Piše: Projektna skupina Vitrina meseca
Avguštin Stegenšek Vitrina meseca na Oddelku za umetnostno zgodovino FF UL april 2017
Avguštin Stegenšek se je rodil 7. julija 1875 v relativno premožni kmečki družini v Tevčah nad Laškim, umrl pa je 16. marca 1920 v Mariboru. Tam je bil leta 1898 posvečen v duhovnika. Glavni Stegenškov ideal je bil postati katoliški učenjak, čemur se je poskušal približati s svojo duhovno podobo, pedagoškim delom ter ljubeznijo do reda in vzgoje. Stremljenje k temu idealu je bilo v njegovem življenju prisotno vse od konca mature, ko se je odločil študirati teologijo, udejstvoval pa se je tudi na področju umetnosti in zgodovine.
Užival je podporo knezoškofa Mihaela Napotnika, ki je v njegovem življenju ostal izjemno pomemben lik. Napotnik je namreč v želji po vse višji in boljši izobraženosti duhovnikov, ki bi znali slovenske cerkvene in druge umetnostne spomenike primerno raziskati in zavarovati, za to vlogo izbral Stegenška in ga poslal na študij arheologije in umetnostne zgodovine v Rim – tako je postal eden izmed prvih slovenskih izobraženih umetnostnih zgodovinarjev. Po vrnitvi iz študija v Rimu leta 1902 je postal prefekt v knezoškofijskem dijaškem semenišču, kjer je tam nastanjene mladeniče, sodeč po ohranjenih osnutkih nagovorov, želel poučiti predvsem o tem, kakšen naj bo duhovnik, pripravil pa je tudi rokopisno knjižico razmišljanj z naslovom Svetniki kot novomašniki, namenjeno za duhovno pripravo na mašniško posvečenje. Sam je sestavil tudi molitve za vsakdanji jutranji in večerni pogovor z Bogom. Istega leta je prevzel tudi službo suplenta za zgodovino umetnosti in patrologijo na bogoslovnem učilišču v Mariboru na katedri za cerkveno pravo. Kot podlago za izvajanje predavanj je pripravil jasen učni načrt, izpostavil njihov smoter, pot ter sredstva za dosego zastavljenih ciljev. Leta 1905 je bil z dekretom imenovan za profesorja cerkvenega prava, cerkvene zgodovine in teologije, leta 1907 pa je postal redni profesor za cerkveno zgodovino, patrologijo in cerkveno pravo, poleg tega pa je predaval tudi umetnostno zgodovino.
Njegovo življenje je bilo v vseh ozirih napolnjeno z vero, zato je tudi njegovo pedagoško poslanstvo prežeto z duhovno naravnanostjo. Na eni strani se je zavedal pomena procesa študiranja in raziskovanja, zato je bil na teh področjih dejaven vse do konca svojega življenja, po drugi strani pa se je zavedal tudi pomembnosti prenašanja znanja, duhovnega reda ter zavesti o ohranitvi dediščine in njenega prenosa na naslednje rodove. Dejaven je bil na področju varovanja spomenikov: Cesarsko-kraljeva centralna komisija za preučevanje in ohranjevanje umetnostnih in zgodovinskih spomenikov ga je imenovala za častnega konservatorja na Štajerskem za okraj Brežice, Celje, Konjice in Slovenj Gradec. To službo je sicer izgubil že v letih pred vojno, najbrž zaradi razkoraka med vizijo, ki so jo imeli konservatorji Centralne komisije, in vizijo, ki jo je imel sam kot uslužbenec Cerkve. Spomeniki, vključeni v njegove študije, so ga zanimali tako s konservatorskega kot z umetnostnozgodovinskega stališča: v želji po poglobljeni analizi in ohranitvi spomenikov jih je vestno obdelal v skladu s svojo metodo. Zunanjščino in notranjščino cerkve, stenske poslikave in cerkveno opremo je fotografiral, z dokumentarno natančnostjo prerisal ali prepisal ter estetsko ocenil, preučil pa je tudi arhivske dokumente in zemljevide ter tako ustvaril obsežne topografske opise in zgodovinske študije.
Stegenškove pedagoške težnje so segale dlje od njegovega vzgajanja in poučevanja v izobraževalnih ustanovah; eden izmed njegovih ciljev po vrnitvi iz Rima je bil nuditi pomoč duhovnikom po raznih župnijah z nasveti o prenovi bogoslužnih prostorov, leta 1914 pa je pripravil tudi prvo slovensko umetnostno glasilo Ljubitelj krščanske umetnosti, katerega namen je bil predstavljati naše kulturno bogastvo in pospeševati sodobno umetnost. Znanstvene članke je objavljal tudi v drugih, tako tujih kot slovenskih revijah, glasilih in zbornikih. Za glasilo Komisije je sestavil celo vrsto poročil, pisal pa je tudi za Dom in svet in Voditelja v bogoslovnih vedah. Bil je pomemben član Zgodovinskega društva v Mariboru in ploden pisec Časopisa za zgodovino in narodopisje. Vrhunec njegove dejavnosti, ki predstavlja osnovo slovenske muzejske, topografske in umetnostnozgodovinske znanosti, pa sta zagotovo obe monumentalni topografiji Dekanija gornjegrajska (1905) in Konjiška dekanija (1909), v zvezi s katerima je zapisal: »…Žalostno, da delo v javnosti ni našlo odziva, ki bi ga zaslužilo! /…/ Konjeniškemu okrajnemu zastopu se je npr. predložila prošnja, naj delu podeli kako podporo. V kaki drugi deželi bi se delo naročilo za vse šole in pokrili vsi stroški, pri nas je takratna večina okrajnega zastopa hladno odbila prošnjo in čez delo prezirno šla na drugo točko.«
Vitrina meseca je bila projektna skupina, ki je v letih 2016-2018 delovala na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete UL. Gre za študentski muzeološki kolektiv pod mentorstvom dr. Katje Mahnič iz katedre za muzeologijo in konservatorstvo.
Dodaj odgovor