Piše: Projektna skupina Vitrina meseca
Avguštin Stegenšek Vitrina meseca na Oddelku za umetnostno zgodovino FF UL april 2017
Umetnostnozgodovinsko topografijo navadno definiramo kot produkt nadrobnega, inventarnega opisovanja umetnostne dediščine na geografsko zamejenem področju. Temeljni entiteti umetnostnozgodovinske topografije sta natančen popis − za dediščino tako ali drugače relevantnega − predmeta (v karseda široko zamejenem dediščinskem smislu besede) preko strokovnih besedil in slikovno gradivo (kakršnokoli pač že), ki besedo ilustrira.
Poleg na prvi pogled precej suhoparnega tezavričnega postopka kopičenja relevantne predmetnosti v konceptualno srž zanimanja nekega specifičnega konteksta, njegovega nadaljnjega raziskovanja, opisovanja in končne kodifikacije informacij, je topografija zelo pomembno sredstvo za proizvajanje vednosti. Čeprav umetnostna zgodovina v glavnini funkcionira znotraj pozitivistične miselnosti, si za trenutek svet predstavljajmo skozi hermenevtično prizmo. Tako bi v nominalističnem duhu morda raje rekli, da se preko topografije vzpostavlja (!) nek kod vednosti, ki preko uspešne integracije v obči razumski prostor in aplikacije v posameznikovo nrav potencialno postane del naše stvarnosti in s tem del identitete.
V naslovni besedni zvezi je bila topografija označena kot »pedagoški proces«. Za trenutek naredimo korak nazaj in poglejmo, kaj pedagogika dejansko je: preko nemško-francosko-latinske derivacije se je beseda v slovensko lingvistiko usidrala iz grških besed paidós (otrok) in agōgós (vodnik). V etimološkem dobesednem pomenu je pedagog torej vodnik otrok, pedagogika pa tako konceptualni kot aplikativni proces »vodenja otrok«. Zanemarimo biološko plat definicije otroka in se pomaknimo v filozofijo − ne da se dovolj poudariti, da je »otrok« nič več koncept, ki se spreminja s časom, prostorom in kulturo, temveč variabilna označba, ki jo determinira okolje (v najširšem sociološkem smislu). To razumevanje torej »otroškost« enači s starorimskim konceptom tabulae rasae, kar je nepopisan list papirja, ki prenese vse aplikacije, oziroma kos gline, ki hrepeni po gnetenju. »Otrok« je torej nekdo, ki v specifičnem kontekstu prevzame vlogo tabulae rasae in se pusti gnesti okolju, pedagoški proces pa tako iz »otroškosti« sčasoma privede do »odraslosti«, iz kosa gline napravi kip, oziroma iz nevednosti vzpostavi (!) vednost. Ta ključni kriterij vsekakor velja tudi za topografijo.
Glede na vse povedano, bomo umetnostnozgodovinsko topografijo opisali kot pedagoški proces, tekom katerega se nam vzpostavi (oziroma nam je vzpostavljen) kod vednosti, ki v glavnini definira, kaj je za neko geografsko področje umetniško pomembno, dragoceno in dobro, posredno pa aktivno sodeluje pri gradnji koncepta (ad hoc) dediščine. Treba je namreč vedeti, da je pisanje topografije izrazito selektiven proces, ki že a priori popolnoma vseh »umetniških predmetov« (polemiko konceptualizacije umetnosti na tej točki zanemarimo) ne zajame v svoj nabor, po drugi strani pa da jasno vedeti, da vsi predmeti pač niso enako pomembni, dragoceni in dobri. S tem se tudi jasno razkriva, da dediščina ni koherenten nabor muzeološke predmetnosti (artefakti, naturfakti, mentefakti), marveč izrazito subjektivna »lestvica največjih hitov«.
Tiste, ki imamo svet organiziran po principu »objektivno je subjektivno«, to nikakor ne čudi, saj vemo, da drugače ne gre. Zato tudi ne gre trditi, da je s topografijo že vnaprej karkoli narobe in da gre za zgolj za hladen proces stalne selekcije. Naša vrsta si ne pravi zaman misleči človek (lat. homo sapiens). Evolucijski razvoj je enega svojih vrhuncev dosegel v našem ratiu, čigar del je tudi sposobnost ločevanja med pomembnim in nepomembnim, dragocenim in pogrešljivim, dobrim in slabim. Sposobnost premišljene selektivizacije, stkane na kritičnem premisleku, je eden ključnih sestavnih delov človeka in lahko bi polemizirali o vprašanju, mar ga ni ravno ta (preko nadvse bogate izkustvene predzgodovine) naredila mislečega.
Umetnostnozgodovinska topografija tako pripomore k vzpostavljanju naše kulturno-umetniške identitete in je eden od pomembnih pedagoških procesov, ki vzpostavlja vednost na specifičnem področju. Že res, da ta ni objektivna, se pa kot limita stalno trudi prispeti tja.
Vitrina meseca je bila projektna skupina, ki je v letih 2016-2018 delovala na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete UL. Gre za študentski muzeološki kolektiv pod mentorstvom dr. Katje Mahnič iz katedre za muzeologijo in konservatorstvo.
Dodaj odgovor