Piše: Matic Ferlan
Tugo Šušnik: OKSIMORON II − Bistroumni nesmisel 2. marec 2017 − 14. maj 2017 Kazemate, Ljubljanski grad Kuratorka: Irma Brodnjak
Tugo Šušnik je zagotovo eden bolj znanih in uveljavljenih slovenskih modernističnih umetnikov. Svojčas temeljna figura naše fundamentalne abstrakcije in eden bolj vidnih predstavnikov tako imenovane nove podobe ter segmentov abstraktnega ekspresionizma, ki jih je Šušnik k nam prinesel direktno iz Združenih držav Amerike, saj se je v sedemdesetih in osemdesetih tam kar precej zadrževal. Dasiravno sam ne pristaja na nobeno etiketiranje, naj oprosti temu umetnostnozgodovinskemu izbruhu in moji mrzlični potrebi po slogovnemu opredeljevanju vidnega sveta. Danes je častitljivi redni profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter eden od kanoničnih slovenskih slikarjev z nadvse pestrim in zanimivim opusom.
Obravnavana Šušnikova razstava v prostorih kazemate na Ljubljanskem gradu je v tem trenutku zagotovo eden od biserov ljubljanskih kuratorskih umotvorov. Kljub dejstvu, da zagotovo ne sodi več k mladeži umetnikov, marveč nastopa kot spoštovana starosta slovenske moderne, je Šušnik še vedno eden bolj aktualnih umetnikov našega prostora, čemur grajska razstava vehementno prikimava. Opus že vse od svojih začetkov v umetnosti gradi po principu faza − antifaza − faza, pri tem vedno pazi, da je vsaka njegova poteza ad hoc noviteta; oziroma kot se je izrazila kuratorka razstave Irma Brodnjak: »Šušnik si skozi ustvarjalna obdobja zastavlja vedno nove izzive, pri čemer običajno nova faza zanika prejšnjo. V grobem pa njegov ustvarjalni lok vodi od začetnega raziskovanja materialnosti oziroma snovnosti slike do postopne izgradnje podobe, ki pa ni nikoli čisto oprijemljiva, je izmuzljiva, nedoločena, nikoli zares dokončana, in je tako odprta za različne interpretacije.
Tugo Šušnik je že pred časom združil moči s podjetjem Ilumipan in ta fuzija umetnikove slike prenaša na električni nosilec. Gre za poseben patent, ki sestoji iz steklene plošče, na katere je v obliki barvnih pik natiskana skenirana podoba umetnikove slike. V okviru stekla so svetleče diode (bolj poznane po slovenitvi izvirnika − LED luči), ki na raster nanešene pigmentacije svetijo pravokotno in s tem ustvarjajo popolni odboj. Ko v procesu fotonizacije dane podobe svetloba trči ob fizično manifestiran drobec dejanske slike, ta osvetli in ko se postopek naseli preko celega stekla uzremo umetnino. Če kar nekoliko rudimentarno posplošim bistvo vsega skupaj − Šušnikove klasične štafelajne umetnine na platnu so prenesene na stekleno ploščo, ki spreminja intenziteto osvetljevanja od − mestoma − popolne prosojnosti, do absolutne nasičenosti s pigmentom, ki brez težav funkcionira slično »originalu« na primarnem mediju.
Ne samo, da se Šušnik tu izkaže kot inovator na področju umetnostne produkcije per se (v podjetju Ilumipan med umetniki sodelujejo zgolj z njim), marveč tudi − morda vede, morda nevede − v klasično umetnostnozgodovinsko dojemanje umetnine vnese nek nov veter, ki ne samo da je odpihnil prah, stvari je tudi malo razmetal naokoli. Umetnik na prevpraševalni stolček posede véliki koncept slike. Obiskovalcu te lično konstelirane razstave v kar nekoliko sublimni temini grajskih prostorov je že ob površnem pogledu jasno, da pred njim niso originali; vsaj ne v najbolj klasičnem možnem smislu. Ko ob tej slutnji poseže po brošuri, hitro dojame, da so te elektrografike (kot jih imenuje sam umetnik) kratko malo kopije. Obiskovalec se zdrzne in ne ve kako naj s tem spoznanjem postopa po prostoru − kaj je sploh slika? Kdo je sploh Tugo? Ko s temi oksimoroni* na plečih uma tako zavzame pozo Rodinovega Misleca in razmišlja o izmuzljivih filozofskih podstavah nečesa, kar je mislil, da je konstantno, se za piko na i slike prično ugašati in prižigati − izginjati in se zopet pojavljati. Požene se v zrak in te slike, ki to so in hkrati niso, prične ogledovati, kot da se je znašel v renesančni Florenci, ko je Giambologna na medičejski vodnjak nabil v-maniri-figure–serpentinate-sukajočega-se-Merkurja, ki ga je treba vizualno recipirati krog in krog njegove fizične prezence. Že samo, da mu je to omogočeno je manjše presenečenje, a temu sledi še grand finale − slike (ali kakorkoli bi že imenovali te artefakte) marsikdaj niso enako pigmentirane na obeh straneh. Obiskovalec v moralno-paničnem afektu steče po stopnicah iz kazemate in se usede v grajsko kavarno, kjer vse v miru pretuhta.
Naj to igrivo črtico zmedenega obiskovalca v danem odstavku opremim z ustreznimi didaskalijami. Začnimo pri vrhu − kdo je Tugo? Je avtor razstavljenih umotvorov sploh še on, ali je sam le scenarist podjetju Ilumipan, ki je v materialnem smislu provider razstave? Nič se ne bojte, profesor magister Šušnik je absolutni avtor razstave, Ilumipan je zgolj realiziral, kar je stranka poželela. Dejansko gre za precej podobno korelacijo, kot smo je vajeni pri baročnih slikarskih delavnicah − Rubens je imel na primer ogromno delavnico slikarjev, ki so delovali po njegovi taktirki, on sam je bil bolj kot ne avtor koncepta in končni recenzent dela − pa mu zaradi tega odrekamo avtorstvo? Seveda, da ne. Brez Rubensa vseh tistih slik navsezadnje sploh ne bi bilo in tudi v našem primeru je Šušnik seveda eksistencialna figura za razstavo. To razmišljanje tudi prične odgovarjati na naslednje vprašanje − so razstavljena dela originali ali kopije? V strogo tehničnem smislu gre seveda za kopije, ki so sicer manifestirane v drugem mediju kot originali, a vseeno. Šušnik pa to razume bolj kot posebno sekcijo svojega dela, ki je precej blizu grafični logiki − njegova platna so matrice, Ilumipanova stekla pa elektrografični odtisi. Tako sta obe variaciji, če hočete, v bistvu originala − vsaka na svoj način.
Razstava je v muzeološkem smislu razgibano konstelirana, saj nekaj del visi ob stenah, spet druga sredi prostora. S tem je gledalec prisiljen v zavedanje-se svojega manevriranje med slikami, kar mu zaznavni aparat še nekoliko izostri in omogoča boljše dojemanje razstave. Pozitivne učinke tega precedensa so opazili umetniki, le kakšno desetletje ali maksimalno dve starejši od Šušnika, ko so v Ameriki lansirali umetniške trende, kot so op art, body art in performans. Problem, ki ga opažam je kuratorkino neupoštevanje kolateralnega efekta stekel, ki visijo sredi prostora. Ta sicer de iure − tako kot vsa ostala − proizvajajo zgolj eno podobo, ki je pač vidna na obeh straneh (povsem pričakovana zadeva, glede na to, da je temeljni nosilec steklo), a de facto vidimo dve različni podobi. Namreč vsa stekla, ki gledalcu omogočajo vpogled na obe strani, imajo na eni strani za nameček bolj izražen nek drug pigmentni spekter, kot na drugi strani. To sicer ni neka huda problematika za celovito percepcijo razstave, saj še vedno vemo, da gre za isto podobo, a ravno toliko zbode v oči, da sem ji moral posvetiti teh sto in nekaj besed, namesto da bi razpredal o čem drugem. Ko pa že ravno nergam, naj še nekoliko pokaram malomarno zaprašenost del in odtise prstov, ki jih pustijo hudi taktilci med ogledom. Ti dve težavi sta tako ali tako zoprni pri čisto vseh razstavljenih predmetih − na delih, ki za ustrezno osvetlitev (kar je dejansko bistvo teh stekel) potrebujejo povsem brezprašno in čisto okolje, pa še toliko bolj. Grajsko osebje, vzemite vendarle krpe v roke!
Če teh nekaj lapsusov pometemo pod preprogo, je v končnem razstava res barvita, res razgibana in res dobro zasnovana, saj navkljub relativno majhnemu in temnemu prostoru v ličnem minimalističnem prizvoku gosti čudovita Šušnikova dela, ki uspešno izkoristijo ravno te slabosti prostora in jih konvertirajo v prednost. Tugu Šušniku in podjetju Ilumipan želim še čim več uspešnih sodelovanj, Irmi Brodnjak samozavest v snovanju teh chiaroscuro efektov, Ljubljanskemu gradu pa seveda obilico vsaj tako dobrih razstav!
[smartslider3 slider=4]
*oksimoron je namreč besedna figura iz dveh izključujočih se pojmov, poleg tega pa naslov dotične razstave. Podnaslov pa je Bistroumni nesmisel, ki je dejansko v praksi rabljen oksimoron. Je Šušnik že s to na videz subtilno gesto nakazal »oksimoronskost« razstave, glede na to, da se na tej slikarski razstavi sprašujemo kaj je to slika?
Za strokovno pomoč pri pisanju besedila se zahvaljujem Vidu Humru iz podjetja Ilumipan.
Dodaj odgovor