.
Recenzija: Jošt Jesenovec
Lektura: Sabina Žakelj
Dodaj odgovor