Piše: Anja Guid
Istanbul, slovensko Carigrad, katerega število prebivalcev se je v zadnjih dvajsetih letih skoraj podvojilo, je danes po neuradnih podatkih s približno 18 milijoni prebivalcev eno izmed največjih mest na svetu. Pred štirimi leti evropsko prestolnico kulture, ki jo letno obišče več kot deset milijonov turistov, potovalne agencije najpogosteje propagirajo z besedami, kot so most med Evropo in Azijo, mesto na dveh kontinentih, zibelka civilizacij, kraj, kjer se Vzhod sreča z Zahodom – in Istanbul je vse to. Nekdanja prestolnica treh izmed največjih imperijev v zgodovini pa je predvsem eno – mesto nasprotij.
V času ramazana, ko turisti na trgu Taksim pijejo veliki Starbucks latte, je nekaj ulic oddaljen kontroverzen predelTarlabaşı, ob nedeljah s svojo tržnico tudi med tujci vedno bolj priljubljena destinacija, poplavljen s svežo živalsko krvjo. Nekaj ur kasneje, ko müezzini preko megafonov z otožnimi glasovi pokličejo k zadnji, večerni molitvi, se ob bulevarju slavnega distrikta Beyoğlu v mraku ozkih, umazanih ulic pojavijo prve prostitutke. Cihangir, eden izmed uglednejših predelov Istanbula, labirint antikvariatov, zasebnih galerij in intimnih kavarn, zaživi, in njegove ulice, na katerih najraje domujejo umetniki in pisatelji, preplavi živa glasba, jazz, blues. Na prometni cesti, ki teče vzdolž Bosporja, postopajo kurdske starke in nervoznim voznikom, obtičalim v večnih prometnih zamaških Istanbula, po bizarno nizkih cenah ponujajo robčke, instant kavo in čaj. Nebo se obarva vijolično in v nadstropjih visokih stavb na ulici neodvisnosti, Istiklal Caddesi, središču nočnega življenja, v klubih, kjer do jutra v enormnih količinah točijo alkoholne pijače po cenah, ki presežejo tudi najvišje v podobnih krajih drugih evropskih metropol, pričnejo odmevati ritmi glasbe ter v intervalih vedno glasnejša beseda şerefe, na zdravje. Medtem ko na drugi strani zlatega zaliva Golden Horn turisti posedajo v restavracijah z razgledom na subtilno osvetljeno Modro mošejo, se prične iz revnejših predelov mesta valiti gost dim – mnogi prebivalci Istanbula nimajo denarja za ogrevanje, zažiganje z ulic pobranih odpadkov je neredko edini vir toplote v zimskih dneh, ko se mesto ohladi.
Ujet med Črno in Marmarsko morje je nekdanji Konstantinopel danes največje mesto Turčije, njeno gospodarsko in kulturno središče. Večina prebivalcev Istanbula, ki ga na evropski in azijski del deli Bosporska ožina, živi na evropski celini, ki predstavlja njeno tako zgodovinsko kot gospodarsko središče. Epicenter modernega predela mesta, imenovanega Beyoğlu, je trg Taksim, glavno prizorišče lanskoletnih, v svetu odmevnih, Gezi protestov. Od jutra do večera poln golobov, galebov, prodajalcev simita in kebaba, turistov in turške policije se ta betonska platforma na zahodnem delu odpira v Istiklal Caddesi, ulico neodvisnosti. Kavarne, trgovine, galerije, čokoladnice, kina, gledališča, restavracije in v višjih nadstropjih nočni klubi, ki vsak v svojem ritmu dihajo do jutra, pasaže, tržnice, konzulati, katoliške cerkve, sinagoge, mošeje – glavna avenija modernega Istanbula vodi do slavnega Galata stolpa, zgrajenega leta 1348 v času Ženevske ekspanzije v Konstantinoplu. Le-ta s svojim panoramskim balkonom ob večerih, sploh, ko ujet v trenutku nesinhroniziranih klicev od povsod vzpenjajočih se minaretov, nudi romantičen, a vendarle izjemen razgled na Istanbul. S trga pred stolpom, ki ga objemajo številne kavarne, restavracije, dizajnerske trgovine, meka second hand in vintage trgovin, predvsem pa prodajalne z glasbeno opremo, se ulica spusti proti Karaköyu, pristaniškemu delu Beyoğluja. Med jatami galebov le-tega s historičnim delom mesta preko Golden Horna, naravnega zaliva, ki deli na evropski celini ležeč del Istanbula, povezuje Galatski most. Skoraj petsto metrov dolga konstrukcija je ob spremljavi galebjih krikov in hrupa tovorniških ladij od zgodnjega jutra do poznega večera polna ribičev, slonečih na njeni železni ograji.
Večina najpomembnejših zgodovinskih spomenikov in muzejev ter turističnih atrakcij Istanbula se nahaja v historičnemu delu mesta, imenovanemu Sultanahmet. Med njimi je tudi famozna cerkev Svete Modrosti, Aya Sofya, eden najpogosteje obiskanih svetovnih spomenikov ter za mnoge prva asociacija ob omembi mesta Istanbul. Slednja je po zaslugi Mustafe Kemala Atatürka, najbolj zahodnjaškega predsednika v zgodovini Turčije, čigar portreti krasijo turške bankovce in marsikatere stene, od tridestih let prejšnjega stoletja v funkciji muzeja danes najpogostejši motiv na iz Istanbula odposlanih razglednicah. V njeni neposredni bližini se nahajajo z bizantinskim obzidjem objeti najpomembnejši zgodovinski spomeniki in muzeji mesta – Arheološki muzej ter Muzej turške in islamske umetnosti, Muzej mozaikov, hipodrom, podzemne cisterne, veličastna palača Topkapı ter mošeja sultana Ahmeda, zaradi modro obarvane notranjosti bolj znana pod imenom Modra mošeja. Poleg največje izmed skoraj tri tisoči istanbulskih mošej, poimenovane po sultanu Süleymanu, stoji slavni Grand Bazaar, ena izmed najstarejših in največjih pokritih tržnic na svetu. Rute, čajne skodelice, preproge, izdelke iz usnja in lesa, keramične posode in nakit se po občutno nižjih cenah z malo potrpežljivosti dobi tudi v manj obljudenih in turistom skritih delih mesta, a z več kot tri tisoč trgovinami je v turščini imenovan Kapalıçarşı kljub vsiljivim turškim prodajalcem in neizogibni gneči vreden obiska že zaradi edinstvenega pasticcia barv, glasov in vonjev, ki jih ponuja.
V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja sta prostor v Istanbulu dobili tudi moderna in sodobna umetnost. Osrednja ustanova, posvečena moderni turški umetnosti, je Istanbul Modern, ki poleg stalne zbirke in gostujočih razstav v svojih prostorih organizira bogat spremljevalni program, raznovrstne pogovore, delavnice in filmske večere, nad njeno obsežno in estetsko knjižnico pa se nahajata tudi restavracija in kavarna, slednji dve s čudovitim razgledom na Sultanahmet ter obalo azijskega dela Istanbula, Kadiköy. Večina drugih podobnih ustanov je locirana v neposredni bližini glavne avenije Beyoğluja, ulice Istiklal, najbolj znane in obiskane med njimi so SALT Beyoğlu in SALT Galata, galerija Arter ter muzej Pera. Vedno popularnejši postaja tudi od leta 1987 potekajoč istanbulski bienale, mesto samo pa je sicer prepolno drugih manjših, zanimivih, a pogosto spregledanih galerij – od nedavno odprtega Muzeja fotografije, sodobni umetnosti namenjenih galerij, kot sta Galerist in Pi-artworks, do Muzeja nedolžnosti, imenovanega in zasnovanega po istoimenski knjigi turškega pisatelja in nobelovega nagrajenca Orhana Pamuka.
Prazne, razpadajoče stavbe in mračne, obubožane četrti, stekleni nebotičniki med zanemarjenimi, slabo ohranjenimi ostanki veličastne preteklosti, za mnoge usodna gentrifikacija in neobvladljivo večanje števila prebivalcev, grozeče, a realne napovedi seizmologov, nezadovoljstvo večine s trenutno politično situacijo, obsesivna gradnja novih in novih nakupovalnih centrov sredi mesta, ki mu že zdaj kronično primanjkuje zelenih površin – mnogi Istanbulčani rojeni v otroštvu turške republike si mesto danes ogledujejo z žalostjo in nostalgijo. Kljub vsemu pa je temu shizofrenemu megalopolisu uspelo ohraniti nek edinstven čar in nemalokdo se v njegovo anarhičnost brezpogojno zaljubi. Izjemni razgledi, neverjetna gostoljubnost domačinov, bogato kulturno dogajanje, odlična kuhinja – naj bodo razlog ugodne cene oblačil in obutve, raznovrstnost turške kulinarike, bizantinske ruševine ali zgolj radovednost, Istanbul je preprosto mesto, vredno obiska.
AF priporoča:
AF lokal: klubi in bari na ulici Nevizade, kavarne in restavracije v Cihangirju.
AF kultura: Istanbul Modern, SALT Galata, Arheološki muzej, Muzej fotografije.
AF sprostitev: hamam, turška kopel, sončen dan na enem izmed otokov Adalar, sprehod ob Bosporju.
AF obvezno: tradicionalen turški zajtrk, celodnevno tavanje po mestu brez ure in zemljevida.
Dodaj odgovor