Piše: Maja Gorjup
V gledališču Glej predstavi Mark Požlep, avtor, scenograf in vizualni umetnik, potopisni dokumentarni performans Tloris za revolucijo. Pripoveduje osebno zgodbo o plutju s kanujem po reki okoli Manhattna, kjer je bival kot dobitnik nagrade OHO leta 2017. Predstavo dopolnjujejo avtentični videoposnetki s potovanja, neposredni grafitarski likovni posegi in akcenti citatov. Ritmiko in vzdušje deloma generira oblikovanje svetlobe, predvsem pa glasba, ki jo na električni kitari izvaja Gašper Piano in je z občasno improvizacijo poživljajoča interakcija med akterjem in glasbenikom. Žanrska raznolikost pa, kot pravi avtor, napeljuje na preskoke iz fiktivnega v realnost in iz preteklosti v sedanjost. Projekt je nadgradnja razstave iz lanskega leta, predstavljena v Centru in Galeriji P74, kjer je umetnik razstavljal ilustracije s prizori in rasističnimi zapisi zgodb o Winnetouju, literarnemu junaku Karla Maya. Ta ga naslavlja s Plemenitim divjakom, kar kaže na superiorno ideologijo belcev.
Požlep za izvedbo svojih projektov v ospredje postavlja prvoosebno izkušnjo, izvedeno v realnem socialnem okolju izven institucij. S tem prostor postane aktiven element, ko se izvajalec podredi prostoru in ne obratno. Začetniki slovenskega performansa segajo v sredino 60-ih let, ko je konceptualistična neoavantgardna skupina OHO za prostor izvajanja namesto gledališkega odra izbrala ulico, park ali goro. Nov umetniški izraz je bil odraz in odgovor na takratna družbena, politična in kulturna dogajanja. Za današnji čas, ko nam tehnologija vztrajno streže po pozornosti, je performans, čigar bistvo je interakcija z gledalci, še kako primeren.
Umetnika v predstavi zanima preteklost staroselskih Indijancev, zato želi prehoditi, ali bolje rečeno prepluti, izkustvo kar v njihovih čevljih. V nelagodnih okoliščinah in posledično z izzivanjem meja človeške telesnosti, kot pravi sam, se um izostri. Razmišlja o idealiziranih predstavah in samoumevnosti vrednot civilizacije današnjega ameriškega prebivalstva.
V videu se avtor s kanujem, ki ga romantično poimenuje Black Winnetou, kot divji raziskovalec odpravi na surovo pot preživetja, na milost in nemilost izpostavljen muhasti naravi; sončni pripeki in nemirni reki, kot bi dejansko ne bil v razvitem središču New Yorka. S prvobitnimi staroselci se sreča v New Jerseyu, kjer z obrednim bobnanjem v krogu pripovedno delujejo kot velik kontrast med tistim, kar je reliefen Manhattan nekoč bil, in današnjim razvitim gospodarskim in finančnim centrom. Skoraj nepredstavljivo se nam zdi, da je bil otok Manna-hata, ki so ga leta 1626 nizozemski kolonialisti od Indijancev kupili za smešno vsoto, današnjih 1000 dolarjev, nekoč »gričevnat svet«. Tragika zahodne civilizacije se na koncu njegovega potovanja pokaže v razvoju industrije, kjer junaka odprave na kanalu Gowanus pričaka onesnažena »črna majoneza«.
Avtorjeva ekspedicija nas morda bolj kot k aktivni revoluciji nagovarja k premisleku o osvajanju belega človeka in perverzni diktaturi kapitala. Ameriški novinar Hunter S. Thompson v enem izmed citatov v predstavi brezsramno pokaže na odgovorne: »Amerika bi lahko bila fantastični spomenik vsem najboljšim instinktom človeške rase, namesto tega pa smo se tu samo naselili in uničili mesto od obale do obale, kot polžji morilci.« Krvava zgodovina Američanov to metaforo dobesedno potrjuje, kosaj so leta 1637 angleški in nizozemski kolonisti iztrebili kar 99 odstotkov Indijancev. Manipulativno so si jih podredili z zasego trgovskih poti in prehranskih dobrin, ta dogodek pa, zavit v gastronomski užitek in hvalnicam Bogu, vsako leto praznujejo na zahvalni dan. Narod, ki mu vlada materialni presežek in obscena neenakost in kjer človeška simbioza ni združljiva z naravnim okoljem, pa s svojo politiko očitno ne misli odnehati.
Lektura: Nina Misson
Dodaj odgovor