Piše: Matic Ferlan
Urška Jenčič je dvajsetletna Mariborčanka, ki v času študija živi v Ljubljani. Na Filozofski fakulteti študira dvopredmetno primerjalno književnost in filozofijo, poleg tega pa obiskuje še Šolo za risanje in slikanje Arthouse; vsa ta tri področja pa zelo uspešno združuje v svoji umetniški produkciji. Svoja razmišljanja, ki so na eni strani filozofsko obarvana, na drugi pa gre za zablode njene lastne domišljije, podzavesti in zanimivih podob, umetnica rada izraža v mnogoterih likovnih tehnikah ‒ od olja, prek kemičnega svinčnika, oglja in krede, pa vse do kolaža.
Filozofija je precej zaznavna tema v njenem slikarstvu. Na sliki He Who Fights with Monsters lahko vidimo nemškega filozofa Nietzscheja ‒ avtorja citata, ki ga je umetnica uporabila za naslov dela. Ob njem pa so »njegove pošasti«: Kristus, Platon, Kant in še druge zanj antipolarizirane personifikacije, ki na različne načine predstavljajo kontradikcije njegovim nazorom in mišljenju. Urška Jenčič se je z Nietzschejem ukvarjala tudi v sliki Rojstvo tragedije, kjer se opira na filozofovo razumevanje grške tragedije kot edine absolutne in popolne umetnosti, kar je predstavil v svojem delu iz leta 1872 Rojstvo tragedije iz duha glasbe. Na levi je viden Dionizij v ležerni pozi, obkrožen s satiri, na desni pa je hieratično upodobljen Apolon z zborom olimpskih bogov. Motiv tega dela je seveda vzet iz Michelangelovega Stvarjenja Adama in tudi tu smo lahko priča spoju dveh polov, ki sta v nietzschejevski tradiciji eksistencialno nujna za stvaritev tragedije ‒ dionizični moment, ki zajema človeška čustva, nagone in divjost, ter apolinični moment, ki ga predstavljajo razum, lepota in red. Motiv človeškega razuma pa umetnica lepo zajame v delu Dominacija časa. Vidimo čustveno otopelo ekstatično bitje, ki je upodobljeno v trenutku metamorfoze svoje glave v stilizirano nakazane oblake. Gre za personifikacijo razuma, ki s svojo nenavadno razširjajočo se glavo izžareva razsežnost razuma. Na uri, ki je inkorporirana v glavo (ergo v razum) pa stoji človek kot gospodar časa in opominja, da je čas edina sila, ki nas in naš razum absolutno omejuje. To je nakazano tudi z nitmi, ki jih Gospodar drži v roki in so razvejane po celotnem razumu. Te niti so pripete na personifikacije posameznih življenjskih idej, ki pa so nekakšne tvornice samega razuma. Gospodar de iure predstavlja tistega vélikega poveljnika, ki kontrolira čas in s tem življenje slehernega posameznika v najširšem pomenu, ampak de facto simbolno prikazuje celotno človeštvo, ki samo sebi postavlja absolutne meje v obliki časa. Oziroma prosto po Heideggerju ‒ čas ne obstaja izven človeka.
Urška v veliko svojih delih v bistvu ilustrira filozofijo oz. določene miselne aspekte, rada pa se ukvarja tudi z različnimi mitološkimi temami, predvsem s krščanstvom, ki ga sama dojema le kot eno izmed mitologij. V najinem pogovoru je poudarila, da kljub pogosto prisotnemu motivu krščanstva sama ni verna. Ta element je lepo viden v delu Luciferjev padec, kjer prikaže znani prizor, ko Lucifer kot najlepši med vsemi angeli prične racionalno razmišljati, zaradi česar ga Jahve izžene iz raja. Ob tem delu je umetnica povedala: »Satana v okviru krščanske mitologije doživljam kot skrajno pozitivno osebo ‒ on je tisti, ki je dal človeku kritično mišljenje, razum, svobodno odločanje. Vse to pa definira človeka. Satan je dal človeku več kot Bog.«
Dodaj odgovor