Piše: Matic Ferlan
Študent umetnostne zgodovine in filozofije Domen Gostiša, se s fotografijo ukvarja že vse od konca osnovne šole. Že takrat je za svoje temeljno vodilo prevzel nasvet učitelja: »Hodi naokrog in fotografiraj!« Tega se je držal predvsem v gimnazijskih letih, ko je imel v torbi vedno svoj fotoaparat in je z njim v nekoliko impresionistični maniri beležil neke mimobežne hipne trenutke, ki jih je prečkal – včasih je Domen prečkal motive, včasih so slednji prečkali Domna. Nekaj časa je bil prepričan, da se bo izobrazil za fotografa in se s to umetniško strujo ukvarjal v profesionalnem umetniškem smislu. A življenje je šlo drugo pot in po Waldorfski gimnaziji se je vpisal na Filozofsko fakulteto. Ni pa zaradi tega fotografija nič trpela. No, morda ji Domen ne posveča ravno več toliko pozornosti, kot ji ga je v srednji šoli, saj študij vseeno terja precej časa; a ljubezen med njima nikakor ni zamrla.
V najinem pogovoru je Domen sicer naštel nekaj ljubih umetnikov, predvsem slikarjev in fotografov, a pravi, da ti zavestno nanj ne vplivajo. V nekaterih fotografijah lahko še najbolj očitno opazimo ravno umetnikovo ljubezen do slovenskih impresionistov na eni strani in do uličnih fotografov na drugi, a ta impulz definitivno ni neka eksistencialna bit fotografije. Sam se sicer trudi spontano odkrivati motive, a na koncu je velika večina fotografij vsaj subtilno aranžirana. V osnovi svoj opus razdeli na fotografije, kjer je primarno občutje vezano na estetskost in ugajanje očem, ter na fotografije, kjer lahko morda vidimo neko globljo vsebino in navadno stvar ni vezana zgolj na vizualno všečnost; oziroma kakor je to klasificiral umetnik: »Fotografije razdelim na lepe in na dobre. Lepe niso nujno dobre in tudi dobre niso nujno lepe. Včasih pa je kakšna slučajno lepa in dobra hkrati.« Ena takih lepih in dobrih hkrati je zagotovo Nenaslovljena (2016), kjer Domen na svoj način, preko zase značilne motivike, izdela hommage ljubemu Marku Rothku.
V njegovem opusu lahko pogosto vidimo fotografije, ki ilustrirajo življenje na družbenem robu (npr. Mož z golobi [2011], Risar [2010]). Ko sva na splošno diskutirala o povednosti fotografij, oziroma o njeni vsebini, sva opazila, da v praktično vseh fotografskih žanrih, pa naj bodo ti umetniški ali ne, prevladujejo fotografije z morečo vsebino, ki prikazuje bedo današnjega časa. »Zakaj bi nekoga, ki živi na robu fotografiral? Kaj bom s tem v resnici povedal?« se je Domen retorično vprašal, ko mi je vneto razlagal, da večini fotografov, ki fotografirajo take motive, za ljudi dejansko sploh ni mar. Oni za objekt svoje fotografije zavestno vzamejo nekega brezdomca, ker vedo, da bo tak motiv vžgal; non plus ultra. Sam načeloma le nerad fotografira ljudi iz roba, saj pravi: »Počutim se, kot da jim kradem življenje. Kot da se okoriščam z njihovo bedo.«
Do zdaj ima za seboj štiri razstave. V začetku gimnazijske dobe je razstavljal v logaški osnovni šoli s skupino prijateljev fotografov. Temu je sledila bolj »dekoracijska razstava« v ljubljanskem baru Daktari, kjer je imel pri izbiri fotografij načeloma proste roke, le popaziti je moral, da se je print ujemal z barvitim ambientom lokala. Kmalu po tem je razstavljal v logaški galeriji Hiša sonca, kjer je predstavil dvajset uličnih fotografij. Te je v abstraktno-filozofskem stilu opisal kot: »Vse fotografije na razstavi so kazale ujete trenutke minljivosti.« Razložil pa mi je tudi, da sam na silo na išče nekih vsebinskih interpretacij fotografij, oziroma če že, se tega loti a posteriori, še najraje pa vidi, da to nalogo prevzame gledalec. Svoja dela razume kot polja idej, iz katerih bo vsak potegnil nekaj drugega. Zadnja razstava pa je bila v Hostlu Celica, na Metelkovi ulici v Ljubljani. Tu se je umetnik odločil za prezentacijo zgodbe, s tem da je uporabil že relativno stare fotografije, ki jih je v to zgodbo vpel šele na tej točki. Na nek način je podobam spremenil identiteto. »Namen te razstave je bil prikazati zgodbo iskanja sebe, zazrtja v daljavo (op. a. ne nujno v fizičnem smislu), za prikaz odnosa med tem kar smo in tem kar nismo in kaj smo bolj in kaj smo manj.« Med temi fotografijami naj izpostavim Pot (2012), Alter ego (2012), Nenaslovljena (2013) in Simbolične rešetke (2013).
Poleg uličnih fotografij, fotografij vodá in fotografij, ki so bile razstavljene v Celici, pa Domen Gostiša izdeluje tudi veliko del, ki jih tagira kot abstraktne. Večinoma gre za podobe iz narave, kjer se igra z naravnimi efekti svetlobe in tudi z naknadnimi − sicer minimalnimi − digitalnimi popravki. Te fotografije so nekoliko ambivalentne, saj načeloma nimajo pomena in jih njihov glavni namen omogočanje kontemplacije, a po drugi strani lahko ravno preko tega pridemo do mnogo različnih, vrlo subjektivnih interpretacij. Za umetnika je pomembno predvsem to, da pri teh abstraktnih fotografijah (npr. Sončni zahod [2010]) dejansko ustvarja nove ambiente, nove podobe, nove realnosti. Motiv, ki je zajet na taki fotografiji je edinstven in ga je moč videti izključno tukaj, kljub temu da izvira iz narave. Na fotografiji Zlomljeno (2011) je abstrahirana podoba gladine potoka, a to sploh ni pomembno. Faktični prikaz elementa iz narave je zgolj nosilec oziroma podlaga − navzven − fiktivne asociacije ali abstraktne misli; funkcionira kot lovilec sanj. Namesto slapa lahko vidimo arbitrarnost poteka naših življenj − kako hitro se lahko vse spremeni, kot gracilna vodna gladina, sestavljena v mozaik, ki se ob najmanjšem dotiku metamorforizira v nekaj povsem drugega.
Bistveni element v fotografiji Domna Gostiše je zagotovo spontanost, upoštevanje principa hodi naokrog in fotografiraj, zajemanje realnih podob in pretvarjanje teh v drugo realnost. Sam pravi, da snovnost svojega dela spozna mimo grêde, pač mímogredé.
[smartslider3 slider=8]
Dodaj odgovor