Piše: Matic Ferlan
Milijana Babić: Sama si je kriva 12. januar ‒ 10. februar Kulturni center Tobačna 001, Ljubljana Kuratorka: Alenka Gregorič
Milijana Babić je ljubljanski publiki že dodobra poznana, sicer hrvaška umetnica. Po diplomi iz slikarstva, ki jo je leta 2001 pridobila na Durban Institute of Technology, v Južnoafriški republiki, je leta 2007 na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje tudi magistrirala. Živi na Reki, kjer poučuje na Akademiji uporabnih umetnosti, prav tako je članica tamkajšnje umetniške grupe Delta 5. V Ljubljani je kot članica festivalske ekipe Mesta žensk že samostojno razstavljala v Škucu, na razstavi Sama si je kriva, ki sta jo z kuratorko Alenko Gregorič postavili v Kulturnem centru Tobačna 001, pa je prikazala produkt svojega rezidenčnega bivanja tukaj.
Sama fizična prezenca razstave obsega petnajst printov fotografij in dva printa besedil, a takoj je treba opozoriti na umetniško konceptualizacijo razstavljenega ‒ Sama si je kriva ni fotografska razstava, marveč razstava konceptualne umetnosti, ki temelji na v-prostorski intervenciji in performativi razstavljene umetnice. Na medmrežnih novičarsko-recenzijskih portalih je med drugim moč zaslediti semi-strokovne kritike razstave, ki kuratorsko dovršenemu projektu Alenke Gregorič očitajo neustrezno postavitev fotografij (ki v umetniškem smislu to niso) v prostor in zaradi premajhnih printov otežkočeno percepcijo razstave. Piscem takih polovičarskih kritik priporočam večjo skrb pri konstelaciji svojih zapisov.
Razstava se začne z večjim printom molitve Zdrava Marija, milosti polna, ki jo je Babić ad hoc priredila že za svojo intervencijo na domači Reki, ko se je pred tamkajšnjo ginekološko kliniko postavila v jukstapozicijo »mirno-protestirajočim« članom iniciative 40 dni za življenje. Kontrastni moment tega performensa v chiaroscuru zadiši po baročni patetiki. Na eni strani imamo posameznike, ki zagovarjajo represijo, segregacijo, mizoginizem in puritanski-kvazi-komunitarizem, pendantno tisti drugi zagovarjajo svobodo izbire, liberalnost, racionalnost in človekove pravice. Obe žarišči pa povezuje uporaba izraznega sredstva ‒ molitev. Razlika je edino v tem, da prvi molitev smatrajo za dialog z iracionalnimi energijami in fiktivnimi bitji, drugi pa kot non plus ultra sredstvo za družbeno-satirizirajoč komentar, ki je zaradi svoje značilne govorice na široko slišen, a navadno žal ne tudi slišan.
Molitev predstavlja fundament prvemu delu ljubljanske razstave (Molitev k Mariji), ki preko foto-dokumentacije prikazuje štirinajst interierjev ljubljanskih cerkva, kamor je umetnica 16. decembra 2016 na oglasno desko nabila to svojo molitev:
»Ti veš za skrbi in tegobe vseh žensk tega sveta,
ki živijo v strahu in ki jim je odvzeto
dostojanstvo samo zato, ker so ženske.
Tebe, našo priprošnjico v nebesih,
od katere prejemamo številne milosti,
prosimo za pomoč in za
Tvojo dobro besedo pri Bogu, ki je ustvaril
žensko in moškega po svoji podobi,
da bi se v svoji enakosti dopolnjevala
in ljubila.
Nebeška mati, zaščiti svoje hčerke,
ki jim preti nevarnost žalitve,
izkoriščanja, kazni, prodajanja, posilstva
in moli za nesrečnice, ki jih to zlo ni zaobšlo
ter pozdravi njihove strte duše in telo.
Brez prestanka pazi na nas!
Blagoslovi našo borbo za ženske pravice in
nas popelji v svet, v katerem ne bodo vladali
moški, temveč Božja ljubezen.
Hvala ti. Amen.«
Gre za nadaljevanje daljšega projekta, ki je ob svoji reški premieri dobil tudi alternacijo, slično interveniranju v ljubljanski eklezialni cvet. Že na Reki je Babić izobesila svojo molitev na cerkvene oglasne deske in s tem preko aparata institucionalne kritike na sočen ironičen način prevprašala vlogo rimokatoliške cerkve na področju pravic žensk. V svoji produkciji v glavnini problematizira topike, nanašajoče-se na pravice šibkejših, ranljivejših ali manjšinskih skupin, ki so zaradi ‒ in od ‒ socio-kulturnega statusa quo neke družbe hendikepirani (starejši, brezposelni, ženski, itd.). Milijana Babić se svojih projektov loteva zelo izkustveno ‒ ko se ukvarja z ženskimi pravicami sedem dni protestira ob boku zagovornikov dominance patriarhata; ko se ukvarja z delavskimi pravicami leto in pol išče službo preko časopisnih oglasov in dobi globok vpogled v skorumpiranost in pokvarjenost sistema; idr.
Hkrati umetnico intrigira družbeni odziv na svoje projekte, predvsem tistih socialnih skupin, na katere apelira svojo kritiko. Z Alenko Gregorič sta tako vizualno reprezentacijo dotične razstave zastavili zelo minimalno, s čimer sta poskrbeli, da gledalčev fokus ni na predmetnosti razstavljenega, marveč v konceptualni zastavljenosti. Na videz spremljajoči podnapis fotografiji oglasne deske iz posameznega cerkvenega interierja, je dejansko najpomembnejše odrivalo v idejno srčiko projekta. Podnapis pove ključne podatke ‒ v kateri cerkvi je potekala foto-dokumentirana intervencija, kdaj se je to zgodilo in kdaj je bila (če je bila) Zdrava Marija odstranjena. Možnih vzrokov za odstranitev je seveda ogromno in tega aspekta umetnica na razstavi ne naslavlja. Po eni strani s tem gledalcu pusti svobodno interpretacijo, po drugi strani pa že s samo zgradbo pod-napisnega listka, zastavljenega kot obrazec, ki a priori za vseh štirinajst cerkva predvideva neke spremembe glede izobešene molitve, jasno izpostavi smer gledišča. Babić je svojo molitev razširila po štirinajstih ljubljanskih cerkvah (zapisane v vrstnem redu, ki je uporabljen na razstavi) ‒ c. sv. Antona Padovanskega (Vič), c. sv. Janeza Krstnika (Trnovo), c. sv. Frančiška Asiškega (Šiška), c. Presvetega Odrešenika (Koseze), c. sv. Cirila in Metoda (Bežigrad), c. Vseh svetih (Žale), c. sv. Marije Pomočnice (Rakovnik), c. sv. Jakoba (Center), c. sv. Trojice (Center), c. Marijinega oznanjenja (Center), c. sv. Nikolaja (Center), c. sv. Jožefa (Poljane), c. Srca Jezusovega (Tabor) in c. sv. Terezije deteta Jezusa (Kodeljevo). Vseh štirinajst cerkva je novo Zdravo Marijo ugledalo 16. decembra 2016. Do odprtja razstave (12. januar 2017) je pet cerkva v prvem vikendu molitev odstranilo, štiri cerkve so to storile med božičnimi prazniki, preostalih pet cerkva pa je molitev pustilo na oglasni deski.
Drugi del razstave, ki vizualno zavzema manj prostora, a ni konceptualno nič manj pomemben kot prvi, pa se nanaša na performativno družbeno instalacijo, ki sta jo Milijana Babić in Alenka Gregorič izvedli dva dni pred odprtjem razstave ‒ 10. januarja, na Prešernovem trgu. Ta intervencija sledi idejnemu polju prvega dela razstave, primarni vzgib pa je mišljen kot reakcija na grozodejstvo predvajanja filma Čudež življenja na frančiškanski cerkvi, ob Prešernovem trgu, nekaj mesecev nazaj. Umetnica je zbrala štiriindvajset izjav anonimnih žensk, ki so se v lanskem letu prijave v Center za nenasilno komunikacijo in jih natisnila na velike formate. Te je razporedila po tleh Prešernovega trga, pri čemer je sledila sugerirani sončasti podobi trškega tlaka, v galeriji pa je izobešen veliko-formatni print vseh izjav, čemur sledi fotografija dogodka. Zopet je pokazala svoj občutek za ironijo, saj je to akcijo naslovila kar Čudež življenja. Mimoidoči so tako na mrzel januarski dan v obraz dobili pošiljko peklenske realnosti. Izpostavljene izjave jasno kažejo stanje ženskih pravic v Sloveniji:
»Otroku je rekel, da sem kurba.
Pustiti sem morala službo.
Nisem se smela pogovarjati z moškimi.
Prepovedal mi je, da grem h ginekologu.
Rekel je, da me bo spravil v Polje.
Sledil mi je po mestu.
Otroka sta gledala, kako me pretepa.
Pokojnino mu moram v celoti izročiti.
Ostrigel mi je lase.
Klical me je prasica.
Porinil me je po stopnicah.
Imam šest otrok, ker nisem smela jemati tabletk.
Vsak dan je pregledal moj telefon.
Na kolenih sem ga morala prosit za denar.
Privezal me je na pasjo vrvico.
S šalom me je skoraj zadušil.
Pri petnajstih me je oče prodal sosedu.
Za cel teden me je zaklenil v stanovanje.
Posilil me je.
Rekel je, da sem si sama kriva.
Zahteval je, da splavim otroka.
Grozil mi je, da me bo zadavil.
Pred njim sem morala spati z drugim moškim.
Pljunil mi je v obraz.«
Babić je svojo intervencijo izvedla na pragu institucije, ki je kot prvo dovolila predvajanje omenjenega enosmernega propagandnega filma in je kot drugo predstavnica političnega nazora, ki v slovenskem prostoru vztrajno krčijo ženske pravice ali vsaj skrbijo za mizoginistični status quo. S tem je zopet ustvarila čudovito kontradikcijo, ki od svoje transparentnosti kar kriči. Umetnica je sama dejala: »Stopnjuje se družbeno vzdušje, v katerem so ženske vedno bolj stigmatizirane in prestrašene, zato feministični boj nikakor še ni končan.«
Celotna razstava kaže stigmatizacijo in diskriminacijo žensk v slovenskem prostoru, hkrati pa predstavlja aide-mémoirenaši družbi. Čas je, da se zbudimo in se zavedamo kaj se dogaja. Za naslov tega besedila sem si sposodil eno od izjav žrtev, ki jo je umetnica uporabila na Prešernovem trgu ‒ »Klical me je prasica.« Na katerokoli področje se uzremo, kamorkoli pogledamo ‒ ženska je vedno prasica. Vedno je je manj vredna, vedno ima manj pravic, vedno je deprivilegirana ‒ vedno je prasica. Skrajni čas je, da spremenimo to sovražno družbo, v kateri živimo. Kot prvi korak k spremembi pa naj nam bo ogled razstave Milijane Babić, ki je v Kulturnem centru Tobačna 001 na ogled še do 10. februarja 2017.
Dodaj odgovor